Viharna odjuga

V tako neužitnih razmerah kot danes pa še nisem bila na Sv. Jakobu. In če upoštevate, da sem bila, samo odkar imam Tastarejšo, zgoraj že tridesetič, je menda jasno, da ne govorim kar tako. Jakob je pač del našega železnega repertoarja, kadar smo na turi brez Najdražjega, danes, ko so nas vesele decembrske obveznosti zadrževale v centru Ljubljane skoraj do enih, pa kam dlje tako ali tako ne bi mogli. Pa čeprav Jakob še zdaleč ni bil dobra izbira. Tisto, kar so takoj po sneženju vzhičeni obiskovalci steptali v smotan led, je namreč odjuga spremenila v decimeter ali dva odvratno čofotajoče, nagravžno čmokajoče žlavsaste brozge. Po nekakšnem božanskem preblisku se mi je ljubilo obuti ta težke zimske gojzarje – sprehajalci v nizkih supergah so množično obračali! Po še bolj božanskem preblisku se mi je ljubilo iz prtljažnika vzeti sani, čeprav je bilo že na najvišjem parkirišču jasno, da pravega sankanja ne bo. Če mladičev ne bi vlekla za sabo, ne bi prišli niti do prvega pogleda na cerkvico, ker bi bila od plundre že za prvim vogalom premočena do riti.

Svoje je k zoprniji dodal še južni veter. Nisem še doživela dneva, ko na sedlu pod vrhom ne bi vleklo, danes je pa vihar vztrajal še na začetku zadnjega klanca. »Pa saj to nima nobenega smisla,« me je spreletelo – a vidite, kako neprijetno je bilo! Potem sta pa nasproti prišla dva od redkih junakov, ki so vztrajali, in rekla, da zgoraj ni tako hudo. In ker moja mladinca nista dajala znakov, da bi bila v stanju resnega neudobja (kar pomeni, da ni bilo ne stokanja ne cviljenja ne pritoževanja ne tuljenja), smo jo pač stisnili do zavetja za cerkvico.

Še sreča! Kajti ko smo se po jajcih lotili sestopa po drseče-plundrasti položnejši varianti, smo se zataknili na severnem pobočju, ki ga pospešena pomlad še ni uničila. Bili smo sami samcati, kar je za nas na Jakobu čudo brez precedensa, mladiča pa sta norela po toboganasti strmini, kot bi bili sredi najbolj uživaškega zimskega dne. Tastarejša je tako ali tako že zverzirana v snežnih radostih, po začetni previdnosti pa se je sprostil tudi Mali in se spomnil, da je v bistvu adrenalinec. Dričala sta se, drajsala, zaletavala in prekopicevala kot dva snežna prašička. Pa še nobenega mraza ni bilo – tudi odjuga ima svoje prednosti! Nazaj k avtu sta se nato blagovolila odvleči, tako da je bil sprehodič zame navsezadnje kar konkreten fizični trening. Pa smo bili vsi zadovoljni!

 

Ne rečem, tudi fotke niso ravno apetitlih, ampak mi smo se imeli krasno!

Grmada in Tošč.

Gospoda na saneh.

Naš todogan, kot temu pravi Mali.