V vojaške muzeje ne hodim. Tako sem se zaklela pred davnimi leti, ko sem bila s slepečega puščavskega sonca v Novi Mehiki pahnjena v temno dvorano na projekcijo filma o sploh in oh zmogljivem bombniku B-52. Temu je sledil ogled preostanka muzeja atomske bombe, ki premore obilje vojaške tehnologije, zavedanje, da so vsa ta čuda namenjena uničevanju človeških in drugih življenj, pa je v njem le nujno zlo. Zato sem na tokratni, za umret turobni predbožični vikend natuhtala briljantno kombinacijo, s katero bo zadovoljna vsa familija. Najdražji, v katerem še živi spomin na deške sanje o pilotiranju vojaškega lovca, bo podmladek odpeljal v Park vojaške zgodovine v Pivki, jaz, ki mi je vseeno, če hodim po dežju, pa bom tisti dve urici izkoristila za skok na bližnje vzpetine.
|
Pivka in njene močvare. |
|
Rapalski ostanki na Primožu. |
Najprej je bilo krasno. V slabe pol urice sem prišibala na vrh prvega kuclja, Primoža, z njega občudovala precej polne pivške močvare in se veselila, ker je bilo vreme boljše od napovedane žalosti. Žal je veselje trajalo samo do širokih košenic pod Šilentaborom, kjer je mizerija spet udarila. Dež v spremstvu močnega vetra, v daljavi nad Čičarijo je celo zagrmelo. Ta je pa lepa, sem se čudila, nevihte konec decembra! Med hišami v Šilentaboru sem bila že precej premočena, vremenske neprilike pa niso kazale nikakršnega namena, da bodo kmalu odjadrale proti Hrvaški. S kratkim telefonskim klicem sem preverila, da se preostanek moje družine tako zabava v vojaškem muzeju, da je Mali na ogledu podmornice celo zaspal, in da ne bodo še hitro gotovi. Časa za sestop sem imela še dovolj, zato sem obvestila Najdražjega, naj me pridejo iskat v Narin. Pri cerkvi sv. Martina se začne protipožarna poseka oz. cesta, po kateri vodijo markacije. Joj, res moram sem v lepšem vremenu pripeljati svoje, sem tuhtala, in moram pohiteti, nekam temno je že, vendarle je eden najkrajših dni v letu, in o, poglej, kako lepa strela naravnost pred mano! Vsa svetla in krasna in vse vijolično je okrog!
Šele hip zatem mi je potegnilo, da je bila strela lepa, ampak blizu. Tako zelo blizu, da mi je v nosu ostal vonj po ozonu! In da nisem na varnem v avtu ali hiši, ampak sem sredi razmeroma enakomerno hribčkaste pokrajine brez izstopajoče visokih točk, ki bi bile za razelektritev prikladnejše kot moja premočena, prestrašena malenkost. In da pirotehnike ne maram niti v mestih niti v naravi, pa četudi je popolnoma natur, tako rekoč bio, eko ali kakršna koli že!
Očitno še znam pospešiti. Zadnji odsek poti v Narin sem pridrvela, da še sama ne vem kako, čez potoke, ki so uničevali cesto, in skozi naliv sodre, medtem ko se je nebo nad mano vijolično-oranžno bleščalo. Pa v vasi ni bilo nič kaj bolje. Nobene gostilne, kamor bi se zatekla, avtobusna postajica pa je postavljena na vzdignjenem odrčku nad deročim potokom. Spet čas za klic v sili.
»Zdajle smo pogledali prvo halo in verjetno ne bomo šli še v drugo,« me je skulirano obvestil Najdražji. Dokaj neobičajno zanj – namreč to, da je bil skuliran! »Pa ne vemo, ali bi šli še jest v kantino ali ne.«
»Ne boste šli jest,« sem zalajala, »samo pome pridite.«
Celo večnost je trajalo, da so se prikazali. Še najprimernejše mesto, da jih počakam, se mi je zdel odsek ceste pred vaško cerkvico, kajti za njo se je začelo dolgo, ravno polje – ravno takšno, za kakršnega smo se v četrtem ali katerem že razredu učili, da nikar tja med nevihto! Ustaviti se nisem mogla, ker na sebi nisem imela več ničesar suhega (toliko o nepremočljivosti fensi šmensi tehničnih materialov, ha!), tako da sem se kot žalostna miš sprehajala sem in tja, vame pa so začudeno strmeli iz vseh mimovozečih avtov (in ni jih bilo tako malo). Še vedno je lilo in se bliskalo, kot da letos še ni. S precej paničnim tonom sem še enkrat klicala Najdražjega, kje za vraga da hodijo – pivška vojašnica je le par ovinkov stran!? Ni mi bilo jasno, kako me je lahko tako ležerno odslovil, češ da pri deci pač traja – kako, ko pa vendar življenje njihove ljube mamice visi na nitki (nekaj pesniškega pretiravanja je v tako resnih situacijah menda dovoljenega)?
Ko so se končno pripeljali do mene, je bil Najdražji spet bolj podoben samemu sebi. Se pravi zaskrbljen. In šele takrat sva ugotovila, da v muzeju sploh niso videli, kaj se dogaja zunaj! Enkrat so sicer zaslišali grmenje, vznemirjali so se pa glede tega približno toliko, kot sem se jaz, dokler sem mislila, da je daleč nad Istro. Zdaj sem, mokra do gat, kar nekaj časa v avtu samo tiho sedela. Najdražji se niti ni preveč hudoval. Mali je v zadnjem sedežu veselo čvekal in čebljal, Tastarejša je mrknila v drugem kotu, strele pa so še nekaj časa barvale adventno nebo.