S šnorklom na faks

Spet ena nepomembna štrena o čudaškostih družinskega vsakdana

Moj Najdražji kot otrok ni prav dosti hodil na morje. Razumljivo, ker pač ni bil rojen v privilegizirani balon osrednje Slovenije in se mu je to dogajalo tako poredko, da se še zdaj spomni strašljivo veliko podrobnosti (strašljivo zato, ker mene potem vedno zaskrbi, zakaj se spomnim tako malo). Sicer se mu pa to, da je bil redko na morju, še danes pozna. Ko pridemo na plažo, se mi zazdi, da imam ob sebi kar tri otroke, tako zagreto namreč glava družine nabira polžke in školjke in se huduje, če namignem, da jih pa mogoče ne bi vlačili s sabo domov. Dobršno mero prefriganosti in precej potrpljenja moram pokazati, da v Sloveniji to navlako sčasoma preusmerim v večni mir in pokoj!

Potem je tu potapljanje. Pred leti, ko sva v dvoje (in pol, če štejemo moj vedno večji trebuh) prvič šla na Kanarske otoke, sva se neumorno preganjala po tenerifskih strminah in globačah, na redkega od dni za počitek pa sva se namenila pustiti nategniti tistemu, za kar sva predvidevala, da je običajen tourist trap. Torej opazovanje morskega življa v prelivu med Tenerifom in La Gomero. Po dveh urah na čolnu sva bila očarana, kajti reč je res turistična, a z razlogom. Iz vode nam je skakalo vse mogoče, od delfinov do kitov (bolj majcenih, pa vseeno), potem pa smo odpluli še pod znamenite klife na krajše kopanje. Na ladji so nam za boljši vpogled v bogato morsko favno prijazno posodili maske. Sicer me pri živem telesu ne bi spravili tja med vse tiste plavajoče stvore, ampak nosečnost mi je bila nadvse dobrodošel izgovor, da nisem izpadla kot to, kar sem (se pravi strahopetna rit). Najdražji pa je pograbil priložnost in bil nato v vodi nekoliko neroden, a čisto preč od navdušenja, kaj vse da je spodaj. Šele potem sem izvedela, da je z masko pod vodo gledal prvič v življenju …

Od takrat Najdražji na plažo vsakokrat vleče moj stari potapljaški komplet in se za par minut spravi raziskovat bogastvo podmorstva Paškega zaliva. Kjer se razen osamljenega ježka ali zvezde ne dogaja dosti, a pustimo to. Vendar pa ga muči slaba, že napol preperela maska, in kljub ljubezni do štantov, ob katerih začne vsakokrat skorajda poskakovati kot Mali, kadar je česa vesel, mu še ni uspelo, da bi si nabavil novo. 

No, danes zjutraj se mi je pa mudilo na službeno izobraževanje. Prvi je bil na sporedu moj dragi mentor in bivši in sedanji šef (v več iteracijah, pa ne glede na moje menjave delovnih mest), in toliko rešpekta že moram pokazati, da ne vkorakam v predavalnico z zamudo! Moja mladiča sta se spravljala k življenju še počasneje kot običajno in ob osmih sem začela delati cirkus, da moramo iti. Tastarejša je sicer strašna kolesarka, vendar so brzine, ki jih dosega, le nekoliko višje od pešačenja, tako da operacija Pot do vrtca traja … Ravno takrat se je moški preostanek družine zaigral s traktorji in kravami in ograjami in kaj vem, s čim še vse. Po hipnem navdihu sem podmladku ponudila alternativo: »A gresta v vrtec z mano, s kolesom, ali vaju bo ati peljal z avtom, pa se lahko še malo poigrate?«

Enoglasno sta izbrala igranje in avto, jaz pa sem na lepem pred začetkom izobraževanja imela pol ure, se pravi malo morje časa. Da ga ne bi vrgla v nič, sem šla v obpotni Lidl malo pošnofat po košarah, in kaj sem našla? Super ugoden komplet maske in dihalke!

Predavanja torej nisem zamudila, sem pa prvič v življenju prišla na faks s šnorklom.

Maska in šnorkel

Tule je pa Najdražji prvič gledal pod vodo. Da se soteska nad plažo imenuje Masca, je čisto naključje.
Meni kakopak ni padlo na pamet, da bi se približala tako temni vodi.

Prvič na Pagu

Na Pag hodim že 40 let. Ne pretiravam – moji predniki so v Novalji kupili hišico, ko se še nisem poslovila od dude, in od takrat sem na otoku presunljive grdote in najlepših plaž v severnem Jadranu vsako leto preživela vsaj nekaj dni. Na Pagu smo zoreli in odraščali, na njem spesnili nič koliko počitniških zgodb ter trapastih pesmic, ki so se za večno vpisale na družinsko plejlisto, in kar nekajkrat obiskali tudi novaljsko urgenco. Famoznim Zrćam smo se izogibali, še preden so postale (zlo)glasni center zabave, saj so od nekdaj pač bile plaža za t. i. oblečence, ne pa za nagce, ki preferirajo plaže brez zabaviščarskih atrakcij. Skozi leta smo gledali, kako je Novalja zorela iz zabačenega otoškega mesteca v afterparti prestolnico Jadrana – vsaj po moji oceni, ki pa, to že moram priznati, ne temelji na poglobljenem osebnem poznavanju tovrstnih krajev. V Novalji danes kraljujejo fastfudi, največja gostota bankomatov na svetu (spet po moji nepoznavalski oceni), bradati mladeniči v majčkah brez rokavov (če na njih ne piše »Zrće bitch«, sploh ne štejejo) in komaj polnoletne bejbike, ki se jim pravno sicer ne bi moglo očitati, da kršijo prepoved in po mestu hodijo brez oblačil, ampak če se misli moja Tastarejša čez kako desetletje sleči v takšne cunjice, jo bom krepko po riti. 

Še po 40 letih me osupne slikovitost paške kulise.

Na naših dopustih je osrednjo vlogo igrala družinska hišica. Za nas je bilo dolga leta to to – drugače kot v Novaljo na morje pač nismo hodili. A ko smo skupaj z Novaljo zoreli tudi mi, smo začeli ugotavljati, da je pa mogoče tale naša hiška, ki je v moji mladosti stala tam, kjer so se končale hiše in začele ograde za prasce, nekolikanj nesrečno posajena v centru kraja. In da poleg tega nima parkirišča, da se je do katerega koli uporabnega skoka v morje treba peljati z avtom, da so domačinski sosedi morda nekolikanj preveč brez zavor, kar se tiče kukanja v naše piskre, in predvsem da je solastništvo, ki se je izcimilo po smrti mojega dedka, tipičen primer, kako se lahko zaradi stvari brezplodno in brezperspektivno sekiraš. Zato se je moja primarna družina lani s konsenzom odločila prodati naš delež hiške, ki je dolga leta nosila nekarizmatični naslov Vodovodna bb. Moja sekundarna družina je bila torej zadnja, ki je lani pozno poleti gostovala tam, in ob slovesu mi je bilo neopisljivo hudo – primerjave s pogrebom nekoga, ki ti je drag, niso popolnoma neumestne. Naš zadnji večer v Novalji sta se otroka ravno razživela na slavnem krogu vetrov, po katerem sem kot punčka tolikokrat tekala tudi sama, in glej si no naključje: kot bi bil na delu kak ne preveč domiseln producent, je muzika z jahte v ozadju na ves glas tulila »Why must all good things come to an end« …

Leto je skoraj naokrog – in mi smo spet na Pagu. Ampak kot bi bili prvič! Kajti za spremembo nismo šli v Novaljo, pač pa v vas na koncu tistega kraka ceste ob Paškem zalivu, na katerega nihče ne zaide po pomoti. In od prvega trenutka smo bili vzhičeni – če ne bi vseh plaž poznali v nulo, bi se mi zdelo, da smo nekje čisto drugje. Kajti prvič v življenju smo stanovali tako ob morju, da smo lahko v vodo skočili takoj iz pižame – ali pa pred pižamo, če je bil zahajajoči del dneva. Prvič sem lahko kar s terase zatulila preostanku familije, naj se spravi s plaže jest. In prvič smo lahko zvečer, namesto da bi gledali novaljske žurerje, ki se počasi odpravljajo v mesto na zajtrk, sedeli na terasi, jedli čips in šteli, kdo na obzorju prešteje več bliskov in strel.

Tastarejša se je iz histerične punčice, ki je lani norela vsakokrat, kadar so po obali zapljuskali valovi, razvila v postavno morsko deklico, ki je večino časa na plavalni deski, brez katere še ne gre, čofotala v vodi in preživela celo, če si je zmočila lase, potem pa je na brisači izmozgano prihajala k sebi. O strahu pred vetrom in valovi ni bilo več niti sledu. Si je pa zato nekoliko bolj začel komplicirati življenje Mali. Kot prava pokora je tolkel, grizel, ščipal in delal vse, česar mu ne dovolimo, v morje v glavnem ni stopil, hkrati pa je glasno tulil, čim sem se dva metra oddaljila od njega ali v naročje vzela Tastarejšo. Moj čas v vodi je bil tako omejen na minuto ali dve, saj je sicer tuljenje na obali postalo nevzdržno. Čim sem se vrnila na plažo, pa me je Mali gospodovalno zagrabil za prst, se široko razkoračil in se pobalinsko pobahal: »Ati, ti si pa en drek.« Lahko se je hvalisati, če držiš mentorja za roko … Tudi mene je kar naprej obkladal s podobnimi drekarijami. Ko sem v nekem trenutku zahtevala, da naj mi namesto tega pove nekaj lepega, pa je izjavil: »Mami, ti si lepa muzika.« Kaj točno je hotel povedati, ne vem, a seveda se mi je s tem odkupil za vse.

Večer pod apartmajem

Kot se šika pri otrocih, je Mali svoj strah pred morjem premagal šele zadnjo uro pred odhodom domov, ko sta šla z Najdražjim skakat prek valov, ki jih je spenila popoldanska burjica. V par centimetrov globoki vodi, se razume. Ko sta se naveličala, se je v par centimetrov globlji vodi vrgel meni v naročje, se me držal kot klop in se hkrati glasno smejal. Tako ponosen je bil sam nase, da je spotoma še izjavil: »V veliki vodici sem!« In se še naprej režal na vsa usta. Spustil me pa ni, ziher je pač ziher.

So pa imele naše počitnice še pomembnejši dosežek: Mali je večino dni preživljal brez plenic. Gate ob tem niso preveč trpele, predvsem zato, ker je bil večino časa nag, je pa tudi že precej uspešno lulal. Posebej slikovita je bila njegova predstava, ko se je na zidku pod apartmajem odločno postavil v stabilno moško pozo in se ponosno poscal v morje. Tastarejša je bila tako navdušena, da se ga je namenila posnemati, a ker na plažici še zdaleč nismo bili sami, sem ji morala gate na hitro potegniti nazaj gor.

Skratka, kot da bi bila prvič na morskih počitnicah na Pagu … in ne kakih štiridesetič.

Stran vrženo popoldne

Miniatura o povprečnem popoldnevu

Takoj po vrtcu sem nas hotela preseliti v živalski vrt. Še prav pametna sem bila, kako bom mladiča spakirala dovolj zgodaj, da bomo prehiteli poslužbene gneče. Od prekanjenega načrta me je odvrnil pogled skozi okno – preveč ur sem že preždela v avtu, medtem ko je podmladek telovadil sem in tja po sedežih, da bi se hote spravila vedrit na parkirišče. A ob pol šestih se je nebo dovolj zjasnilo, da sem odredila hiter odhod. Bomo pač imeli malo krajši, večerni sprehodič med Gango in drugimi zoološko-igriščnimi atrakcijami. 

Ena ne čisto frišna.  Po skakanju po lužah nas
je bilo precej bolj zanimivo videti.

Prvi slab signal glede našega jurišanja sem dobila na ljubljanski obvoznici. Še rahlo tresoča se od srečanja s psihopatom za volanom, kakršni vse preradi izživljajo svoje frustracije na naših cestah, sem zavestno pomahala izvozu Koseze, češ bom pa ja peljala do Brda, od tam je do zooja najbližje. A takoj za spregledanim izvozom smo pristali na repu zastoja. Šajsi. Jadrno, dokler sem še lahko, sem zavila na drugi krak avtoceste, spet prepričana, kako zvito bom nadmudrila gnečo, in pozabila, da je prvi naslednji izvoz par kilometrov stran, pa še nekam proti Gorenjski me bo usmeril. No ja, potem sem bila prisiljena v obračanjem pred zafolkanim Lidlom, pri katerem semafor spušča skozi vsega tri vozila naenkrat. V nadaljevanju sem se na vsakem križišču odločala, kot da bi bila prvič nekje v predmestju Milana, ne pa domače mi Ljubljane, in se držala glavnih vpadnic, tako smo končali v popolnem zastoju. In to že razmeroma pozno, na obskurnem delu mesta. Premikali se skoraj nismo, tako da se je navsezadnje z zadnjega sedeža zaslišalo: »Čez koliko časa bomo prišli?« Pa tega ni vprašala Tastarejša, pač pa Mali, od katerega še nisem slišala nikakršnih časovnih konceptov. Sicer sta bila mladiča kar potrpežljiva, gotovo bolj od mene, ki sem se samo tolkla po glavi, kako sem vrgla stran dve čisto dobri uri naših življenj, ki bi ju lahko preživeli na malo morje boljših načinov. Oziroma bi jih bilo le malo slabših od tega.

Enkrat smo na poti do živalskega vrta skozi ljubljansko gužvo že obstali na nekem povprečnem šišenskem igrišču, in tudi tokrat sem sklenila, da se ob pol sedmih zvečer pač ne splača cijaziti vse do one strani Rožnika. V možgane mi je od nekod poblisknil spomin, da je menda nekje ob Vodnikovi neko super kul in sploh in oh gozdno igrišče, in ker nismo bili daleč, smo ga šli preverit. Hm. Razen enega plezala, ki je bilo za Malega absolutno prezahtevno in tako ali tako mokro od popoldanskih neviht, ter zastarele gugalnice z gumami smo našli kup komarjev, par polomljenih štorov in strganih vrvi, ob katerih mojih mladičev, vajenih gibanja v gozdu in naravi, niso niti malo zasrbeli podplati. In potem je spet začelo deževati in grmeti, tako da smo se spakirali v avto in se odpeljali domov.

Potem smo šli pa skakat po lužah. V gatah in opankah. Malemu se je trgalo od sreče. Nauk: ko sem znižala ambicije, smo se imeli prav odlično.

Malo morje krša

O velebitskem Stapu, vročini in najhujšem naporu vikenda brez otrok

Že odkar sem na polno mama, sanjarim, kako bom ob prvi priložnosti, ko bom par dni spet samo jaz, švignila nekam na treking. Recimo na Velebit, ki je še kar pri roki, še posebej, če se ga kombinira s takšnim ali drugačnim prevozom dece v obmorske kraje. V teh dneh je dejansko prišla priložnost za starševsko resetiranje, toda ob pomanjkanju ustrezne fizične vzdržljivosti so bila moja trekinška hrepenenja prizemljena na eno samo turo. Pa nič hudega, ta je bila dovolj spodobno dolga, da je odtehtala vsaj za tri.

Če ne bi dan prej, ko sva mladiča dostavljala na počitnice k starim staršem, vstala ob treh zjutraj, bi mogoče na dan D spravila skupaj kaj impresivnejšega, tako pa sva bila zadovoljna že, da se nama je uspelo pokonci spraviti ob šestih. S parkirišča pri kampu Vrata Velebita v zaselku Ljubotič nad Jadransko magistralo sva torej začela hoditi še v sorazmernem hladu, kar pa poti ni preprečilo, da se ni v trenutku zavihtela na prvo mesto mojega seznama tistih, ki jih niti slučajno ne želim ponavljati. Tri ure zaraščenega krša, po katerem korakcaš gor, dol, gor, dol, čez neštete robove in prelaziče, iz ene kotanje v drugo. Vzpona skoraj ni, ubija te razdalja. Mogoče bi pomagali razgledi, toda težko povem, ali jih je sploh bilo kaj, kajti med skakanjem z ene skale na drugo sem morala skrbno zijati pod noge, pa še tako sem se enkrat prav nemarno zvrnila po tleh. Vsaj zadnjo urico nama je pomagalo nekaj sence v malček prijetnejšem gozdu, in potem sva iznenada prišla ...

… v raj na zemlji. Stap je čudovit dolec z zeleno trato in perverzno paleto pisanih cvetlic, nad katerim se dvigujejo sivi apnenčasti stolpi in gladke plošče. Kar se tiče okoljskega vidika, ima ta košček sveta srečo, da je daleč od civilizacije, kajti v nasprotnem primeru bi vse rajske livade gotovo potacale trume plezalcev, ki se gnetejo v globinah bližnje Paklenice. V kotu Stapa tiči tipično velebitsko zavetišče Tatekova koliba, kjer sva srečala tri prijazne domačine, ki so prišli sem moževat, lenuharit in preprosto uživat. Ni jim bilo čisto jasno, kako nameravava v istem dnevu še naprej in nato še nazaj v dolino. Pa saj če prav pomislim, je bil res greh, da nisva ostala malo dlje v čudoviti samoti Stapa. 

Že začetek je neprijeten.

Nekoč so tu dejansko živeli. Od česa, se vsakič znova sprašujeva.

Tak je tu teren.

Stapina je na kratko pokukal izza roba.

Stap

Na desni znameniti kamen Čučavac.

Tatekova koliba

Štirna z odlično vodo. Še sreča, da jo je Najdražji znal uporabljati - jaz je ne bi.

Ampak seveda se nama je mudilo. Dobre pol urice vzpona proti jugovzhodu naju je privedlo iz oči v oči z velikanom, zaradi katerega je področje nad Stapom zlahka prepoznavno tudi iz daljave – kukom Stapino. Ta si pa res zasluži tako zlajnani pridevnik »markanten«! Dosti več kot poslikati z njim se nisva mogla in sonce je vedno bolj žgalo, tako da sva nadaljevala po glavni velebitski magistralki proti Rujnu. Najdražji sprva ni mogel verjeti, da najin cilj sploh ni noben vrh – kot velika ljubitelja hrvaških pustolovskih poti, ki se znajo užitkarsko viti po slikovitih prehodih med skalnimi formacijami, sva se namreč raje usmerila v Kameno galerijo. Skoznjo je pot nadelal isti Tatek, ki je dal ime prej omenjenemu bivaku. Ni naju izneverila. Skozi od daleč neopazno skupino kamnitih stolpov, skritih v velebitskih gozdovih, so spretno speljane markacije, ki zahtevajo kar nekaj plezanja in obiščejo kup impresivnih apnenčastih oken, jam, stolpov in faset, ki te urežejo že, če jih samo pogledaš.

Ko sva že zadovoljno skakljala proti "izhodu", kot je imenovan zaključek kroga, in tuhtala, da bi pa vendar nekje morale biti tudi lestve, sva se znašla na pomenljivem razpotju: "lakše" in "ljepše" sta bili imenovani varianti. Če dobro pomislim, to tudi za življenje ni tako slaba dihotomija ... Seveda sva izbrala "ljepšo" varianto čez Klin klanac, pred katero naju je dodatno svaril na steni namalan Chuck Norris, in bila deležna še nekaj plezarjenja po kovinskih lestvah, čez sluzast previsič in ob slikovitih jeklenicah. In to plezanja, ki je tam speljano kar tako, iz čistega gušta. V plezarjenjskem larpurlartizmu pa hrvaški markacisti naše gladko prekašajo! 

Kamor pogledaš, velebitski kuki.

Kuk Stapina

In še enkrat. Bližje brez plezalne opreme ne gre.

Rožic pa oh in sploh.

V Kameni galeriji je treba kar vedeti, kaj počneš.

Recimo na Terasi nožev. Slika ne prikaže dovolj ustrezno, kako usodna bi bila tu vsaka neprevidnost.

Dilema pred Klin klancem. Chuck Norris pomaga pri odločitvi.

Malo dol po lestvah ...

... in na drugi strani gor čez sluzast previsič ...

... pa še ob jeklenicah pod zagozdeno skalo.

Konec veselja!

Saj bi iz Kamene galerije letela še kam, pa naju je ves čas glodalo, da sva od avta pasje daleč, in to v najhujši vročini. Na več koncih sva zasledila, da obstaja direktna pot do najinega izhodišča, a menda ni v užitnem stanju. Zato sva se raje vrnila po poti vzpona, ki pa sva si jo zabelila z varianto čez Vratanco, ki omizje Stapine obide po spodnji strani. Kras tu je popolnoma nepregleden, poti skorajda ni, k sreči pa nama je vsakih 40 ali 50 metrov kaka markacija potrdila, da tod ne blodiva prva. Z nekaj orientacijskimi igračkanji, a vendarle razmeroma mirno sva torej obredla še nekaj dolcev, stolpov in prelazičev, zadnjih petnajst minut pred priključkom na običajno pot na Stap pa lomastila po nekoč zidani mulatjeri, ki je že konkretno preraščena. Tudi s trnjem, kar so najbolj občutile najine noge, tako da v naslednjih dneh mini krila zame odpadejo. Še dobro, da nobenega nimam …

Turo sva zaključila s ponavljanjem pešačenja po poti, ki si je že zjutraj nisem želela ponavljati. Saj sem se že takrat ufurala, da bom zadnji dve uri trpela, a vseeno povratek v Ljubotič ni bil prav nič fajn. Skale, skale, skale v neumornem popoldanskem soncu, ob tem pa kup nebodijihtreba vzponov in spustov. K avtu sva prišla po devetih urah in pol, glede na najino razmeroma slabo kondicijo sva bila še kar dobro ohranjena. Drugo jutro sva pričakovala, da bova potrebovala vsaj traktor, da najine boleče ude zvleče iz postelje, pa ni bilo tako hudo. Menda tudi zaradi večerne regeneracije v morju. To pa so prednosti obmorskih gorovij! 

Dolci pod Vratanco ...

... in dve urici nedokumentiranih "užitkov". Par metrov ceste se je prav prileglo.

Prednost obmorskih izhodišč

Prednost počitnic

Vseeno pa najnapornejša stvar najinega podaljšanega vikenda brez otrok nista bila niti ljubotiški krš niti švicanje na liški osamelec Zir, ki sva si ga drugi dan v najhujši pripeki privoščila kot regeneracijski sprehod. Ne, najhuje je bilo, ko sva se domov grede spravila – v šoping. Da bi bila kar najlepša za skorajšnjo zabavo ob najinih okroglih obletnicah. Na relaciji Novo mesto–ljubljanski BTC sva obredla kakih petnajst trgovin. Pa da ne boste – stereotipno pač – mislili, da zaradi mene! Kje pa, primeren kostum zame se nama je postavil na pot že v prvi trgovini, Najdražji pa se je dokončno nališpal šele pet pred deveto zvečer. In ja pa sem se vlačila za njim kot stereotipni mož, ki vdan v usodo spremlja svojo navdušeno nakupovalko. No, to – to pa je bil napor!

Drugi dan: Zir

Pogled z Zira na Ličko polje

Gasilci in narcise

O dopoldnevu s črnuškimi možmi v uniformah in nepričakovano visokem botaničnem sprehodu

Pogleda nisem umaknila z njenega obraza, ki je čepel pod preveliko rumeno čelado. Na njem so se mešali ponos, navdušenje, pričakovanje, napetost. Ko se je dvignila v nebo, je nisem več dobro videla, zato sem ji neumorno mahala kot kak blesav starš, ki se mu je otrok prvič vzpel nad zemljo v gasilski košari – kar je bilo v tem primeru celo res. Skrbelo me je namreč, da bi se je deset metrov nad tlemi polotila panika, kar zanjo ne bi bilo tako netipično. Ko se je v spremstvu gasilca, ki je vse dopoldne prevažal deco gor in dol z dvižno lestvijo, spustila nazaj na trdna tla, še vedno nisem bila čisto prepričana, da njene grimase pomenijo navdušenje in ne zadnje stopnje pred neutolažljivim jokom. A hip zatem je splezala iz košare, mi zatrdila, da je vse v redu, in preden bi lahko izvedla poglobljen psihološki pogovor, sva bila že na vrsti midva z Malim. Njega pa sploh nisem videla, ker je stal ob meni v ozki košari in se držal za ograjo, kot bi mu šlo za življenje. Samo iz njegovega netuljenja in neplezanja k meni v naročje sem lahko sklepala, da mu je vse skupaj všeč. 

 

Pred gasilskim domom smo srečali večino črnuške predšolske mladine.

Tastarejša, visoko zgoraj

Potovanje nad črnuške strehe je bilo vrhunec sobotnega dopoldneva, ki smo ga preživeli z domačim PGD-jem. Fantje so se res potrudili in pripravili marsikaj za učinkovito indoktrinacijo črnuške mladine med gasilce, od demonstracij gašenja, ciljanja s cevjo, prve pomoči in deljenja pomfrita do otroškega stolpa za spuščanje po drogu. Hej, še mene je zamikalo, da bi šla h gasilcem, če bi le imela malo manj izdelane interese v življenju in malo več časa … Tastarejša se je očitno vsaj za kako urico vrnila v obdobje, ko je bila gasilska tematika sol njenega življenja, čeprav se je potem izkazalo, da jo je poleg dviga s košaro najbolj fasciniral prikaz dela z reševalnimi psi, ki so razbijali gasilsko monotonijo. »Sedi, prostor, stoj,« mi zdaj vsak dan prijavi kar tako iz lepega, da mi nič ni jasno, potem pa nadaljuje: »Kateri so še ukazi za kužke?«

Mali, ki je še/spet napol bolehal, se je sprva bolj zadržano držal naročja, najbolj pa se je razživel – si lahko mislite – v električnem avtomobilčku mestnega redarstva, ki se je ravno tako reklamiralo na dogodku. Upam, da s tem nismo zanetili njegove prihodnje poklicne usmeritve, kajti zakaj za vraga bi si pa kdo želel delati kot mestni redar?! No, name je pa največji vtis naredila policijska marica. Pridna punčka v meni je bila nepričakovano prizemljena, ko sem zagledala brutalni zadnji del kombija. Namesto sedežev samo dve šperplati, nobenih oken ali varnostnih pasov … Nikakor ne prostor, v katerem bi se želela peljati! 

Mnja, no, redarski malček je Malemu kar dogajal.

Po tako polnem dopoldnevu smo se namenili na lahkotno gorenjsko pasedžato, potem sta pa oba mladiča mrknila v avtu tik pred predvidenim izhodiščem v Planini pod Golico. In smo se peljali kar naprej in naprej in se znašli na sedlu Suha, od koder pa do trenutno tako obleganih vrhov goliškega masiva res ni daleč. Obleganih od človeških iskalcev botaničnih lepot in seveda od cvetočih ključavnic. Ko se je naša ekipa torej spet sestavila, smo jo odsopihali kar po cvetočem, dobro prezračenem grebenu proti zahodu. Moj nabor zgodbic in pravljic o narcisah, ki jih okrog nas ni manjkalo, se je hitro izčrpal, vseeno pa smo z le eno manjšo krizo prilezli vse do Krvavke. Na sosednjem, malo višjem in bolj oddaljenem vrhu Golice je bilo obiska dovolj, mi pa smo bili sami samcati. Z izjemo koprivic, ki jih domače ovce pridno gnojijo in tako pritlehno lezejo iz zemlje, da jih komaj opaziš, tako da so za našo klientelo še toliko nevarnejše. A tudi brez daljšega opajanja z razgledi na vrhu sem bila od vzhičenosti čisto preč – kdaj pa smo nazadnje družinsko splezali na kak omembe vrednejši hrib?

Sestop je bil še eno botanično popotovanje. Pa nisem ne vem kaka cvetlična navdušenka, a če je narcis toliko, kot jih je tukaj, celo jaz ne ostanem mrtvohladna. Če imate torej radi kičasto gorsko idilo, pojdite od Koče na Golici proti sedlu Suha. Pa pohitite, letos se jim čas že izteka.

Eden lepših grebenov pri nas, posebej v pomladnem cvetenju.

Od blizu ...

Pogled na kočo

Proti vrhu Krvavke

Otroka je na vrhu najbolj očaral snežakec, ki ga je
na hitro sčaral Najdražji (in si še nekaj časa hukal v roke).

Golica je kopna.

Ne morem, da ne bi - ko na koči Planinske zveze Slovenije visita dve reklamni tabli za dolgi pohodniški poti,
obe mednarodni oz. avstrijski koroški, me začnejo obhajati nacionalistična težačenja.
Zakaj tu ni reklame za Slovensko planinsko pot?