Trenutno sem v službi na tako hiper turbo pogonu, da se mi je že par dni po dopustu zdelo, kot da sem hkrati tako izpraznjena tako prekipevajoča od akademsko kreativnih problemov, da bi nujno potrebovala nov dopust! Na srečo se mi je v takih primerih še vedno kot uspešna izkazala razmeroma preprosta vrsta terapije. Ko sem torej kar cel dan pred iztekom roka kliknila na gumb Oddaj pri članku za eno konferenco in v istem dnevu sproducirala še dobršen del članka za drugo konferenco (za katerega imam še cel teden časa za oddajo!) in se je popoldne nenadoma pokazalo kot popoldne brez otrok, sem takoj videla, da moram, če želim tole zdržati, nujno nekaj ukreniti. Torej na čiščenje v hribe.
Kadar imam malo časa, psihične nesnage, ki jo je treba prečistiti, pa veliko, je pravšnja izbira zaledje Kamnika. Tokrat sem se spravila preverit, kakšna je lovska pot na Veliko planino čez Kuklarje oziroma na Kobilno dolino. Po njej sem hodila samo enkrat, še v prazgodovini. Sklenila sem, da bom pri iskanju poti sodobna in se bom zanašala na sodobne aplikacije, ampak na terenu seveda ni bilo omrežja, tako da sem morala odcep z markirane poti skozi Dolski graben (ki je od lanskih poplav in plazov precej spremenjena, a lepo prehodna) poiskati kar lepo analogno. Naredila sem samo eno napačno, prezgodnjo preiskavo v breg, potem pa sta mi skromen možic na skali in modra oznaka na drevesu nad njim dala vedeti, da gre tukaj prava pot. Nekaj deset metrov više sem dejansko ujela zložne lovske serpentine. Kapo dol pred člani zelene bratovščine, spet se je izkazalo, kako prebrisani so – obe poti, po katerih sem šla, torej gor čez Kuklarje in dol čez Rigelj, sta utrpeli nekaj škode v lanskem avgustu, pa vendar sta obe speljani tako, da se rojstnih grap plazov, ki so tako uničili Kamniško Bistrico, kvečjemu dotakneta in sploh nista resno prizadeti. Sicer pa me je pot čez Kuklarje očarala, ima kar nekaj zelo slikovitih prehodov, in če moram izbirati med lovskimi pristopi na Veliko planino, je tale zame najlepša, najbolj slikovita in najbolj dinamično speljana.
Če se vrnem k svoji terapiji: zadeva še vedno deluje. Med vzpenjanjem polna glava člankov, pravopisa, vejic in korpusov, vse mrgoli, migota, da me kar boli. V trenutku, ko pridem do tehničnih ali orientacijskih težav, me – zzzzip! – teleportira v tukaj in zdaj. Izbrišeta se preteklost in prihodnost, obstaja samo še ta trenutek. In glej čudo, ko pridem na vrh in začnem sestopati, sem čisto frišna. Moja glava je prazna, vsi problemi, ki sem jih prej imela, samo še plavajo kot beli oblački v glavi, v kateri se mešajo bukovo zelenje, čemaževa džungla, zablodeli klopi in sem ter tja kakšen korpusni problem.
 |
Markirana pot skozi Dolski graben ima kar nekaj novih variant;
uradno je sicer zaprta, a prehodna. |
 |
| Rojstni kraj enega od plazov nad Kamniško Bistrico. |
 |
| Prvi zavarovani prehod na poti čez Kuklarje. Vrv in svedrovci so čisto novi. |
 |
| Nova šestsedežnica na Veliki planini. |
 |
Opozorilna tabla na vrhu lovske poti čez Rigelj.
Upam, da odvrne katerega od največjih kekcev in GRS prihrani delo.. |
 |
Dejansko najbolj problematična grapa na poti je v spodnjem delu poti čez Rigelj.
Tudi čeznjo se da, samo malo nižje kot včasih. |
 |
| Največji plaz na poti, na dnu poti čez Rigelj. |
Ni komentarjev:
Objavite komentar