Turbo planina

Trenutno sem v službi na tako hiper turbo pogonu, da se mi je že par dni po dopustu zdelo, kot da sem hkrati tako izpraznjena tako prekipevajoča od akademsko kreativnih problemov, da bi nujno potrebovala nov dopust! Na srečo se mi je v takih primerih še vedno kot uspešna izkazala razmeroma preprosta vrsta terapije. Ko sem torej kar cel dan pred iztekom roka kliknila na gumb Oddaj pri članku za eno konferenco in v istem dnevu sproducirala še dobršen del članka za drugo konferenco (za katerega imam še cel teden časa za oddajo!) in se je popoldne nenadoma pokazalo kot popoldne brez otrok, sem takoj videla, da moram, če želim tole zdržati, nujno nekaj ukreniti. Torej na čiščenje v hribe.

Kadar imam malo časa, psihične nesnage, ki jo je treba prečistiti, pa veliko, je pravšnja izbira zaledje Kamnika. Tokrat sem se spravila preverit, kakšna je lovska pot na Veliko planino čez Kuklarje oziroma na Kobilno dolino. Po njej sem hodila samo enkrat, še v prazgodovini. Sklenila sem, da bom pri iskanju poti sodobna in se bom zanašala na sodobne aplikacije, ampak na terenu seveda ni bilo omrežja, tako da sem morala odcep z markirane poti skozi Dolski graben (ki je od lanskih poplav in plazov precej spremenjena, a lepo prehodna) poiskati kar lepo analogno. Naredila sem samo eno napačno, prezgodnjo preiskavo v breg, potem pa sta mi skromen možic na skali in modra oznaka na drevesu nad njim dala vedeti, da gre tukaj prava pot. Nekaj deset metrov više sem dejansko ujela zložne lovske serpentine. Kapo dol pred člani zelene bratovščine, spet se je izkazalo, kako prebrisani so – obe poti, po katerih sem šla, torej gor čez Kuklarje in dol čez Rigelj, sta utrpeli nekaj škode v lanskem avgustu, pa vendar sta obe speljani tako, da se rojstnih grap plazov, ki so tako uničili Kamniško Bistrico, kvečjemu dotakneta in sploh nista resno prizadeti. Sicer pa me je pot čez Kuklarje očarala, ima kar nekaj zelo slikovitih prehodov, in če moram izbirati med lovskimi pristopi na Veliko planino, je tale zame najlepša, najbolj slikovita in najbolj dinamično speljana.

Če se vrnem k svoji terapiji: zadeva še vedno deluje. Med vzpenjanjem polna glava člankov, pravopisa, vejic in korpusov, vse mrgoli, migota, da me kar boli. V trenutku, ko pridem do tehničnih ali orientacijskih težav, me – zzzzip! – teleportira v tukaj in zdaj. Izbrišeta se preteklost in prihodnost, obstaja samo še ta trenutek. In glej čudo, ko pridem na vrh in začnem sestopati, sem čisto frišna. Moja glava je prazna, vsi problemi, ki sem jih prej imela, samo še plavajo kot beli oblački v glavi, v kateri se mešajo bukovo zelenje, čemaževa džungla, zablodeli klopi in sem ter tja kakšen korpusni problem.

Markirana pot skozi Dolski graben ima kar nekaj novih variant;
uradno je sicer zaprta, a prehodna.

Rojstni kraj enega od plazov nad Kamniško Bistrico.

Prvi zavarovani prehod na poti čez Kuklarje. Vrv in svedrovci so čisto novi.

Nova šestsedežnica na Veliki planini.

Opozorilna tabla na vrhu lovske poti čez Rigelj.
Upam, da odvrne katerega od največjih kekcev in GRS prihrani delo..

Dejansko najbolj problematična grapa na poti je v spodnjem delu poti čez Rigelj.
Tudi čeznjo se da, samo malo nižje kot včasih.

Največji plaz na poti, na dnu poti čez Rigelj.

Slaba vest

Oni dan sem morala Tastarejšo dostaviti na popoldansko aktivnost, Mali pa je zatrdil, da bo sam počakal doma. Na moje vprašanje, kako se bo ta čas zabaval, je medlo pojasnil, da bo sestavljal lego kocke.

Preden razpletem tole prigodico, morate vedeti dve stvari. Že odkar je začel približno vedeti zase, je Mali človek ostrega fokusa. Kolateralna škoda njegovih usmerjenih interesov je preostanek familije, ki je posledično skozi leta razširil svoja obzorja o traktorjih in delovnih strojih, kačah, dinozavrih, pošastih in junakih, vlakcih smrti, dinozavrih (repriza) in še čem. Trenutno je predmet njegovih hrepenenj smučanje prostega sloga, kot se temu baje strokovno reče, oziroma po domače frirajdanje. Po lanski klavrni smučarski sezoni in neobetavnem začetku letošnje je poba smučanje tako zagrabilo, da smo še sredi aprila zadnjič nabijali ojužene strmine. Zdaj več ne smučamo, a še vedno se večino časa igra takšno ali drugačno smučanje, in to ne glede na vreme ali neposredno okolje, v katerem je. Seveda so temu posvečene tudi sinetove YouTube seanse. Ko si nato med igro momlja perfect landing, ga še kar razumemo, nekaj več detektivskih spretnosti pa smo morali pokazati, da smo dešifrirali, kateri poskočni tekmovalec je Maksim Šablov (Maxime Chabloz, pravi Google) ali kdo ali kaj naj bi bil The Barra (verjetno kovinska klopca oz. the bar, pravi moja zdrava pamet).

Druga stvar se nanaša na čas, ki ga najin podmladek preživi pred zasloni. Sama sem globoko prepričana, da je malokatera stvar naredila toliko škode splošnemu stanju človeškega duha kot pametni telefoni in vse, kar potegnejo s sabo, no, Najdražji pa je še konzervativnejši od mene. Prav bizarno je, da sem v naši familiji jaz tista, ki je spretnejša pri uporabi aplikacij. Če veste, kako mi to gre, si lahko predstavljate, da smo kar kmetavzi (za božjo voljo, še vedno pišem blog – kdo pa sploh še dela to?). Zato tudi čas otrok pred zasloni omejujeva – po mojem mnenju sicer ne prehudo, če sodim po Tastarejšinih vrstnikih, smo pa kar ekstremisti. Najina uboga prvorojenka je v stalnem krču, ker bo pametni telefon dobila šele »pri osemnajstih« (vmes smo se že spogajali na »po maturi«, ampak pupa ne ve čisto, da to ni bohve kako bolje). Da bi mladina vsaj malo prišla v korak s trendi, sta letos sicer dobila svoj računalnik, ki pa zaenkrat še najbolj služi kot vmesnik za YouTube v primerih, ko telefonov staršev ni pri roki. Tastarejša je že malo bolj prebrisana, in kadar pride sama prej iz šole, si da duška s prepovedanim sadom. Je pa dovolj hitra in spretna, da zna za sabo zakriti sledi gledanja televizije ali visenja na računalnik in vsakokrat, ko v hišo vstopim jaz, stoji na sredi dnevne sobe, kot da je ravno med dvema dejavnostma ...

Zdaj pa nazaj k Malemu. Vrnila sem se iz svoje taksi službe, odprla hišo in ga takoj zagledala, kako sedi za računalnikom in bulji v frirajderje. Še preden sem se sezula, je dečko vstal in planil v obupan jok: »Ja, mami, vem, lagal sem, bil sem na računalniku, goljufal sem …« Močne besede! Dejstvo, da sem se samo režala, ga ni ustavilo, tulil je vedno glasneje in se zagrenjen od lastne slabe vesti nazadnje zatekel na svojo posteljo.

OK, vem, da sem stroga, vseeno pa nočem, da bi moje potomstvo kdaj potrebovalo psihoterapijo zaradi ukradenih trenutkov v digitalnem svetu, ki je itak naša nova realnost. Kaj sem torej hotela – šla sem k Malemu na prijateljski pogovor, ki bi ga pravzaprav moral izvesti kdo drug. Kaj se pa to pravi, da te mora tvoja glavna moralna avtoriteta podučiti, da je tudi goljufati treba znati!

Ta hip najboljši črnuški frirajder 
na domačem poligonu.