torek, 1. september 2020

1. september

Še nobenega dne nismo v naši familiji tako težko čakali kot letošnji 1. september. Odštevanje se je je začelo sredi poletja, ko sem lahko z najbolj grobim zaokroževanjem odgovorila: »Še pet tednov.« Dolge tedne so nam pomagali krajšati razburljivi dogodki, kot sta nabava puščice (oziroma peresnice, o tem verjetno nikoli ne bomo dosegli znotrajdružinskega konsenza) in prihod najstrašnejšega od gigantov – šolske torbe za prvi razred! A vseeno smo bili vsi skupaj precej na trnih, kaj nas čaka.

Zame je napetost majčkeno popustila že na predvečer velikega dne, ko smo imeli prvi – in zaenkrat vse kaže, da edini letošnji – roditeljski sestanek. In bilo je grozno! Uro in pol smo sedeli kot kure na tistih stolčkih in skušali slediti navodilom. Popisala sem kakih deset strani (sicer v blokcu formata A7 ali A8, pa saj razumete) in zdelo se mi je, da rešujem tisto o volku, ovci, glavi zelja in čolnu za dva potnika – v sredo moramo prinesti zvezke in copate, potem copate odnesemo domov, v četrtek prinesemo delovne zvezke in copate, pa copate spet odnesemo domov … Kot da bi šla spet v prvi razred! Vprašanj sostaršev, ki so iz vrst pred mano momljali skozi zamaskirana usta, niti približno nisem razumela, če se ne motim, pa sem se predstavništvu v svetu staršev srečno izognila.

Ko sem že mislila, da je vse hudo za nami, je prišel smrtni udarec: »Vsi zvezki in knjige morajo biti oviti.« Sveta pomagavka, kdaj sem se pa nazadnje ukvarjala z ovijanjem česar koli!? Če na pamet ocenim, pred kakimi tridesetimi leti in že takrat mi je šlo obupno. Zvezkov se od takrat nisem pritaknila, a če pogledam zavijanje daril, ki je vendarle sorodna spretnost, sem bolj malo napredovala. Hvala bogu za izum darilnih vrečk! Skratka, z ovijanjem zvezkov so me čisto šokirali. Že res, da je to pisalo tudi na seznamu šolskih potrebščin, ki smo ga dobili konec pomladi, ampak za tistega sem itak potrebovala dva meseca, da sem ga sploh dešifrirala (za DAS maso pa še vedno ne vem, kaj naj bi bila), napotek o ovijanju pa je bil napisan na približno tako opazno kot drobni tisk pri pogodbah o naročnini na mobilno telefonijo … 

Zadnje minute svobode ...

Jutro 1. septembra. Ob osmih zjutraj Mali zasitnari, zakaj mora že vrtec, Tastarejši pa še ni treba. Pol ure kasneje Tastarejša zateži, zakaj je Mali že lahko šel v vrtec, ona pa še ne sme v šolo … A nekako le dočakamo pol deseto, ko se lahko podamo na težko pričakovano romanje. Proti svetišču črnuškega znanja se že zgrinjajo množice ponosnih prvošolčkov in njihovih še ponosnejših roditeljev. Eni so se celo takmašno naštimali, midva z Najdražjim pa zraven kot dva kmetavzeljna! Združeni v skupni prihodnosti se zberemo na šolskem dvorišču, fotoaparati škljocajo, deca pozirajo, vsi skupaj pa žarimo.

Sledi nekaj benignih pozdravnih nagovorov vodstva šole, nato pa še fotoseansa z novimi ruticami (ali kako se že reče tistim čudnim slinčkom). Kot običajno sva z Najdražjim edina starša v razredu, katerih potomec se med poziranjem cmiha, kremži, hlipa in se na vse kriplje, to je treba priznati, trudi zadrževati solze. Hja, javno nastopanje je za najino občutljivo orhidejo, ki sicer piše, bere, odšteva, sešteva in deli, kot da bi se pripravljala na NPZ-je, še vedno najtežji izziv.

Čez uro in pol sva bila precej olajšana. Namesto objokane deklice, ki bi nama v stiski skočila v objem, sva prevzela navdušeno šolarko, ki je vzhičeno vzklikala: »Jaz bi še! Zakaj moramo že domov?!«

P. S. iz prihodnosti: Samo teden dni kasneje smo že pristali na realnih tleh v obliki hudo bolečega trebuščka, ki po dosedanjih izkušnjah traja samo med spravljanjem od doma, v popoldanskem času pa ga misteriozno ni več. Sicer pa v dobro vseh nas upam, da bodo te bolečine ostale pretežno fantomske narave!

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Zob

»Glej, kaj sva našla v tvoji denarnici! Zob!« Seveda me Mali ni mogel pustiti pri miru, ko sem se sredi jutranjega družinskega življenja za ...