Tudi Mali ni od včeraj in ni se dal zlepa. Saj ni kaj reči, vedno boljše argumente ima – češ da so POČITNICE in da med POČITNICAMI res ni čas za šolo! A zadeva je bila plačana in tako je bil prvo jutro Mali edini, čigar jok je odmeval med deco, ki se je zbirala na smučišču. (Kar me je poneslo nazaj, na njegov prvi šolski dan, ko sva bila na šolskem dvorišču »ponosna« starša edinega mladiča, ki se je besno oklepal svoje roditeljice, glasno kričal, tulil in sploh zganjal cirkus. Dejstvo, da že od drugega dne odskaklja v šolo z največjo radostjo, je pa vlivalo nekaj upanja!)
Ekipa smučarskih učiteljev je bila sila profesionalna, takoj so prihiteli k Malemu in ga spodbujali z vprašanji tipa: »Kako se kličeš?« Ker sine nima ravno širokih izkušenj s Primorci, verjetno ni odveč poudariti, da je vprašanje izzvenelo v prazno, ker ga dečko preprosto – ni razumel. A zdaj ima za sabo že toliko izkušenj z raznimi oblikami socializacije, da je, čim se je začela skupinska akcija, pač odhlipal za učitelji in začel sodelovati …
In tri dni kasneje? Ne samo, da se je Mali sam spuščal po progi, ampak smo ga popoldne komajda zvlekli s smučišča. Malo žalosten je bil, ker mu je bilo žal, da se je smučarski (na)tečaj že končal … Smo ga pa potolažili z obljubo, da bo naslednje leto lahko spet šel v isto šolo!
Končno! |
Ni komentarjev:
Objavite komentar