petek, 29. januar 2021

Nazaj v ...

Realnost? Normalnost? Novo normalnost? Saj ne vem, v kaj se vračamo, vsekakor vsaj v vrtce in šole. Zaenkrat, kajti ob trenutnem vodenju države, ob katerem razmišljujoči človek ne more občutiti drugega kot neskončen sram, itak ne vemo, koliko časa še.

Moja mladiča ob vrnitvi v sistem vzgoje in izobraževanja nista kazala posebne vzhičenosti. Mali je na pragu vrtca začel točiti mile solze, ki so bile še posebej srce parajoče, ker so padale v popolni tišini. Ni se me oklepal, ni tulil niti ihtel, samo nemo je jokal. Moje materinsko srce je ob tem pokalo, razum pa se je veselil: To je to! V zadnjih treh mesecih smo pri sinetu poznali samo dva tipa joka, ogorčeni jok ob dejanski fizični bolečini ali histerično kričanje, kadar se svet ni vrtel v celoti po njegovih željah. Točno ta paleta malo širših čustev, strah ob odtegnitvi, novem okolju itn., pa je to, česar je deci v teh časih primanjkovalo.

A po nemi uvodni drami je Mali zadnje dni tako dobre volje kot že dolgo ne, dogaja se mu pa na polno. Zadnjič mi je denimo v garderobi vrtca zaupal, da sta ga »obe učiteljici kregali«. »Ampak nisem nič naredil narobe,« je še dodal. Na moja poizvedovanja, kaj se je dogajalo, sem od njega izvlekla samo: »To je pa skrivnost!« Nisem tiste sorte mama, ki bi skakala v zrak vsakič, ko kdo njenega otroka grdo pogleda, a firbec mi ni dal miru, tako da sem naslednje jutro – zelo previdno, da me slučajno ne bi imela za tiste sorte mamo, ki bi skakala v zrak vsakič, ko … – pobarala vzgojiteljico o incidentu. In izvedela, da mu je pri kosilu rekla, naj poskusi solato ... No, točno tega je deci v teh časih primanjkovalo!

Tudi Tastarejša se šole ni posebno veselila. Zakaj neki, če pa je vse, česar se je naučila med šolanjem na daljavo, da je pouk nekaj neopisljivo dolgočasnega. Usvojila je tudi nekaj koristnih veščin, recimo kako se zabavati med videokonferencami – ki so bile tako mučno predolge in neverjetno enolične, da sem težko verjela, da so lahko pedagoški delavci tako nedojemljivi za svoje male učence – ampak nisem prepričana, da sta spretnosti blefiranja in izogibanja tisto, kar bi radi kot glavni doprinos prvega razreda. Sama sem se iz njenega pedagoškega procesa raje kar čim bolj izločila, kajti Najdražji je do šolskih nebuloz vendarle strpnejši od mene in ni doživel živčnega zloma ob vsaki neumnosti, ki jo izjavila katera od učiteljic. Vrnitve v razrede sem zato vendarle vesela – če ne vem, kaj se dogaja, me bistveno manj boli.

»Dooooolgcajt,« je bil Tastarejšin komentar po prvih dneh pouka, a vseeno je lepo videti, kako jo ob obnovljenih možnostih socializiranja kar razmetava od sreče. Točno tega je deci v teh časih primanjkovalo! Iz podaljšanega bivanja jo komaj izvlečemo, potem pa tako ali tako sledi še vsesplošno rajanje na najbližjem igrišču, kjer otroci iz soseske divjajo, kot da bi bile temperature že znosne, starši pa postavamo ob robu in razmišljamo, zakaj nismo obuli dvojnih nogavic (so že vedeli, zakaj jih je zdaj spet dopuščeno prodajati). Padla je tudi ideja, da bi na igrišče zvlekli sod in v njem zakurili, da bi se vsaj malo ogreli, ampak dvomim, da bi bil zdravstveni inšpektorat nad tem prav vzhičen.

Verjetno sva midva z Najdražjim tista, ki sva se ponovnega začetka življenja najbolj veselila. Kaj svobodnejšega, kot da sedim sama pred računalnikom in imam malo morje časa za delo – vsaj pet, če ne celo šest nepretrganih ur?! Zdi se mi, da je zloglasni Arbeit macht frei vizionarsko napovedoval tole našo prvo apokalipso tretjega tisočletja … No, ena stvar pa je še svobodnejša. Zadnjič sva si odškrnila pol dneva (dokler še smeva) in švignila na Veliko planino pogledat, ali se vsi ljubljanski turni smučarji z razlogom valijo tja. Kaj naj rečem? Odgovor je ja! Točno tega nama je v teh časih primanjkovalo …

Podobno fotko iz letošnje zime ima verjetno na svojem telefonu vsak Ljubljančan,
a za okras jo vseeno priložim.


Ni komentarjev:

Objava komentarja

Polna hiša pištol

»V moji hiši pištol že ne bomo imeli,« sem kot liberalna, humanistično izobražena mama vehementno oznanjala – vse dokler nisem dobila moškeg...