petek, 29. januar 2021

Nazaj v ...

Realnost? Normalnost? Novo normalnost? Saj ne vem, v kaj se vračamo, vsekakor vsaj v vrtce in šole. Zaenkrat, kajti ob trenutnem vodenju države, ob katerem razmišljujoči človek ne more občutiti drugega kot neskončen sram, itak ne vemo, koliko časa še.

Moja mladiča ob vrnitvi v sistem vzgoje in izobraževanja nista kazala posebne vzhičenosti. Mali je na pragu vrtca začel točiti mile solze, ki so bile še posebej srce parajoče, ker so padale v popolni tišini. Ni se me oklepal, ni tulil niti ihtel, samo nemo je jokal. Moje materinsko srce je ob tem pokalo, razum pa se je veselil: To je to! V zadnjih treh mesecih smo pri sinetu poznali samo dva tipa joka, ogorčeni jok ob dejanski fizični bolečini ali histerično kričanje, kadar se svet ni vrtel v celoti po njegovih željah. Točno ta paleta malo širših čustev, strah ob odtegnitvi, novem okolju itn., pa je to, česar je deci v teh časih primanjkovalo.

A po nemi uvodni drami je Mali zadnje dni tako dobre volje kot že dolgo ne, dogaja se mu pa na polno. Zadnjič mi je denimo v garderobi vrtca zaupal, da sta ga »obe učiteljici kregali«. »Ampak nisem nič naredil narobe,« je še dodal. Na moja poizvedovanja, kaj se je dogajalo, sem od njega izvlekla samo: »To je pa skrivnost!« Nisem tiste sorte mama, ki bi skakala v zrak vsakič, ko kdo njenega otroka grdo pogleda, a firbec mi ni dal miru, tako da sem naslednje jutro – zelo previdno, da me slučajno ne bi imela za tiste sorte mamo, ki bi skakala v zrak vsakič, ko … – pobarala vzgojiteljico o incidentu. In izvedela, da mu je pri kosilu rekla, naj poskusi solato ... No, točno tega je deci v teh časih primanjkovalo!

Tudi Tastarejša se šole ni posebno veselila. Zakaj neki, če pa je vse, česar se je naučila med šolanjem na daljavo, da je pouk nekaj neopisljivo dolgočasnega. Usvojila je tudi nekaj koristnih veščin, recimo kako se zabavati med videokonferencami – ki so bile tako mučno predolge in neverjetno enolične, da sem težko verjela, da so lahko pedagoški delavci tako nedojemljivi za svoje male učence – ampak nisem prepričana, da sta spretnosti blefiranja in izogibanja tisto, kar bi radi kot glavni doprinos prvega razreda. Sama sem se iz njenega pedagoškega procesa raje kar čim bolj izločila, kajti Najdražji je do šolskih nebuloz vendarle strpnejši od mene in ni doživel živčnega zloma ob vsaki neumnosti, ki jo izjavila katera od učiteljic. Vrnitve v razrede sem zato vendarle vesela – če ne vem, kaj se dogaja, me bistveno manj boli.

»Dooooolgcajt,« je bil Tastarejšin komentar po prvih dneh pouka, a vseeno je lepo videti, kako jo ob obnovljenih možnostih socializiranja kar razmetava od sreče. Točno tega je deci v teh časih primanjkovalo! Iz podaljšanega bivanja jo komaj izvlečemo, potem pa tako ali tako sledi še vsesplošno rajanje na najbližjem igrišču, kjer otroci iz soseske divjajo, kot da bi bile temperature že znosne, starši pa postavamo ob robu in razmišljamo, zakaj nismo obuli dvojnih nogavic (so že vedeli, zakaj jih je zdaj spet dopuščeno prodajati). Padla je tudi ideja, da bi na igrišče zvlekli sod in v njem zakurili, da bi se vsaj malo ogreli, ampak dvomim, da bi bil zdravstveni inšpektorat nad tem prav vzhičen.

Verjetno sva midva z Najdražjim tista, ki sva se ponovnega začetka življenja najbolj veselila. Kaj svobodnejšega, kot da sedim sama pred računalnikom in imam malo morje časa za delo – vsaj pet, če ne celo šest nepretrganih ur?! Zdi se mi, da je zloglasni Arbeit macht frei vizionarsko napovedoval tole našo prvo apokalipso tretjega tisočletja … No, ena stvar pa je še svobodnejša. Zadnjič sva si odškrnila pol dneva (dokler še smeva) in švignila na Veliko planino pogledat, ali se vsi ljubljanski turni smučarji z razlogom valijo tja. Kaj naj rečem? Odgovor je ja! Točno tega nama je v teh časih primanjkovalo …

Podobno fotko iz letošnje zime ima verjetno na svojem telefonu vsak Ljubljančan,
a za okras jo vseeno priložim.


torek, 12. januar 2021

Napredek

Pa naj še kdo reče, da mladina v koronskem topoumju ne napreduje! Moja mladiča sta v zadnjem času pokazala izrazit napredek – na področju lopatanja.

Ampak resno. Ko smo ob začetku snežne sezone začeli s spuščanjem s plastičnimi lopatami (ali kako že rečete najpreprostejšim pripomočkom za dričanje), je bilo vse skupaj tako kamikaze, da najraje ne bi gledala – a sem kot mama pač morala. Oba sta se skoraj več vozila ritensko kot naprej, edini način za zaviranje, ki ga je zmogel Mali, pa je bil, da se je vratolomno skotalil z lopate. Na bolj trdi snežni podlagi se mi je ob tem kar ustavljalo srce … Od takrat res pridno vadimo. Mladiča se zakadita na vsak breg (včeraj sta na približno 50 centimetrov visokem kupčku črnega ledu na enem od ljubljanskih parkirišč domnevno odkrila kup lopatarskih prog). Tastarejša, ki je vendarle ta starejša, je spuščanje hitro skapirala do te mere, da mi je začela ustavljati srce z načrtnimi akrobacijami, Mali je bil pa še vedno bolj projektil, odvisen od sreče in podlage.

Potem smo pa v okviru športnega programa za današnje koronsko šolanje šli preverit, ali imajo vsi ti prometni kolapsi pod Veliko planino sploh smisel. Ugotovili smo, da ga imajo, ker je zgoraj res kristalno pravljična zima. Pa čeprav nismo prišli dlje od Gojške planine; mladinca med hojo po drseči podlagi namreč še vedno izgubljata konkreten delež energije za nepotrebne norčije, Mali mi je povrhu vsega zaspal med sedenjem na ramah, čim smo prišli iz ta grdega dela na plano, je pa – niti ne premočen – veter oba spravil v tuleče stanje. S polarno vzgojo zato nisem pretiravala in smo se hitro obrnili. Čim se je Tastarejša spuščala po riti, je pozabila na vse tegobe, nekaj deset metrov nižje je pa tudi Mali začel popevati nekakšen »tantararan«, ki naj bi bil Bondova melodija, in so njegove pritožbe, da »nikoli več ne gremo v hribe« in da »nikoli več ne gremo na sneg«, zamenjala pridušanja v stilu »od zdaj bomo pa vedno šli na ta hrib«. Res ju je bilo veselje gledati, kako sta se na lopatah spuščala po zaviti bob stezi, ki smo si jo naredili iz markirane bližnjice. Ne divje, pač pa kontrolirano in s stilom, in to oba! Na parkirišču sem ju vsa ponosna pohvalila, da se zdaj lopatata tako dobro kot jaz. Ker je pač znano dejstvo, da sem družinska mojstrica tega početja!

Sicer je pa družinska mojstrica lopatanja danes sestopila peš. Sem zadnjič med drvenjem po riti nabasala na kamen, potuhnjen v mehkejšem snegu. Zdaj je že nekaj dni vsak moj gib, ki vključuje zadnjo plat, pospremljen s tihimi stokci …

Do bolj pravljičnih razgledov se nam ni uspelo priboriti ...

... ampak čim smo se obrnili, se je podmladek pomiril.

Mojstra lopate na Marijaninih njivah.

petek, 01. januar 2021

Bond. James Bond.

Televizijsko-filmski vidik kulturne vzgoje ni moja najmočnejša plat in risanke, YT dokumentarce ter vse ostalo z veseljem prepuščam Najdražjemu. Ampak kar je preveč, je preveč, in med tokratno zaporo sem tudi jaz klonila pred neznosno lahkostjo ekrana. Ko res ne vem več, kako zabiti par meglenih, deževnih ali kako drugače mizernih ur, ki jih je bilo v zadnjem decembru bistveno več kot molekul covida v aerosolu okrog moje družine, je to pač udobna bližnjica! Da mi ne bi bilo treba preveč študirati, kaj je primerno za prikazovanje najobčutljivejši populaciji, sem ravnala ekonomično – izbrala sem, kar je bilo pred davnimi leti, ko sem še gledala televizijo, všeč mali Mojčici. In ker si še vedno ne morem čisto odpustiti, da sem vsaj enaindvajsetkrat videla Sam doma, sem se raje obrnila k drugi veji svojih tedanjih afinitet – Jamesu Bondu.

Svoj podmladek sem na Bonda začela pripravljati z zgodbicami o strašno hudem frajerju, ki obvlada vse in ves čas rešuje svet pred zlobci. Nato smo pogledali par akcijskih izsekov, ko je bila publika dovolj ogreta, pa je sledil ogled moje najljubše bondiade (spotoma smo namreč pogruntali, da ima Roger Moore ravno pravšnje razmerje akcijskih scen, bolj otročjega nasilja in humorja za (pred)šolsko mladino). Mali že tako ali tako vse od poletja leta po hiši s »pištolami« v roki, in ker smo seveda proti orožju, si jih naredi kar iz duplokock, cevi za spuščanje frnikol ali strehe od hišice za playmobile. Ampak Tastarejša, ona je bila pa popolnoma prevzeta!

Zdaj se naš svet vrti okrog Bonda. Medtem ko sedimo pri kosilu, recimo iz nič prileti vprašanje »Zakaj so se pri Bondu zlobci potopili z …«, in nekdo, ki ne bi poznal konteksta, bi kar težko odgovoril! Najbolj frišna hišica iz legokock je postala dom za Bonda in Melino (hahahahaha), vsakega čednega moškega pa Tastarejša označi, da je Bond – ampak samo tiste, ki so urejeni in lepo počesani, bolj razkuštrani se je ne dotaknejo. Ker se ne more odločiti, ali je lepši Roger Moore ali Pierce Brosnan, je lahko kar oba naenkrat. Medtem ko smo se oni dan dričali z enega od zasneženih kucljev, sta bila oba naenkrat celo istočasno oba z Malim. Začuda se ob tem nista skregala, ampak sta složno drvela po snegu v tej kafkovsko čudaški metamorfozi. In v dežju, še ena stalnica teh počitnic … Po otroško prisrčno punca tudi pričakuje, da tajnega agenta enako kot ona obožuje ves svet, zato je pripravljena kogar koli, pa naj bo to prijateljica na ulici ali prodajalka v trgovini, vprašati: »A si gledala For jor ajz ouling

Božični večer – za nas pač še bolj matineja. Ker je celo leto trenirk in jopic s kapuco preveč celo zame, sem odločila, da se bomo za obisk žlahte malo spedenali. »Jaz se bom oblekla v Bonda!« je oznanila Tastarejša. »Jaz pa v kiklco!« je dodal Mali. Se človek vpraša, kaj dela narobe … Rezultat k sreči ni bil tako grozen. Tastarejša se je počutila bondovsko v belih žabah, beli kratki majici in nadvse dekliški svetlo modri jopici, ključni del, torej frizuro, pa si je poskusila zalizati z vodo in je potem spravljala Najdražjega ob pamet, ko je hodila okrog mokra kot polit cucek. Uspelo pa mi je, da sem ji čez to nataknila še krilce, da je vsaj malo izgledala. In tudi sine se navsezadnje le ni odločil za frfotavo oblekico, ampak je bil zadovoljen s piflarskim, a za triletnika očitno dovolj bondovskim puloverjem. 


Tastarejša nas, svoje cimre, rada preseneča s »pisemci«, ki nam jih nastavlja ali meče po hiši. Nekaj časa smo imeli sicer zatišje (je bila pošta očitno preveč zasedena z vsemi spletnimi nakupi, hehe), na novega leta dan pa se je spravila pisat sporočilo za Malega. Začelo se je z »MAJ NEJJMIS BOND«.

»Kako se napiše James?« je logično sledilo, ampak uh, kako je punca pobesnela, ko sem ji na list napisala, kot se šika. V naši družini so prav njeni grdi pogledi najstrašnejši med vsemi, in madona, tokrat jih je bilo veliko! Moji poskusi razlage niso imeli šans, tako da sem se – zaradi ljubega miru – uklonila in ji pomagala spesniti »DŽEJMS«. Kot lahko vidite, pa se ni ustavila pri tem. »(RODŽRM UR)« in »(PIRS BROZNEN)« sta njen dodatek. Kar povrnila sta me v čase, ko sem kdaj pa kdaj mami sunila kak srbski šuntič, idealen za prebiranje v banji, in majkemi, da bi bil Pirs Broznen zlahka glavni junak z veličastnim dvorcem na teksaškem podeželju … Priložnost za poduk o angleškem ne piši kao što govoriš je pa tudi sledila čez par minut, ko se je Tastarejša pomirila. A vidite, kako koristen je Bond?!

Pa še ena lekcija od Bonda: Tastarejša se je naučila besede babjek, se je pa potem sama od sebe odločila, da ji je bolj všeč varianta ženskar

Polna hiša pištol

»V moji hiši pištol že ne bomo imeli,« sem kot liberalna, humanistično izobražena mama vehementno oznanjala – vse dokler nisem dobila moškeg...