torek, 27. februar 2018

Zimske "radosti"

Bela govna, tako moj oče imenuje sneg. To je pobral v tistem vicu, v katerem se Mujo priseli v Kanado in je sprva poetično vzhičen nad zimskimi lepotami. Ker pa si snežne pošiljke sledijo vsakih nekaj dni, je vedno bolj ogorčeno obupan nad snegom, plugom in kidanjem, vzporedno temu pa tudi njegovo besedišče postaja vedno bolj takšno, kot smo od Mujota pač navajeni. Na koncu precej dolge tirade revež sklene, da se bo preselil v Avstralijo.

O snegu se, kot še o marsičem drugem, z očetom nikoli nisem strinjala, kajti zima je bila od nekdaj moj čas! (Opozarjam na rabo preteklika, sklepate lahko, kaj bo sledilo.) Samo da je v hribih prvič zapadlo, sem postala Slovenka v najbolj stereotipnem smislu in kar mislim si, kako so me opravljali sosedje v starem vojaškem bloku na Vrhniki, ko sem v turobnem jesenskem dežju ali že skoraj poletni majski vročini tovorila smučke gor in dol po stopnicah in jih tlačila v svoj majceni avto: "Pa vidi je, opet ona sa skijama …"

Počasi že gre na smučeh.

Kot še marsikaj drugega se je tudi to dramatično spremenilo, odkar imam otroka. Takole so namreč videti naše zimske radosti: ko se pripeljemo na parkirišče, je najprej na sporedu maličkanje. Z Malim v naročju packam s fruhtcverglni, medtem ko se Tastarejša guga med prednjima sedežema in sem in tja z jogurtom namaže še tisti del avta, ki se bori proti popolni zapacanosti.

Ko so vsi kupčki itn. podrti, sledi faza oblačenja. Tastarejša še vedno izvaja gimnastične vaje po potniški kabini, Mali stoji v naročju pri Najdražjem in šari po nadzorni plošči (trenutno je strašno navdušen odkril, da lahko s pravo ročico prav spektakularno poškropi vetrobransko steklo). Ker nikoli ne bom znala smotrno spakirati, moram medtem iz treh ali štirih vreč, ki so v prtljažniku, naprej zvleči vse obleke, ki jih potrebujemo, in jih sortirati po kupčkih glede na uporabnika. Ker pa ni dovolj prostora za odlaganje, se kupčki seveda pomešajo, tako da na koncu vedno iščem sinovo kapo, hčerkine rokavice ipd. Ko je uvertura mimo in napoči glavno dejanje priprav, se Mali začne dreti. Oblačenje je edina stvar, ki je ne mara, zdaj pa mu moram zlepa ali zgrda nadeti tankega pajaca, topel pulover, debelega pajaca, dvoje nogavic, rokavice in še kapo. Tastarejša je naenkrat spet stara eno leto, vsaj sodeč po tem, kako (ne) sodeluje pri oblačenju. "Ue, ue!" javka in se mlahavo pretvarja, da je dojenček. Midva z Najdražjim pa izgubljava živce in sanjariva, kako fajn bi bilo imeti avtodom …

Nekje sredi tega napornega procesa se oblečeva tudi midva - Najdražji se po možnosti odloči, da bo kar v supergah! - in čas je za zimsko "veselje". Mimogrede, to je bilo zame največje razočaranje v starševstvu. Namesto idilične podobe, v kateri bi se Tastarejša, potem ko je shodila, ure in ure kotalila po snegu, se kepala, mavžala in rdečih ličk le pridirjala k nama na topel čaj in crkljanje, sem sprva dobila kričanje, tuljenje in skakanje v naročje. Šele po drugem letu je začela sprejemati vodo v vseh agregatnih stanjih kot svoj element, tako da počasi lahko prakticiramo različne discipline. A z vsemi hitro opravimo. V slabi uri so za nami učenje smučanja, sankanje, dričanje na lopati in podporni manevri. Pravzaprav nam je tokrat šlo kar dobro, Tastarejša se je celo nekajkrat sama sprehodila v klanec, da sva se spustili dol na sankah. Bolj kot utrujeni smo na koncu naveličani vsega skupaj, Mali v naročju začne sitnariti in tako se spet zapremo v zakurjeni avto, kjer se v obratni smeri ponovijo začetni manevri.

Hoja po snegu je zaenkrat še najuspešnejša disciplina.

No ja. Še vedno nisem obupala nad tem, da bom to sezono familijo zvlekla na snežne počitnice in si ob tem nekaj smučarskih uric vzela zase. Smučati bom še znala, to me ne skrbi, bolj me muči moja fizična pripravljenost. Verjetno bom na koncu tako kot neka veleslavna slovenska starleta, o kateri je bil pred leti objavljen razburljiv rumeni članek. S svojim najdražjim je bila na smučanju v Kranjski Gori, kjer sta se enkrat ali dvakrat spustila po progi, potem sta bila pa tako utrujena, da sta morala nekaj dni v hotelu samo počivati …

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Počitnice v traktorskem raju

O Ziljski dolini, kravohodih in avstrijskem Elvisu Ko je bila Tastarejša v najbolj gasilski fazi, sem se dela njenega navdušenja nehote ...