Svoj podmladek sem na Bonda začela pripravljati z zgodbicami o strašno hudem frajerju, ki obvlada vse in ves čas rešuje svet pred zlobci. Nato smo pogledali par akcijskih izsekov, ko je bila publika dovolj ogreta, pa je sledil ogled moje najljubše bondiade (spotoma smo namreč pogruntali, da ima Roger Moore ravno pravšnje razmerje akcijskih scen, bolj otročjega nasilja in humorja za (pred)šolsko mladino). Mali že tako ali tako vse od poletja leta po hiši s »pištolami« v roki, in ker smo seveda proti orožju, si jih naredi kar iz duplokock, cevi za spuščanje frnikol ali strehe od hišice za playmobile. Ampak Tastarejša, ona je bila pa popolnoma prevzeta!
Zdaj se naš svet vrti okrog Bonda. Medtem ko sedimo pri kosilu, recimo iz nič prileti vprašanje »Zakaj so se pri Bondu zlobci potopili z …«, in nekdo, ki ne bi poznal konteksta, bi kar težko odgovoril! Najbolj frišna hišica iz legokock je postala dom za Bonda in Melino (hahahahaha), vsakega čednega moškega pa Tastarejša označi, da je Bond – ampak samo tiste, ki so urejeni in lepo počesani, bolj razkuštrani se je ne dotaknejo. Ker se ne more odločiti, ali je lepši Roger Moore ali Pierce Brosnan, je lahko kar oba naenkrat. Medtem ko smo se oni dan dričali z enega od zasneženih kucljev, sta bila oba naenkrat celo istočasno oba z Malim. Začuda se ob tem nista skregala, ampak sta složno drvela po snegu v tej kafkovsko čudaški metamorfozi. In v dežju, še ena stalnica teh počitnic … Po otroško prisrčno punca tudi pričakuje, da tajnega agenta enako kot ona obožuje ves svet, zato je pripravljena kogar koli, pa naj bo to prijateljica na ulici ali prodajalka v trgovini, vprašati: »A si gledala For jor ajz ouling?«
Božični večer – za nas pač še bolj matineja. Ker je celo leto trenirk in jopic s kapuco preveč celo zame, sem odločila, da se bomo za obisk žlahte malo spedenali. »Jaz se bom oblekla v Bonda!« je oznanila Tastarejša. »Jaz pa v kiklco!« je dodal Mali. Se človek vpraša, kaj dela narobe … Rezultat k sreči ni bil tako grozen. Tastarejša se je počutila bondovsko v belih žabah, beli kratki majici in nadvse dekliški svetlo modri jopici, ključni del, torej frizuro, pa si je poskusila zalizati z vodo in je potem spravljala Najdražjega ob pamet, ko je hodila okrog mokra kot polit cucek. Uspelo pa mi je, da sem ji čez to nataknila še krilce, da je vsaj malo izgledala. In tudi sine se navsezadnje le ni odločil za frfotavo oblekico, ampak je bil zadovoljen s piflarskim, a za triletnika očitno dovolj bondovskim puloverjem.
Tastarejša nas, svoje cimre, rada preseneča s »pisemci«, ki nam jih nastavlja ali meče po hiši. Nekaj časa smo imeli sicer zatišje (je bila pošta očitno preveč zasedena z vsemi spletnimi nakupi, hehe), na novega leta dan pa se je spravila pisat sporočilo za Malega. Začelo se je z »MAJ NEJJMIS BOND«.
»Kako se napiše James?« je logično sledilo, ampak uh, kako je punca pobesnela, ko sem ji na list napisala, kot se šika. V naši družini so prav njeni grdi pogledi najstrašnejši med vsemi, in madona, tokrat jih je bilo veliko! Moji poskusi razlage niso imeli šans, tako da sem se – zaradi ljubega miru – uklonila in ji pomagala spesniti »DŽEJMS«. Kot lahko vidite, pa se ni ustavila pri tem. »(RODŽRM UR)« in »(PIRS BROZNEN)« sta njen dodatek. Kar povrnila sta me v čase, ko sem kdaj pa kdaj mami sunila kak srbski šuntič, idealen za prebiranje v banji, in majkemi, da bi bil Pirs Broznen zlahka glavni junak z veličastnim dvorcem na teksaškem podeželju … Priložnost za poduk o angleškem ne piši kao što govoriš je pa tudi sledila čez par minut, ko se je Tastarejša pomirila. A vidite, kako koristen je Bond?!
Pa še ena lekcija od Bonda: Tastarejša se je naučila besede babjek, se je pa potem sama od sebe odločila, da ji je bolj všeč varianta ženskar …
Ni komentarjev:
Objavite komentar