sobota, 26. september 2020

Zeleno-belo

Tako očarljiva kombinacija zeleno-bele se ne zgodi vsako leto, in ker je v trenutni zagatni situaciji težko vedeti, koliko časa nam bo sploh še dopuščeno kam, sva si z Najdražjim kljub ne najbolj obetavni vremenski napovedi izborila prepustnico za solo občudovanje svežega snega v še zelenih hribih.

Pot mimo Martuljških slapov je bila ob postfrontalni količini hrumeče vode sicer še pretežno siva, za Akom sva pa že padla v poprhano pravljico. Najdražji, ki je bil v krnici prvič, je bil seveda očaran, jaz sem pa itak vzhičena kjer koli in kadar koli, samo da malo povoham nad gozdno mejo, tako da nama je pod to kuliso pasalo posedeti. 

Martuljška soteska.

Kar nekaj skakanja je bilo.

Zgornji. Midva sva ziheraša in
brez čelad raje nisva lazila podenj.

Nadaljevanje na Rutarski Vršič je dobro uhojeno in lahko sledljivo, če veš, kje iskati. Midva nisva vedela (ker imam pač spomin kot zlata ribica), zato sva šla ziheraško kar po svoje navkreber in udobne serpentine ujela 50 metrov višje. Snega je bilo vedno več, tako od spodaj kot od zgoraj, kjer je v talečem se stanju neprizanesljivo kapljal na naju, da sem celo jaz hodila v vetrovki. Na vrhu, ki bi za popoln užitek lahko bil za odtenek bolj razgleden tudi na južno stran, na martuljške vršace, in ne samo na Zgornjesavsko dolino, ga je bilo že dobrih deset centimetrov, je pa izginjal tako rekoč pred najinimi očmi. 


Zelo lepo - in precej mokro!

Na vrhu ga je bilo toliko, da je lazil že v čevlje.

Špik.

V teh barvnih razmerah se je vetrovka od Najdražjega izkazala za neposrečeno izbiro.

Ko je posijalo sonce, je bilo še lepše
- in še bolj curljajoče.


Prvotni načrt, da sestopiva v Beli potok, sva hitro opustila, ker je bilo na nepreglednem, pa tudi precej drsečem terenu pod belo odejo iskanje prave poti nemogoče. Previdno sva torej oddrsala nazaj za Ak, kjer je bilo k sreči konec drevesnega tuširanja. Ko sva se iz doline še enkrat ozrla gor, je bilo pa snega tako ali tako samo še za vzorec. A glede na napovedi se zdi, da tole ni bila zadnja jesenska runda.

Široka peč.

In še pogled od Finžgarja, Ingota ali nekje vmes.


ponedeljek, 21. september 2020

Šolanje na daljavo

V spomladanskem koronskem valu nam je bilo s šolanjem na daljavo prizaneseno. Ena od vzgojiteljic nam je parkrat sicer poslala nekakšne naloge, ampak naš avtobus, ki naj bi ga izdelali iz odpadne embalaže, se je zataknil na razvojni stopnji kartonske hiške, potem se je pa predšolski spletni pouk k sreči zaključil. Hitro se je končala tudi tako težko pričakovana šolska pravljica moje Tastarejše. Še preden bi se na njenih zvezkih lahko naredilo prvo uho, je sredi popoldneva zacingljal mejl z zloveščo zadevo: KARANTENA. Zaradi okužbe si je ves hčerkin razred prislužil pošteno merico šolanja na domu.

V trenutno koronsko dogajanje se ne vmešavam. Verjamem pa, da bi bil vsak petkov protestnik po slabih dveh tednih ujetništva v lastnem domu pripravljen predihati ves delovnik v polni potapljaški opremi, samo da mu ne bi bilo več treba šolati otroka doma. Namesto da bi se naši prvošolci v pridni šolski čredici uvajali v drugi teden šolske rutine, smo bili to primorani izvajati njihovi najbližji. Nerodno in čudno je bilo za vse. Posrednika »novega« znanja sva bila midva z Najdražjim, ki pa nisva strokovno dovolj usposobljena, da bi znala utemeljiti, zakaj mora sliko narisati s flomastrom (in ne z barvico) in jo pobarvati z barvico (in ne s flomastrom), ampak z dvema različnima barvama (in ne slučajno s tremi). Pa bohnedaj, da bi kaj šlo čez črto! Mali, ki smo ga v epidemiološko dobro širše družbe zadržali doma, je vse dopoldneve sestavljal svoje duplo podmornice, Tastarejša pa se je medtem morala učiti veliko-majhno, debelo-tanko in dolgo-kratko in druge zamotane pojme, ki jih je menda v celoti usvojila že pred kakimi štirimi leti. Saj ne, da so enostavne nalogice vzele dosti več kot pol ure, ampak toliko stokanja, vzdihovanja in sopihanja od nje še nisem slišala, pa mi lahko verjamete, da je pri matranju v hrib velikokrat vse prej kot navdušena. 

Cepecepe ... Točno po navodilih!

In potem smo imeli še vsakodnevna Zoom srečanja. Če me moj jutranji čaj ni zbudil, me je tale kakofonična nočna mora v hipu. Predstavljajte si 25+ prvošolcev, pa še par učiteljic in nekaj mam za povrhu, ki vsi naenkrat čivkajo v mikrofon! Nekaj olajšanja je prišlo šele, ko jih je po desetih minutah glavna v čredici prisilno utišala. Tastarejša se je srečanj sicer z veseljem udeleževala, jaz pa sem v ozadju tiho prežala in malo za šalo, vedno bolj pa zares opažala, da učiteljski trojček ni moje hčerke poimensko poklical niti enkrat. Z Zoomom sva si sicer dovolj domača, da vem, da je tovrstno komuniciranje prek spleta slab približek realnosti, a mama medvedka v meni je na koncu glasno rjovela. A razumete, NITI ENKRAT!!! …

Smešno (in boleče) pri vsem skupaj je, da je karantenska odločba, ki je do izteka karantene na dom sploh nismo uradno prejeli, doletela le našo petletnico, ki naj bi se v gospodinjstvu držala čim bolj ločeno od nas. Preostanek familije bi medtem lahko prosto letel s praznovanja prababičine 92-letnice na večerno žurko (ampak samo do 22.30 ali kako že). Saj ne, da ne verjamem v obstoj covida, ampak če je zadeva tako blazno kužna, ali je ne bi mi raznesli po širni Sloveniji? Namesto karantene zdravega osebka, ki je bil v stiku z okuženim, bi zato navijala za samoizolacijo celotnega gospodinjstva. Razlika je majhna, omogoča pa gibanje v naravi brez fizičnih stikov, a z obiljem vitamina D in vsemi ostalimi blagodejnimi učinki na odpornost, ki jih v medijih te dni ne manjka.

Ne morem pa reči, da je bila tokratna karantena v celoti nekoristna. En plus: moja glava je bogatejša za novo tečno pesmico, ki noče ven. »Hello, hello, hello, how are you?« … Drugi plus: Tastarejša se je naučila, da je doma »doooooolgčaaaaaaaas« in da je v šoli super. Čeprav sta bili na jutro vrnitve v normalo obe spoznanji pozabljeni in spet smo bili pri jutranjih bolečinah. No ja, raje se ubadam z bolečimi trebuščki, gležnji in solzami kar tako, kot pa da bi morala še enkrat v karanteno!

Scena je bolj pretresljiva, kot se zdi:
igranje z najboljšo prijateljico - na daljavo.

nedelja, 06. september 2020

Šest zobnih ščetk

To je bila prtljaga, ki jo je za dva dni v hribe spakiral Mali: šest zobnih ščetk, zobna pasta in petnajst avtomobilčkov. Sploh nisem vedela, da imamo v hiši toliko njegovih ščetk! Za dve škatli avtomobilčkov se je k sreči pustil prepričati, da sta ostali v prtljažniku. Tastarejša je precej zrelejša, zato je vzela samo plastično škatlo za prenašanje poškodovanih živali s plišastim tjulenjčkom in plastičnimi veterinarskimi pripomočki. »Pa saj gre vse v moj nahrbtnik,« je utemeljila, tako da ji nisem pretirano težila. Ocenila je še, da bo v nedeljo zjutraj nujno potrebovala ta frfotavo kiklico, zato je romala zraven v velikem nahrbtniku, v katerem je Najdražji prenašal tudi en Cicido, en Ciciban in zmaja, ki ga sploh nismo spuščali.

Ampak še dobro, da smo imeli čtivo za pred spanjem s sabo. Če bi računali na knjižnico v Koči na planini Razor, bi se ušteli. Verjetno zaradi koronskih ukrepov, je pa res tudi, da me je koča, v kateri sem verjetno prenočila največkrat, tokrat razočarala. Za oskrbniško ekipo je bila papirologija, povezana s turističnimi boni, tolikšen zalogaj, da je bila pred šankom bolj ali manj stalna vrsta. In če so nam pred dvema letoma, ko smo spali tukaj, dodelili sobo z zakonsko posteljo, so nam tokrat pripadli trije pogradi. Ob izobešenem certifikatu »Družinam prijazna koča« se to zdi precej ironično, kajti nad pogradi je naš podmladek navdušen, dokler gre za plezarjenje gor in dol ter norenje v najvišjem nadstropju, pri spanju pa njihova uporabnost odpove. Posledično sva se z Malim vso noč stiskala na enojnem jogiju, ki bi bil ob konkavni dotrajanosti neudoben že za enega samega uporabnika. Moj cimer je poleg tega vso noč cmünckal in se premetaval, tako da je meni preostalo kakih deset centimetrov širine in sem se zbudila zadeta kot v starih časih, ko sem opravljala še nočno službo priročne mlekarne. 

Ni se pustil prepričati ...

Pogradi na planini Razorju. Fajn za norenje,
malo slabše za spanje.

Precej bolj je bila navdušujoča logistika ture, ki sva jo domislila z Najdražjim. Pot s planine Kuk (ali Podkuk, kaj pa vem, kaj je zdaj prav) do Razorja sva Malemu – in predvsem meni – namreč olajšala tako, da je imel s sabo svojega poganjalca. Večino ceste do koče je torej prevozil med intenzivnim igranjem, da vozi traktor. Na klancih gor sem mu skušala pomagati s pomožno vrvico, kar je zadevo zapletlo, ker se je sinetu zdelo, da bolj kot vlečnico rabi prikolico, in sva potem tisto vrvico ovijala sem ter tja okrog kolesa, a eden od ciljev je bil dosežen: večino smo prehodili, ne da bi morala Malega nesti. 

Bili smo malo hecna odprava ... Ena "vlečnica" in en "traktor" s "prikolico".

Ob povratku je bil pa Mali kar "motorist".

Drugi, glavni cilj vikenda pa je bil Vogel, ki bi bil brez prenočevanja v koči za nas nedosegljiv. Tako pa smo se, še jutranje frišni, na vrhu pofočkali že po dveh urah in pol, kar je za nas – ob 600 metrih višinske razlike – res šprinterski dosežek. Žal smo bili vremensko za kako uro prepozni, tako da od razgledov ni bilo nič, a nič hudega. Z Najdražjim sva na BT grebenu itak bila že žbljkrat, mladičema je pa za poglede na Triglav precej vseeno in sta ju precej bolj navdušili »tablici«, ki so jima ju za nagrado na vrhu skrili »škrati«.

Uvideli smo pa tudi, da bomo morali v našo standardno hribovsko opremo vključiti blazinico za žige. Tisti, ki me dobro poznate, zdajle morda plezate nazaj na stol, s katerega ste presenečeno padli, ampak ja – tudi jaz, ki sem bila vedno čisto preveč kul za zbiranje štempljev, ker jaz pa zunanjih spodbud za lazenje po hribih ja ne rabim, sem klonila pod priročnostjo dnevnika Slovenske planinske poti. Če smo vse poletje kupovali v Mercatorju, zato da bi dobili tista dva manjkajoča morska stvora ali kaj nam že manjka, zakaj pa si ne bi napornega vlačenja mladičev v breg olajšali z omembo štampiljke na vrhu?! Čeprav moram Tastarejšo posebej pohvaliti. Neodvisno od žigov je celotno turo naredila, ne da bi enkrat samkrat zajavkala. In vožnjo domov nato v celoti prespala …

Greben do vrha, Žabiški kuk je že v megli.

"Tablici sva dobila!!!"
(Še kakih petnajst let, pa dobita tudi kaj bolj sofisticiranega.)

Sestop pri nas ni prav nič hitrejši kot vzpon.

Malo smo jo pa zmatrali. Spet pred kočo se je kar ulegla.

torek, 01. september 2020

1. september

Še nobenega dne nismo v naši familiji tako težko čakali kot letošnji 1. september. Odštevanje se je je začelo sredi poletja, ko sem lahko z najbolj grobim zaokroževanjem odgovorila: »Še pet tednov.« Dolge tedne so nam pomagali krajšati razburljivi dogodki, kot sta nabava puščice (oziroma peresnice, o tem verjetno nikoli ne bomo dosegli znotrajdružinskega konsenza) in prihod najstrašnejšega od gigantov – šolske torbe za prvi razred! A vseeno smo bili vsi skupaj precej na trnih, kaj nas čaka.

Zame je napetost majčkeno popustila že na predvečer velikega dne, ko smo imeli prvi – in zaenkrat vse kaže, da edini letošnji – roditeljski sestanek. In bilo je grozno! Uro in pol smo sedeli kot kure na tistih stolčkih in skušali slediti navodilom. Popisala sem kakih deset strani (sicer v blokcu formata A7 ali A8, pa saj razumete) in zdelo se mi je, da rešujem tisto o volku, ovci, glavi zelja in čolnu za dva potnika – v sredo moramo prinesti zvezke in copate, potem copate odnesemo domov, v četrtek prinesemo delovne zvezke in copate, pa copate spet odnesemo domov … Kot da bi šla spet v prvi razred! Vprašanj sostaršev, ki so iz vrst pred mano momljali skozi zamaskirana usta, niti približno nisem razumela, če se ne motim, pa sem se predstavništvu v svetu staršev srečno izognila.

Ko sem že mislila, da je vse hudo za nami, je prišel smrtni udarec: »Vsi zvezki in knjige morajo biti oviti.« Sveta pomagavka, kdaj sem se pa nazadnje ukvarjala z ovijanjem česar koli!? Če na pamet ocenim, pred kakimi tridesetimi leti in že takrat mi je šlo obupno. Zvezkov se od takrat nisem pritaknila, a če pogledam zavijanje daril, ki je vendarle sorodna spretnost, sem bolj malo napredovala. Hvala bogu za izum darilnih vrečk! Skratka, z ovijanjem zvezkov so me čisto šokirali. Že res, da je to pisalo tudi na seznamu šolskih potrebščin, ki smo ga dobili konec pomladi, ampak za tistega sem itak potrebovala dva meseca, da sem ga sploh dešifrirala (za DAS maso pa še vedno ne vem, kaj naj bi bila), napotek o ovijanju pa je bil napisan na približno tako opazno kot drobni tisk pri pogodbah o naročnini na mobilno telefonijo … 

Zadnje minute svobode ...

Jutro 1. septembra. Ob osmih zjutraj Mali zasitnari, zakaj mora že vrtec, Tastarejši pa še ni treba. Pol ure kasneje Tastarejša zateži, zakaj je Mali že lahko šel v vrtec, ona pa še ne sme v šolo … A nekako le dočakamo pol deseto, ko se lahko podamo na težko pričakovano romanje. Proti svetišču črnuškega znanja se že zgrinjajo množice ponosnih prvošolčkov in njihovih še ponosnejših roditeljev. Eni so se celo takmašno naštimali, midva z Najdražjim pa zraven kot dva kmetavzeljna! Združeni v skupni prihodnosti se zberemo na šolskem dvorišču, fotoaparati škljocajo, deca pozirajo, vsi skupaj pa žarimo.

Sledi nekaj benignih pozdravnih nagovorov vodstva šole, nato pa še fotoseansa z novimi ruticami (ali kako se že reče tistim čudnim slinčkom). Kot običajno sva z Najdražjim edina starša v razredu, katerih potomec se med poziranjem cmiha, kremži, hlipa in se na vse kriplje, to je treba priznati, trudi zadrževati solze. Hja, javno nastopanje je za najino občutljivo orhidejo, ki sicer piše, bere, odšteva, sešteva in deli, kot da bi se pripravljala na NPZ-je, še vedno najtežji izziv.

Čez uro in pol sva bila precej olajšana. Namesto objokane deklice, ki bi nama v stiski skočila v objem, sva prevzela navdušeno šolarko, ki je vzhičeno vzklikala: »Jaz bi še! Zakaj moramo že domov?!«

P. S. iz prihodnosti: Samo teden dni kasneje smo že pristali na realnih tleh v obliki hudo bolečega trebuščka, ki po dosedanjih izkušnjah traja samo med spravljanjem od doma, v popoldanskem času pa ga misteriozno ni več. Sicer pa v dobro vseh nas upam, da bodo te bolečine ostale pretežno fantomske narave!

Mali oglas

Nekarizmatični, neizraziti, nerazgledni Ključ med horjulsko in polhograjsko dolino se nam je usedel v srce med spomladansko zaporo , ko sta ...