Slaba vest

Ta naš sistem je odlično naravnan na to, da mladim staršem (po stažu, ne po letih) vzbuja slabo vest. Predvsem mamam, ki pač z mladiči preživijo večino časa. In jih sili v to, da sistemu lažejo.

Pri meni je bilo tako že na začetku prve nosečnosti. Ginekologinji sem se gladko zlagala, da ja, seveda tabletke tiste slavne folne kisline jemljem že od začetka, čeprav sem jih v resnici začela goltati, ko sem ugotovila, da v meni raste fižolček. Morda zaradi tega mojega greha Tastarejša nikoli ne bo dosegala intelektualne veličine Stephena Hawkinga, pa kaj - tako ali tako sumim, da so frizerke v življenju srečnejše od matematičnih genijev.

Potem sem imela malček slabo vest, ko sem trebuh vlačila po hribih, saj sem z matranjem v breg menda plod prikrajšala za nujno potrebni kisik. Cela parada slabe vesti pa se je zvrstila, ko so odredili, da imam nosečniško sladkorno bolezen. Da sem zadostila zdravstvu in se hkrati ne izstradala do konca, sem razvila prefrigan sistem, kako prinašati okoli merilnik sladkorja v krvi. Saj ni bilo tako težko, vse je bila samo stvar tajminga, Tastarejša je pa potem vseeno prikukala ven čila, zdrava in čisto normalnih dimenzij. Sem pa imela slabo vest, ker sem se pri porodu tolažila s smejalnim plinom in torej nisem rodila popolnoma naravno. Hja, pa še blažev žegen je bilo vse skupaj. Še večjo slabo vest sem imela, ker porod hčerke zame ni bil orgazmično lepa izkušnja, trenutek odkritja boginje v sebi, razodetja lastne ženskosti in podobne flancarije, ampak naporno trpinčenje, ki sem ga že naslednje jutro raje kar pozabila.

Oh, koliko slabe vesti je bilo, ker z dojenčico nisem znala pravilno hendlati! Mislim, da sem jo pravilno držala približno enkrat, potem sem pa vsakem obisku zdravnice skušala blefirati, da saj to pa itak obvladam. Tudi kopati je nikoli nisem znala, kot se šika, in še zdaj ne vem, ali je oči treba brisati od zunaj navznoter ali ravno obratno.

Potem je bila tu še ortodoksna telovadba za dojenčke, s katere sem vedno šla polita kot cucek, češ kako da vse narobe delam in kaj vse je narobe s hčerko, ki naj bi bila hiper- ali hiponevemkaj in naj bi čudno zvračala levo nogo, ko se plazi, tako da bi bilo najbolje, da pridemo na individualno terapijo … Ampak vse te slabe vesti sem preslišala, se sklonila in Tastarejši ponudila roke, ko je nekje pri šestem mesecu sklenila, da bo svet raje odkrivala na dveh nogah. Samo upala sem, da me pri tej bogokletni dejavnosti ne bo videl kdo od poklicanih - saj bi mi jo socialna lahko še zaplenila, če bi me zalotila pri takem zločinu!

Vse moje dvome in slabe vesti je končala kar hčerka, in to na dopustu na enem od Kanarskih otokov. V eno roko je vzela krompir, v drugo žlico - in je, pri dobrih desetih mesecih, odkorakala po igrišču. Še ozrla se ni na naju z Najdražjim in od tistega trenutka je znala hoditi sama. Takrat sem dojela, da se vsak otrok res razvija po svojem programu, vsi tisti "če hočete dobro svojemu otroku" pa so namenjeni predvsem biznisu. Kako prav je imela Eva z odlične šole za starše, na katero sva se fijakala celo v Grosuplje, ki nas je v bistvu naučila samo tole: da moramo imeti otroka radi, da moramo poslušati zdravo pamet in da smo mi sami največji strokovnjaki za svoje otroke.

Ne, ni Mali - Tastarejša v prvem tednu hoje

Zato pri drugem otroku slabe vesti ne poznam več, ne vem pa, ali gre vse skupaj bolj gladko zaradi tega, ker sem bolj izkušena in bolj sproščena, ali pa zato, ker je sine pač manj zahteven. Bi morala imeti še tretjega, da bi videla … Pri Malem sem pozabila na naravni porod in se ne bi branila kake droge, pa sploh ni bilo treba, ker je bilo tako hitro konec (orgazmično sicer ni bilo, je bilo pa vseeno zelo zelo lepo). Ne sekiram se več, da bi že par mesecev po porodu spet morala imeti postavo supermanekenk za spodnje perilo, in nikoli ne bom fit mamica s sixpackom na trebuhu - če ga prej nisem imela, ga bom zdaj še manj! S pravilnim kopanjem in podobnimi traparijami se sploh nisem ubadala, in ko mi je sicer zlata medicinska sestra v roke vsilila DVD s prikazom pravilnega hendlinga, je bilo vse, kar sem imela od tega, nadlega, da sem morala zadevo čez par tednov vrniti. Ideja, da bi se z Malim hodila kratkočasit na kako telovadbo za dojenčke, se mi je utrnila le za hip v prvih duhamornih mesecih, a sem jo takoj pozabila, ko mi je bilo pojasnjeno, da ja, seveda lahko prideva, ampak najprej morava na uro individualne terapije. Terapije - kot da je v izhodišču z dojenčkom nekaj narobe!? Izvirni greh, očitno, ali kako se mu že reče v nekih drugih sferah. Brez slabe vesti sem Malemu, ki ne glede na svoj spol ni ravno oboževalec visenja na dojkah, pri štirih mesecih v usta rinila koščke sadja, ki jih je s slastjo sesal, in tudi s soparjeno zelenjavco in pustim mesom mladih živali se nisem dosti ukvarjala. Ko se je pri petih mesecih začel postavljati na noge, pa sem mu pač pustila, ravno tako kot sem mu pustila, da je ob opori rok odraslega prej hodil kot pa se plazil.

Mali v akciji, foto: Najdražji

In prav na valentinovo je naš Mali začel hoditi sam. Najprej na kratke proge, premišljeno in previdno. Zdaj mu brez slabe vesti pustim, da se pijansko opoteka naokrog in spoznava vogale miz ter druga nevarna mesta v hiši, čeprav se vsak tretji padec konča s strašnim "tup" v glavo (no, vsaj to skušam preprečiti). Glede na to, kako vneto vadi, bo v kratkem mojstrski hodec. Nič več slabe vesti nimam, da je prezgodaj začel, še več, z veseljem in ponosom vam ga pokažem.

(Vidite pa lahko tudi njegovo aktualno, nadvse moško strast. Brez dvoma jo je pobral od Najdražjega, ki je otroško vzhičen vsakokrat, ko na nebu zagleda letalo. Lahko si mislite, da je tega vzhičenja kar precej … Moja karierni načrt št. 1 za sina trenutno je - zaradi navdušenja nad ritmom in uglajenega vedenja - tolkalec v simfoničnem orkestru, če to odpade, se pa tudi aviacija ne zdi tako slaba možnost.)