sobota, 22. junij 2019

Prvič na Pagu

Na Pag hodim že 40 let. Ne pretiravam – moji predniki so v Novalji kupili hišico, ko se še nisem poslovila od dude, in od takrat sem na otoku presunljive grdote in najlepših plaž v severnem Jadranu vsako leto preživela vsaj nekaj dni. Na Pagu smo zoreli in odraščali, na njem spesnili nič koliko počitniških zgodb ter trapastih pesmic, ki so se za večno vpisale na družinsko plejlisto, in kar nekajkrat obiskali tudi novaljsko urgenco. Famoznim Zrćam smo se izogibali, še preden so postale (zlo)glasni center zabave, saj so od nekdaj pač bile plaža za t. i. oblečence, ne pa za nagce, ki preferirajo plaže brez zabaviščarskih atrakcij. Skozi leta smo gledali, kako je Novalja zorela iz zabačenega otoškega mesteca v afterparti prestolnico Jadrana – vsaj po moji oceni, ki pa, to že moram priznati, ne temelji na poglobljenem osebnem poznavanju tovrstnih krajev. V Novalji danes kraljujejo fastfudi, največja gostota bankomatov na svetu (spet po moji nepoznavalski oceni), bradati mladeniči v majčkah brez rokavov (če na njih ne piše »Zrće bitch«, sploh ne štejejo) in komaj polnoletne bejbike, ki se jim pravno sicer ne bi moglo očitati, da kršijo prepoved in po mestu hodijo brez oblačil, ampak če se misli moja Tastarejša čez kako desetletje sleči v takšne cunjice, jo bom krepko po riti. 

Še po 40 letih me osupne slikovitost paške kulise.

Na naših dopustih je osrednjo vlogo igrala družinska hišica. Za nas je bilo dolga leta to to – drugače kot v Novaljo na morje pač nismo hodili. A ko smo skupaj z Novaljo zoreli tudi mi, smo začeli ugotavljati, da je pa mogoče tale naša hiška, ki je v moji mladosti stala tam, kjer so se končale hiše in začele ograde za prasce, nekolikanj nesrečno posajena v centru kraja. In da poleg tega nima parkirišča, da se je do katerega koli uporabnega skoka v morje treba peljati z avtom, da so domačinski sosedi morda nekolikanj preveč brez zavor, kar se tiče kukanja v naše piskre, in predvsem da je solastništvo, ki se je izcimilo po smrti mojega dedka, tipičen primer, kako se lahko zaradi stvari brezplodno in brezperspektivno sekiraš. Zato se je moja primarna družina lani s konsenzom odločila prodati naš delež hiške, ki je dolga leta nosila nekarizmatični naslov Vodovodna bb. Moja sekundarna družina je bila torej zadnja, ki je lani pozno poleti gostovala tam, in ob slovesu mi je bilo neopisljivo hudo – primerjave s pogrebom nekoga, ki ti je drag, niso popolnoma neumestne. Naš zadnji večer v Novalji sta se otroka ravno razživela na slavnem krogu vetrov, po katerem sem kot punčka tolikokrat tekala tudi sama, in glej si no naključje: kot bi bil na delu kak ne preveč domiseln producent, je muzika z jahte v ozadju na ves glas tulila »Why must all good things come to an end« …

Leto je skoraj naokrog – in mi smo spet na Pagu. Ampak kot bi bili prvič! Kajti za spremembo nismo šli v Novaljo, pač pa v vas na koncu tistega kraka ceste ob Paškem zalivu, na katerega nihče ne zaide po pomoti. In od prvega trenutka smo bili vzhičeni – če ne bi vseh plaž poznali v nulo, bi se mi zdelo, da smo nekje čisto drugje. Kajti prvič v življenju smo stanovali tako ob morju, da smo lahko v vodo skočili takoj iz pižame – ali pa pred pižamo, če je bil zahajajoči del dneva. Prvič sem lahko kar s terase zatulila preostanku familije, naj se spravi s plaže jest. In prvič smo lahko zvečer, namesto da bi gledali novaljske žurerje, ki se počasi odpravljajo v mesto na zajtrk, sedeli na terasi, jedli čips in šteli, kdo na obzorju prešteje več bliskov in strel.

Tastarejša se je iz histerične punčice, ki je lani norela vsakokrat, kadar so po obali zapljuskali valovi, razvila v postavno morsko deklico, ki je večino časa na plavalni deski, brez katere še ne gre, čofotala v vodi in preživela celo, če si je zmočila lase, potem pa je na brisači izmozgano prihajala k sebi. O strahu pred vetrom in valovi ni bilo več niti sledu. Si je pa zato nekoliko bolj začel komplicirati življenje Mali. Kot prava pokora je tolkel, grizel, ščipal in delal vse, česar mu ne dovolimo, v morje v glavnem ni stopil, hkrati pa je glasno tulil, čim sem se dva metra oddaljila od njega ali v naročje vzela Tastarejšo. Moj čas v vodi je bil tako omejen na minuto ali dve, saj je sicer tuljenje na obali postalo nevzdržno. Čim sem se vrnila na plažo, pa me je Mali gospodovalno zagrabil za prst, se široko razkoračil in se pobalinsko pobahal: »Ati, ti si pa en drek.« Lahko se je hvalisati, če držiš mentorja za roko … Tudi mene je kar naprej obkladal s podobnimi drekarijami. Ko sem v nekem trenutku zahtevala, da naj mi namesto tega pove nekaj lepega, pa je izjavil: »Mami, ti si lepa muzika.« Kaj točno je hotel povedati, ne vem, a seveda se mi je s tem odkupil za vse.

Večer pod apartmajem

Kot se šika pri otrocih, je Mali svoj strah pred morjem premagal šele zadnjo uro pred odhodom domov, ko sta šla z Najdražjim skakat prek valov, ki jih je spenila popoldanska burjica. V par centimetrov globoki vodi, se razume. Ko sta se naveličala, se je v par centimetrov globlji vodi vrgel meni v naročje, se me držal kot klop in se hkrati glasno smejal. Tako ponosen je bil sam nase, da je spotoma še izjavil: »V veliki vodici sem!« In se še naprej režal na vsa usta. Spustil me pa ni, ziher je pač ziher.

So pa imele naše počitnice še pomembnejši dosežek: Mali je večino dni preživljal brez plenic. Gate ob tem niso preveč trpele, predvsem zato, ker je bil večino časa nag, je pa tudi že precej uspešno lulal. Posebej slikovita je bila njegova predstava, ko se je na zidku pod apartmajem odločno postavil v stabilno moško pozo in se ponosno poscal v morje. Tastarejša je bila tako navdušena, da se ga je namenila posnemati, a ker na plažici še zdaleč nismo bili sami, sem ji morala gate na hitro potegniti nazaj gor.

Skratka, kot da bi bila prvič na morskih počitnicah na Pagu … in ne kakih štiridesetič.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Kampiranje ob Soči

O začetniških napakah pri postavljanju šotora, gozdnih jagodah na Zapotoku in dreku. Tokrat z r-jem. Če dobro premislim, nisem kampiranja...