ponedeljek, 30. december 2019

Srednja žalost v Bohinju

Znucani apartmaji na vrhu Bohinjske Bistrice za nas niso nobena novost, tam smo bili že četrtič, ampak tokrat je bila vse skupaj bolj ena srednja žalost. Spohal nam jo je že božični večer, ko smo bili menda prvi klicatelji bežigrajske policije. Nepridiprav, ki se je – ob vsesplošni osvetljenosti ulice in živahni prisotnosti dvojih sosedov – lotil naših vhodnih vrat, v hišo na srečo ni prišel, nam je pa pustil grenak priokus in dal vetra Najdražjemu, da je z dopusta letel nazaj domov in končno zmontiral alarmni sistem, ki se je že nekaj časa prašil v predalu.

Snežna žalost je itak vsesplošna, ampak res me je skrbelo, da ne bomo mogli izkoristiti nobene od kart za Soriško planino, ki sem jih nadvse optimistično kupila po pošti že v predprodaji (da bi prihranila par evrov pa to). Tik pred zdajci so le zagnali polovico vlečnice, tako da smo empirično preverili, da naša Tastarejša še zna smučati. Optimistično smo s sabo vlekli tudi komplet opreme za Malega, češ tako motorično spreten je in tako vneto ponavlja za sestrico, da bo pa ja tudi on že začel drveti po belih strminah. Pa smo delali račune brez upoštevanja dejstva, da je dečko letos precej modrejši kot lani – se pravi, da se je začel bati za lastno rit! Pa še zbolel je prve dni, in ko sem ga po prvem okrevanju postavila na smučke, je začel cviliti in se pritoževati. OK, greva pa na sanke. Gor sva že prišla in tudi med začetkom spusta je bil še zadovoljen, čim sva dobila malo brzine in je začelo špricati po naju, pa mu ni bilo več prav nič pogodu. Zimski dan sva tako zaključila v avtu. Mali je skrajno srečno počel, kar mu je trenutno ena od najljubših dejavnosti – risal, jaz sem pa sedela pod njim in vdano čakala, da odraste.

Tastarejša še zna ...

Tudi pri drsanju počasi napreduje.

Mimogrede, z vozovnicami iz predprodaje je bila zanimiva zgodba. Ko sta se prvi dan na Soriško sama spravila Najdražji in Tastarejša, sem mu v roke potisnila že kupljeno karto. Kot se je izkazalo, me je razumel približno tako dobro, kot če bi govorila albansko, kajti hodil je okoli blagajne kot muha okoli kravjeka in se o nečem pregovarjal. Bil je kar uspešen – vrnil se je s tremi dodatnimi veljavnimi kartami, ki so mu jih kar šenkali! Očitno je iskreno verjel in tudi uspešno prepričal blagajničarko, da smo v predprodaji plačali štiri karte (kar je res), po pošti pa dobili samo eno (kar seveda ni res). Ko sva razjasnila nesporazum, ni bil prav srečen, ko je zastonjske karte nesel nazaj. Jaz pa sem doma potem dve karti iz predprodaje šenkala bratu in se pridušala, da se takihle gorenjskih šparanj ne grem več.

V prazničnem obdobju velikih obdarovanj je bil tudi Mali tako velikodušen, da je svojo bolezen podal naprej. Tako sem imela priložnost spoznati bistriško dežurno ambulanto. Gneče je bilo gotovo manj kot v Ljubljani … Sicer pa se seveda nismo imeli samo slabo. Z Malim sva prilezla na zabačeno Šavnico nad Bohinjsko Bistrico (in ugotovila, da ne bo nobene škode, če vzpon nanjo ostane unikat). V enem od mrzlih juter sem sama letela še do izvira Bistrice. Mi je bilo sredi tiste ledene divjine kar malo neprijetno, ker se, ko sem sama, slejkoprej spomnim na famozni bohinjski trikotnik … Da bi izkoristili redko obdobje, ko se da nad Staro Fužino vozačkati zastonj, smo se odpeljali v Voje. Sprehod do slapu na koncu doline sploh ni švoh. 

V Bohinju je strpnost doma, hehe.

Senožeti in zasneženi Julijci.

Rudnica s Šavnice.

Nekarizmatični vrh Šavnice. Sva se morala prebiti skozi goščavo smrek, da sva ga dosegla.

Samotno pri izviru Bistrice. 

Voje.

Tastarejša se je komaj vlekla. Kot da bi jo gnali vse do Velega polja in nazaj!

Okrepčevalnica Slap. Seveda zaprta.

Slap v Vojah. Mali ga je spokojno prespal.

Najbolj decembrsko kičast pa je bil naš izlet na Galetovec. Sprehodič s ceste nad Gorjušami je precej bolj odprt, kot bi človek pričakoval po siceršnji gozdnatosti Pokljuke, razgledi z vrha so itak uau, v zlati prednovoletni svetlobi pa še toliko bolj. Mladiča je najbolj navdušila zasnežena strminica malo pred vrhom. Na njej je celo Mali pozabil na svoje trenutne snežne strahove. Malo manj se je dopadla Najdražjemu, ki je nosil najbolj zdrajsane superge in na trdem snegcu telebnil, kot je dolg in širok. In to kar dvakrat zapored.

Na Galetovec.

Zamrznjeno korito. Kaj lepšega!?

Zimske radosti za deco.

Zimske radosti za odrasle.

Kičasta z vrha Galetovca.

Ni treba veliko snega, da končaš na riti!

Vse štiri naše bohinjske dopuste povezuje banalna, a nezanemarljiva slabost – ker gre za službene apartmaje, jih je treba po koncu bivanja lastnoročno pospraviti. Nekonstruktivno razgrajajoči podmladek pri tej naporni fazi še najbolj pripomore tako, da ga odstranimo. Tokrat nam je v hladnem, a sončnem dopoldnevu kar uspelo. Še več, stanovanjce smo zapustili v bleščečem stanju! Dobesedno, kajti glavna Božičkova napaka je bil nakup seta bleščic v lončkih, in ko je tisti vrag enkrat odprt, se ga ne znebiš več. Mini bleščico sem zadnjič našla celo v Tastarejšinem uhlju …

Pot domov smo končali v čisto drugem gorstvu - na Štefanji gori.
Pa srečno!

ponedeljek, 23. december 2019

Solsticijska pirotehnika

V vojaške muzeje ne hodim. Tako sem se zaklela pred davnimi leti, ko sem bila s slepečega puščavskega sonca v Novi Mehiki pahnjena v temno dvorano na projekcijo filma o sploh in oh zmogljivem bombniku B-52. Temu je sledil ogled preostanka muzeja atomske bombe, ki premore obilje vojaške tehnologije, zavedanje, da so vsa ta čuda namenjena uničevanju človeških in drugih življenj, pa je v njem le nujno zlo. Zato sem na tokratni, za umret turobni predbožični vikend natuhtala briljantno kombinacijo, s katero bo zadovoljna vsa familija. Najdražji, v katerem še živi spomin na deške sanje o pilotiranju vojaškega lovca, bo podmladek odpeljal v Park vojaške zgodovine v Pivki, jaz, ki mi je vseeno, če hodim po dežju, pa bom tisti dve urici izkoristila za skok na bližnje vzpetine.

Pivka in njene močvare.

Rapalski ostanki na Primožu.

Najprej je bilo krasno. V slabe pol urice sem prišibala na vrh prvega kuclja, Primoža, z njega občudovala precej polne pivške močvare in se veselila, ker je bilo vreme boljše od napovedane žalosti. Žal je veselje trajalo samo do širokih košenic pod Šilentaborom, kjer je mizerija spet udarila. Dež v spremstvu močnega vetra, v daljavi nad Čičarijo je celo zagrmelo. Ta je pa lepa, sem se čudila, nevihte konec decembra! Med hišami v Šilentaboru sem bila že precej premočena, vremenske neprilike pa niso kazale nikakršnega namena, da bodo kmalu odjadrale proti Hrvaški. S kratkim telefonskim klicem sem preverila, da se preostanek moje družine tako zabava v vojaškem muzeju, da je Mali na ogledu podmornice celo zaspal, in da ne bodo še hitro gotovi. Časa za sestop sem imela še dovolj, zato sem obvestila Najdražjega, naj me pridejo iskat v Narin. Pri cerkvi sv. Martina se začne protipožarna poseka oz. cesta, po kateri vodijo markacije. Joj, res moram sem v lepšem vremenu pripeljati svoje, sem tuhtala, in moram pohiteti, nekam temno je že, vendarle je eden najkrajših dni v letu, in o, poglej, kako lepa strela naravnost pred mano! Vsa svetla in krasna in vse vijolično je okrog!

Šele hip zatem mi je potegnilo, da je bila strela lepa, ampak blizu. Tako zelo blizu, da mi je v nosu ostal vonj po ozonu! In da nisem na varnem v avtu ali hiši, ampak sem sredi razmeroma enakomerno hribčkaste pokrajine brez izstopajoče visokih točk, ki bi bile za razelektritev prikladnejše kot moja premočena, prestrašena malenkost. In da pirotehnike ne maram niti v mestih niti v naravi, pa četudi je popolnoma natur, tako rekoč bio, eko ali kakršna koli že!

Očitno še znam pospešiti. Zadnji odsek poti v Narin sem pridrvela, da še sama ne vem kako, čez potoke, ki so uničevali cesto, in skozi naliv sodre, medtem ko se je nebo nad mano vijolično-oranžno bleščalo. Pa v vasi ni bilo nič kaj bolje. Nobene gostilne, kamor bi se zatekla, avtobusna postajica pa je postavljena na vzdignjenem odrčku nad deročim potokom. Spet čas za klic v sili.

»Zdajle smo pogledali prvo halo in verjetno ne bomo šli še v drugo,« me je skulirano obvestil Najdražji. Dokaj neobičajno zanj – namreč to, da je bil skuliran! »Pa ne vemo, ali bi šli še jest v kantino ali ne.«

»Ne boste šli jest,« sem zalajala, »samo pome pridite.«

Celo večnost je trajalo, da so se prikazali. Še najprimernejše mesto, da jih počakam, se mi je zdel odsek ceste pred vaško cerkvico, kajti za njo se je začelo dolgo, ravno polje – ravno takšno, za kakršnega smo se v četrtem ali katerem že razredu učili, da nikar tja med nevihto! Ustaviti se nisem mogla, ker na sebi nisem imela več ničesar suhega (toliko o nepremočljivosti fensi šmensi tehničnih materialov, ha!), tako da sem se kot žalostna miš sprehajala sem in tja, vame pa so začudeno strmeli iz vseh mimovozečih avtov (in ni jih bilo tako malo). Še vedno je lilo in se bliskalo, kot da letos še ni. S precej paničnim tonom sem še enkrat klicala Najdražjega, kje za vraga da hodijo – pivška vojašnica je le par ovinkov stran!? Ni mi bilo jasno, kako me je lahko tako ležerno odslovil, češ da pri deci pač traja – kako, ko pa vendar življenje njihove ljube mamice visi na nitki (nekaj pesniškega pretiravanja je v tako resnih situacijah menda dovoljenega)?

Ko so se končno pripeljali do mene, je bil Najdražji spet bolj podoben samemu sebi. Se pravi zaskrbljen. In šele takrat sva ugotovila, da v muzeju sploh niso videli, kaj se dogaja zunaj! Enkrat so sicer zaslišali grmenje, vznemirjali so se pa glede tega približno toliko, kot sem se jaz, dokler sem mislila, da je daleč nad Istro. Zdaj sem, mokra do gat, kar nekaj časa v avtu samo tiho sedela. Najdražji se niti ni preveč hudoval. Mali je v zadnjem sedežu veselo čvekal in čebljal, Tastarejša je mrknila v drugem kotu, strele pa so še nekaj časa barvale adventno nebo.

sreda, 18. december 2019

Igor Mraz

Po večernem šihtu sem domov prišla pozno, a vseeno ne dovolj pozno, da ne bi prehitela preostanka familije, ki je prihrumel šele malo pred deveto. Pravzaprav sta skozi vrata planila dva tigra, miški oziroma v vsakem primeru nekaj s črnimi brki in črnim noskom. Očitno je bila zabava pri dedku Mrazu na Mengeški koči divja! 

Ena sveža, ampak na njej ni Igor. Mogoče je pa pravi?

Ampak ko je malček kasneje Tastarejša posedala na straniščni školjki in razpredala svoje štorije, je navrgla: »Mami, veš, ta dedek Mraz je bil Igor. Sploh ni bil pravi dedek Mraz.«

»A res?« sem se naredila trapasto. »Kako pa to veš?«

Izkazalo se je, da je ciljna publika zabave že dovolj pismena, da je na kupu daril identificirala vrečko brez očitnega prejemnika. V nadaljevanju je hčerkina zgodba postala manj koherentna, vključena je bila še nekakšna zver in nič mi ni bilo jasno, dokler mi ni Tastarejša pojasnila, za kaj je šlo. Sredi vznemirjenja je do nje pač kot po pokvarjenem telefonu privršalo, da je dedek Mraz TIGER, in šele Najdražji jo je razsvetlil, da dedku Mrazu nikakor ni ime TIGER, pač pa IGOR.

Tastarejša je nadaljevala z razmišljanji o tem, da se očitno tale veseljaški Igor samo pretvarja, da je dedek Mraz. »Kaj pa,« je pletla, »če dedek Mraz in trije dobri možje sploh ne obstajajo?« Malo sem otrpnila. Ali sem že pripravljena na ta trenutek? Moj strah je bil odveč, kajti Tastarejša je tuhtala: »Kaj pa, če so to navadni ljudje, ampak taki, ki so zelo bogati in hodijo naokrog in dajejo darila otrokom?«

Potem je začela pesniti o nekakšnih trgovinah z igračami in kovancih in tem, da dajejo vsi ti, očitno nepravi, ampak vseeno dobri možje prodajalcem po tri kovance, oni pa njim nazaj sto, ali pa mogoče obratno, kakor koli, v hčerkinih obdarovanjskih teorijah sem se malo izgubila. Punca je še nekaj časa čvekala in tuhtala na stranišču, slednjič pa se ji je utrnila tudi misel, ki sem jo slej ko prej pričakovala: »Kaj pa, če sta ti in ati dedek Mraz?«

Kaj naj naredim? Lagati nočem, da bi jo že pri petih ufurala v kruto realnost, pa tudi ne. K sreči sem imela usta polna zobne paste, tako da sem pridobila nekaj sekund za razmislek, medtem je pa Tastarejšo z mislimi že odneslo drugam. Pa saj, drugega kot bučk ji ne bi mogla prodati, kajti punca bi še verjela tako rekoč čemur koli. Ko je recimo razširjeni družinski podmladek zalotil Dedata, kako se po telefonu pretvarja, da je Miklavž, so gladko kupili tudi zgodbico, da je to zato, ker je on … kaj že … mmmm … no … saj veste … Miklavžev pomočnik!

nedelja, 15. december 2019

Viharna odjuga

V tako neužitnih razmerah kot danes pa še nisem bila na Sv. Jakobu. In če upoštevate, da sem bila, samo odkar imam Tastarejšo, zgoraj že tridesetič, je menda jasno, da ne govorim kar tako. Jakob je pač del našega železnega repertoarja, kadar smo na turi brez Najdražjega, danes, ko so nas vesele decembrske obveznosti zadrževale v centru Ljubljane skoraj do enih, pa kam dlje tako ali tako ne bi mogli. Pa čeprav Jakob še zdaleč ni bil dobra izbira. Tisto, kar so takoj po sneženju vzhičeni obiskovalci steptali v smotan led, je namreč odjuga spremenila v decimeter ali dva odvratno čofotajoče, nagravžno čmokajoče žlavsaste brozge. Po nekakšnem božanskem preblisku se mi je ljubilo obuti ta težke zimske gojzarje – sprehajalci v nizkih supergah so množično obračali! Po še bolj božanskem preblisku se mi je ljubilo iz prtljažnika vzeti sani, čeprav je bilo že na najvišjem parkirišču jasno, da pravega sankanja ne bo. Če mladičev ne bi vlekla za sabo, ne bi prišli niti do prvega pogleda na cerkvico, ker bi bila od plundre že za prvim vogalom premočena do riti.

Svoje je k zoprniji dodal še južni veter. Nisem še doživela dneva, ko na sedlu pod vrhom ne bi vleklo, danes je pa vihar vztrajal še na začetku zadnjega klanca. »Pa saj to nima nobenega smisla,« me je spreletelo – a vidite, kako neprijetno je bilo! Potem sta pa nasproti prišla dva od redkih junakov, ki so vztrajali, in rekla, da zgoraj ni tako hudo. In ker moja mladinca nista dajala znakov, da bi bila v stanju resnega neudobja (kar pomeni, da ni bilo ne stokanja ne cviljenja ne pritoževanja ne tuljenja), smo jo pač stisnili do zavetja za cerkvico.

Še sreča! Kajti ko smo se po jajcih lotili sestopa po drseče-plundrasti položnejši varianti, smo se zataknili na severnem pobočju, ki ga pospešena pomlad še ni uničila. Bili smo sami samcati, kar je za nas na Jakobu čudo brez precedensa, mladiča pa sta norela po toboganasti strmini, kot bi bili sredi najbolj uživaškega zimskega dne. Tastarejša je tako ali tako že zverzirana v snežnih radostih, po začetni previdnosti pa se je sprostil tudi Mali in se spomnil, da je v bistvu adrenalinec. Dričala sta se, drajsala, zaletavala in prekopicevala kot dva snežna prašička. Pa še nobenega mraza ni bilo – tudi odjuga ima svoje prednosti! Nazaj k avtu sta se nato blagovolila odvleči, tako da je bil sprehodič zame navsezadnje kar konkreten fizični trening. Pa smo bili vsi zadovoljni!
 
Ne rečem, tudi fotke niso ravno apetitlih, ampak mi smo se imeli krasno!

Grmada in Tošč.

Gospoda na saneh.
Naš todogan, kot temu pravi Mali.

nedelja, 08. december 2019

Kekec v Mariboru

Malo o kulturi, malo o hribih in malo o drugih življenjskih problemih


Večino slovenskih mladičev slej ali prej začara Kekec in Tastarejša ni nobena izjema. Dobrosrčni vriskajoči pobalin, eden od svetlejših vzorov iz naše otroške literature, jo je resno prevzel letošnjo jesen. Na sporedu smo imeli vse od knjig do muzike in Kekčeve dežele, od sanjarjenja o vili Škrlatici do trepetanja ob Bedancu, ki je, tudi ko ga gledam z odrasle distance, res hudobnež brez primere. Družinsko piko na i smo vsemu skupaj zapisali v adventnem času, ko smo združili dve Tastarejšini strasti tega leta in šli gledat balet Kekec v mariborsko gledališče.

Kar je seveda precej bolj kompleksna operacija, kot se zdi. Od doma smo se odpravili dovolj zgodaj, da bi lahko skočili na katerega od mariborskih kucljev (za prepotentno mamo) ali na štajersko kosilo (za vedno lačnega očeta), a ti šment, ravno, ko je Mali pred Celjem zaspal, se je na našem dotrajanem avtomobilu zasvetila ena od kontrolnih lučk. Najdražji me je z mladičema izvrgel na celjski avtobusni postaji in se po jajcih odpeljal domov po drugi avto, mi trije pa smo medtem šli v Maribor z avtobusom. Zoprna avantura, smo pa spoznali Vojnik, Frankolovo in par drugih krajev, ki jih med drvenjem po avtocesti ne bi, pa pravzaprav ne bi bilo nobene škode.

Čas, ki nam je ostal do predstave, smo v štajerski metropoli zabili na glavnem trgu, kjer sta mladinca dirjala po spomeniku in okoli njega, dokler nisem slišala mimoidoče gospe komentirati o »kulturnem obnašanju« in »manirah«, tako da smo se raje spakirali. Na toplo smo pobegnili v mariborski akvarij, kjer smo pred časom že bili. V spominu mi je ostal kot res beden, da je tako skrajno mizeren, mi je pa ušlo iz glave. Drugič bomo raje ostali pri branju pompoznega prospekta, v katerem je »po mnenju univerze v Waikikiju« predstavljen kot »eden izmed svetovno pomembnih akvarijev«. Mi več kot petnajst minut tam nismo imeli kaj početi. No, če bi se res vlekli in če ne bi Tastarejša tako cvilila med strupenjačami v terarijskem delu, kamor se ji je najprej tako mudilo, bi jih morda raztegnili na pol ure … 

Za odrasle lep memorial, za otroke ...

Medtem je do nas že pridrvel Najdražji in čas je bil za Kekca. O katerem ne bom izgubljala besed, da mi ne bo kdo očital pristranskosti, ker sem pač fenica Katalene, ki so za balet napisali glasbo. Naj povem le, da sem ob koncu pogoltnila solzico nekakšne sreče, ganjenosti ali nečesa drugega dobrega. Vseh petdeset minut do velikanskega aplavza je v mojem naročju – z nekaj pretegovanja sicer – zdržal celo Mali, Tastarejša me je pa tako ali tako ob vsakem vmesnem ploskanju v strahu spraševala: »A je že konec?«

Štajerski vikend smo sklenili zaokrožiti z nedeljskim pohodom na enega od okoliških hribov, zato smo prenočili v apartmaju pod Pohorjem. Tako gostoljubni so bili, da nam je bilo že kar nerodno, pomagalo pa kaj dosti ni – Mali, ki je čez dan premalo jedel, premalo spal in je že par tednov na tanki črti med zdravjem in boleznijo, je dobršen del večera in noči tulil in kašljal. Zamenjala sva par tolažilnih položajev, noč pa prigurala do konca na nekakšni pomožni postelji. Kjer se je dečko kar dobro naspal, to mu že moram priznati.

V soncu drugega dne je bilo vse lepše in hitro smo se spravili na Žavcarjev vrh. Daleč je po abecedi, daleč po cesti iz Ljubljane in posledično tudi daleč od srca, ampak ne več mojega. Ugotovila sem, da je svet kozjaških grab podobno skrivnostno topel kot idrijske krnice, in čeprav civilizacija nikjer ni daleč, so kolovozi, travniki, potočki in podrte kmetije vendarle čudno prvinski. Izlet od Spodnjega Rušnika do Koče na Žavcarjevem vrhu, med katerim nas je crkljalo nenavadno jesensko vreme, je bil s 500 višinskimi metri in 10 kilometri razdalje spodobno dolg, a nikoli enoličen. Tastarejšo so posebej okupirali zapozneli kostanji, ki smo jih nabrali za dve zgledni merici. Pa kaj, če je bila polovica piškavih, nabiranje je tisto, ki šteje! Če gre sklepati po očaranih pozdravih mimoidočih, tako mlade ekipe ne vidijo vsak teden, se je pa Tastarejša posebej potrudila, da je vsakega pozdravila z razločno-odločnim: »Živjo!« … Mali je vso pot tako zavzeto sodeloval, da ni prišel niti do svojega popoldanskega spanca. Ko smo se vrnili do avta (ta malega, kakopak), je revež najprej zmazal štiri kose kruha z maslom, potem pa je še s skorjo v roki in ves zamazan po obrazu v trenutku zaspal. Nič čudnega, tudi jaz sem bila izčrpana od pestrega dogajanja.

Iz jutranje sence smo prišli na nepričakovano toplo sonce.

Slikovito, a razpadajoče.

Na poti je tudi nekaj bolj odprtih travnikov.

Koča na Žavcarjevem vrhu. Bolj gostilna, pravzaprav.


Pogled čez grabe na Maribor.

četrtek, 05. december 2019

Ontogeneza smrekice

"Jaz bom vzgojiteljica, ti pa otrok," je odločila Tastarejša. "Igrali se bova risanje."

Pridno sem prisedla. V adventnem duhu je nadaljevala: "Danes bova risali smrekico." In sva začeli. Ona je risala na svoj list, jaz pa na svojega. Zastavila je nekako takole:

Smrekica, verzija 1.

Ampak joj, kako se je razjezila, ko je poškilila k meni in zagledala moje drevesce! Čista fovšija ob pogledu na moj (nedvomno superiornejši, hehe!) produkt jo je spravila v iskren, nezadrževan bes, pospremljen s kar nekaj solzami ...

Mamin ideal ...

Sledilo je kratko privajanje na dejstvo, da nekaj vendarle znam bolje od nje. S skupnimi močmi in deljenimi nalogami sva pa potem ustvarili nekakšen smrečičast kompromis.

Smrekica, verzija 2 - plonkanje od mami.

Nato sva se raje spravili k manj bolečim opravilom, a očitno sta jo drevesna tematika in neobvladovanje krivin igličastega vejevja še najedala. Kajti naslednji dan je iz vrtca ponosno prinesla svoj solistični produkt - z LEŽANIKOM in ŠKATLO vred!

Smrekica, verzija 3.

Prva žrtev v družini

Koronadnevnik, 22. dan samoizolacije Trije tedni so naokrog in danes je v naši družini padla prva žrtev koronadobe – moji lasje. Za fri...