Preden razpletem tole prigodico, morate vedeti dve stvari. Že odkar je začel približno vedeti zase, je Mali človek ostrega fokusa. Kolateralna škoda njegovih usmerjenih interesov je preostanek familije, ki je posledično skozi leta razširil svoja obzorja o traktorjih in delovnih strojih, kačah, dinozavrih, pošastih in junakih, vlakcih smrti, dinozavrih (repriza) in še čem. Trenutno je predmet njegovih hrepenenj smučanje prostega sloga, kot se temu baje strokovno reče, oziroma po domače frirajdanje. Po lanski klavrni smučarski sezoni in neobetavnem začetku letošnje je poba smučanje tako zagrabilo, da smo še sredi aprila zadnjič nabijali ojužene strmine. Zdaj več ne smučamo, a še vedno se večino časa igra takšno ali drugačno smučanje, in to ne glede na vreme ali neposredno okolje, v katerem je. Seveda so temu posvečene tudi sinetove YouTube seanse. Ko si nato med igro momlja perfect landing, ga še kar razumemo, nekaj več detektivskih spretnosti pa smo morali pokazati, da smo dešifrirali, kateri poskočni tekmovalec je Maksim Šablov (Maxime Chabloz, pravi Google) ali kdo ali kaj naj bi bil The Barra (verjetno kovinska klopca oz. the bar, pravi moja zdrava pamet).
Druga stvar se nanaša na čas, ki ga najin podmladek preživi pred zasloni. Sama sem globoko prepričana, da je malokatera stvar naredila toliko škode splošnemu stanju človeškega duha kot pametni telefoni in vse, kar potegnejo s sabo, no, Najdražji pa je še konzervativnejši od mene. Prav bizarno je, da sem v naši familiji jaz tista, ki je spretnejša pri uporabi aplikacij. Če veste, kako mi to gre, si lahko predstavljate, da smo kar kmetavzi (za božjo voljo, še vedno pišem blog – kdo pa sploh še dela to?). Zato tudi čas otrok pred zasloni omejujeva – po mojem mnenju sicer ne prehudo, če sodim po Tastarejšinih vrstnikih, smo pa kar ekstremisti. Najina uboga prvorojenka je v stalnem krču, ker bo pametni telefon dobila šele »pri osemnajstih« (vmes smo se že spogajali na »po maturi«, ampak pupa ne ve čisto, da to ni bohve kako bolje). Da bi mladina vsaj malo prišla v korak s trendi, sta letos sicer dobila svoj računalnik, ki pa zaenkrat še najbolj služi kot vmesnik za YouTube v primerih, ko telefonov staršev ni pri roki. Tastarejša je že malo bolj prebrisana, in kadar pride sama prej iz šole, si da duška s prepovedanim sadom. Je pa dovolj hitra in spretna, da zna za sabo zakriti sledi gledanja televizije ali visenja na računalnik in vsakokrat, ko v hišo vstopim jaz, stoji na sredi dnevne sobe, kot da je ravno med dvema dejavnostma ...
Zdaj pa nazaj k Malemu. Vrnila sem se iz svoje taksi službe, odprla hišo in ga takoj zagledala, kako sedi za računalnikom in bulji v frirajderje. Še preden sem se sezula, je dečko vstal in planil v obupan jok: »Ja, mami, vem, lagal sem, bil sem na računalniku, goljufal sem …« Močne besede! Dejstvo, da sem se samo režala, ga ni ustavilo, tulil je vedno glasneje in se zagrenjen od lastne slabe vesti nazadnje zatekel na svojo posteljo.
OK, vem, da sem stroga, vseeno pa nočem, da bi moje potomstvo kdaj potrebovalo psihoterapijo zaradi ukradenih trenutkov v digitalnem svetu, ki je itak naša nova realnost. Kaj sem torej hotela – šla sem k Malemu na prijateljski pogovor, ki bi ga pravzaprav moral izvesti kdo drug. Kaj se pa to pravi, da te mora tvoja glavna moralna avtoriteta podučiti, da je tudi goljufati treba znati!
 |
| Ta hip najboljši črnuški frirajder na domačem poligonu. |
Ni komentarjev:
Objavite komentar