Napredek

Pa naj še kdo reče, da mladina v koronskem topoumju ne napreduje! Moja mladiča sta v zadnjem času pokazala izrazit napredek – na področju lopatanja.

Ampak resno. Ko smo ob začetku snežne sezone začeli s spuščanjem s plastičnimi lopatami (ali kako že rečete najpreprostejšim pripomočkom za dričanje), je bilo vse skupaj tako kamikaze, da najraje ne bi gledala – a sem kot mama pač morala. Oba sta se skoraj več vozila ritensko kot naprej, edini način za zaviranje, ki ga je zmogel Mali, pa je bil, da se je vratolomno skotalil z lopate. Na bolj trdi snežni podlagi se mi je ob tem kar ustavljalo srce … Od takrat res pridno vadimo. Mladiča se zakadita na vsak breg (včeraj sta na približno 50 centimetrov visokem kupčku črnega ledu na enem od ljubljanskih parkirišč domnevno odkrila kup lopatarskih prog). Tastarejša, ki je vendarle ta starejša, je spuščanje hitro skapirala do te mere, da mi je začela ustavljati srce z načrtnimi akrobacijami, Mali je bil pa še vedno bolj projektil, odvisen od sreče in podlage.

Potem smo pa v okviru športnega programa za današnje koronsko šolanje šli preverit, ali imajo vsi ti prometni kolapsi pod Veliko planino sploh smisel. Ugotovili smo, da ga imajo, ker je zgoraj res kristalno pravljična zima. Pa čeprav nismo prišli dlje od Gojške planine; mladinca med hojo po drseči podlagi namreč še vedno izgubljata konkreten delež energije za nepotrebne norčije, Mali mi je povrhu vsega zaspal med sedenjem na ramah, čim smo prišli iz ta grdega dela na plano, je pa – niti ne premočen – veter oba spravil v tuleče stanje. S polarno vzgojo zato nisem pretiravala in smo se hitro obrnili. Čim se je Tastarejša spuščala po riti, je pozabila na vse tegobe, nekaj deset metrov nižje je pa tudi Mali začel popevati nekakšen »tantararan«, ki naj bi bil Bondova melodija, in so njegove pritožbe, da »nikoli več ne gremo v hribe« in da »nikoli več ne gremo na sneg«, zamenjala pridušanja v stilu »od zdaj bomo pa vedno šli na ta hrib«. Res ju je bilo veselje gledati, kako sta se na lopatah spuščala po zaviti bob stezi, ki smo si jo naredili iz markirane bližnjice. Ne divje, pač pa kontrolirano in s stilom, in to oba! Na parkirišču sem ju vsa ponosna pohvalila, da se zdaj lopatata tako dobro kot jaz. Ker je pač znano dejstvo, da sem družinska mojstrica tega početja!

Sicer je pa družinska mojstrica lopatanja danes sestopila peš. Sem zadnjič med drvenjem po riti nabasala na kamen, potuhnjen v mehkejšem snegu. Zdaj je že nekaj dni vsak moj gib, ki vključuje zadnjo plat, pospremljen s tihimi stokci …

Do bolj pravljičnih razgledov se nam ni uspelo priboriti ...

... ampak čim smo se obrnili, se je podmladek pomiril.

Mojstra lopate na Marijaninih njivah.