sobota, 26. september 2020

Zeleno-belo

Tako očarljiva kombinacija zeleno-bele se ne zgodi vsako leto, in ker je v trenutni zagatni situaciji težko vedeti, koliko časa nam bo sploh še dopuščeno kam, sva si z Najdražjim kljub ne najbolj obetavni vremenski napovedi izborila prepustnico za solo občudovanje svežega snega v še zelenih hribih.

Pot mimo Martuljških slapov je bila ob postfrontalni količini hrumeče vode sicer še pretežno siva, za Akom sva pa že padla v poprhano pravljico. Najdražji, ki je bil v krnici prvič, je bil seveda očaran, jaz sem pa itak vzhičena kjer koli in kadar koli, samo da malo povoham nad gozdno mejo, tako da nama je pod to kuliso pasalo posedeti. 

Martuljška soteska.

Kar nekaj skakanja je bilo.

Zgornji. Midva sva ziheraša in
brez čelad raje nisva lazila podenj.

Nadaljevanje na Rutarski Vršič je dobro uhojeno in lahko sledljivo, če veš, kje iskati. Midva nisva vedela (ker imam pač spomin kot zlata ribica), zato sva šla ziheraško kar po svoje navkreber in udobne serpentine ujela 50 metrov višje. Snega je bilo vedno več, tako od spodaj kot od zgoraj, kjer je v talečem se stanju neprizanesljivo kapljal na naju, da sem celo jaz hodila v vetrovki. Na vrhu, ki bi za popoln užitek lahko bil za odtenek bolj razgleden tudi na južno stran, na martuljške vršace, in ne samo na Zgornjesavsko dolino, ga je bilo že dobrih deset centimetrov, je pa izginjal tako rekoč pred najinimi očmi. 


Zelo lepo - in precej mokro!

Na vrhu ga je bilo toliko, da je lazil že v čevlje.

Špik.

V teh barvnih razmerah se je vetrovka od Najdražjega izkazala za neposrečeno izbiro.

Ko je posijalo sonce, je bilo še lepše
- in še bolj curljajoče.


Prvotni načrt, da sestopiva v Beli potok, sva hitro opustila, ker je bilo na nepreglednem, pa tudi precej drsečem terenu pod belo odejo iskanje prave poti nemogoče. Previdno sva torej oddrsala nazaj za Ak, kjer je bilo k sreči konec drevesnega tuširanja. Ko sva se iz doline še enkrat ozrla gor, je bilo pa snega tako ali tako samo še za vzorec. A glede na napovedi se zdi, da tole ni bila zadnja jesenska runda.

Široka peč.

In še pogled od Finžgarja, Ingota ali nekje vmes.


Ni komentarjev:

Objava komentarja

Mali oglas

Nekarizmatični, neizraziti, nerazgledni Ključ med horjulsko in polhograjsko dolino se nam je usedel v srce med spomladansko zaporo , ko sta ...