Je pa posodica v naši družini hitro zavzela posebno mesto. Čim jo je ugledal Mali, je oznanil, da imajo prav takšne posodice oni v vrtcu, in od takrat nam je že večkrat rešila prehransko muhavost. Juha iz pasje posodice je pač bistveno okusnejša! Sinetu je ekstra pri srcu, uporablja jo samo on, poleg tega pa je v hiši ena in edina tega tipa, zato je dobila nekoliko prestižno vrednost tudi v Tastarejšinih očeh. Vsake toliko jo zamika, da bi tudi ona poskusila, če je hrana iz pasje posodice res toliko slastnejša.
Oni dan se je spet vnel prepir na to temo. Čas je bil za zgodnjedopoldansko juho, brez katere pri nas več ne mine nedelja, in Tastarejši se je sprdnilo, da bi jo jedla iz pasje posodice. Mali sicer ni tak juhoman kot njegova sestra, a iz principa mu ni dalo, da bi ji posodo odstopil. Sledila je vedno ostrejša debata, kakopak tako nesmiselna in nepotrebna, da sem se iz nje kar umaknila in odredila, naj se zainteresirani strani sami dogovorita. »Okeeeej, naj ti booooo,« je kot običajno že popustila Tastarejša, v tistem pa je sine brez besede izginil v svojo sobo. Brez jasnega znaka, ali se kuja ali nemara počne kaj drugega, smo ga nekaj časa pustili pri miru. Še sreča, kajti čez čas se je spet prikazal v dnevni sobi s tole risbico, ki je nedvoumno sporočila njegovo odločitev:
Če ne znate razbrati: fantiček levo zgoraj je povedal LUČKA + posodica. Sporočilo je menda jasno?! |
Prišla je v pravem trenutku – ravno ko me je zaskrbelo, da s podmladkom zvečer prebiramo preveč stripov. Zdi se, da so moje skrbi odveč – spretna mladina zna tudi s stripovsko pridobljeno pismenostjo sporočiti točno to, kar želi!