Stran vrženo popoldne

Miniatura o povprečnem popoldnevu

Takoj po vrtcu sem nas hotela preseliti v živalski vrt. Še prav pametna sem bila, kako bom mladiča spakirala dovolj zgodaj, da bomo prehiteli poslužbene gneče. Od prekanjenega načrta me je odvrnil pogled skozi okno – preveč ur sem že preždela v avtu, medtem ko je podmladek telovadil sem in tja po sedežih, da bi se hote spravila vedrit na parkirišče. A ob pol šestih se je nebo dovolj zjasnilo, da sem odredila hiter odhod. Bomo pač imeli malo krajši, večerni sprehodič med Gango in drugimi zoološko-igriščnimi atrakcijami. 

Ena ne čisto frišna.  Po skakanju po lužah nas
je bilo precej bolj zanimivo videti.

Prvi slab signal glede našega jurišanja sem dobila na ljubljanski obvoznici. Še rahlo tresoča se od srečanja s psihopatom za volanom, kakršni vse preradi izživljajo svoje frustracije na naših cestah, sem zavestno pomahala izvozu Koseze, češ bom pa ja peljala do Brda, od tam je do zooja najbližje. A takoj za spregledanim izvozom smo pristali na repu zastoja. Šajsi. Jadrno, dokler sem še lahko, sem zavila na drugi krak avtoceste, spet prepričana, kako zvito bom nadmudrila gnečo, in pozabila, da je prvi naslednji izvoz par kilometrov stran, pa še nekam proti Gorenjski me bo usmeril. No ja, potem sem bila prisiljena v obračanjem pred zafolkanim Lidlom, pri katerem semafor spušča skozi vsega tri vozila naenkrat. V nadaljevanju sem se na vsakem križišču odločala, kot da bi bila prvič nekje v predmestju Milana, ne pa domače mi Ljubljane, in se držala glavnih vpadnic, tako smo končali v popolnem zastoju. In to že razmeroma pozno, na obskurnem delu mesta. Premikali se skoraj nismo, tako da se je navsezadnje z zadnjega sedeža zaslišalo: »Čez koliko časa bomo prišli?« Pa tega ni vprašala Tastarejša, pač pa Mali, od katerega še nisem slišala nikakršnih časovnih konceptov. Sicer sta bila mladiča kar potrpežljiva, gotovo bolj od mene, ki sem se samo tolkla po glavi, kako sem vrgla stran dve čisto dobri uri naših življenj, ki bi ju lahko preživeli na malo morje boljših načinov. Oziroma bi jih bilo le malo slabših od tega.

Enkrat smo na poti do živalskega vrta skozi ljubljansko gužvo že obstali na nekem povprečnem šišenskem igrišču, in tudi tokrat sem sklenila, da se ob pol sedmih zvečer pač ne splača cijaziti vse do one strani Rožnika. V možgane mi je od nekod poblisknil spomin, da je menda nekje ob Vodnikovi neko super kul in sploh in oh gozdno igrišče, in ker nismo bili daleč, smo ga šli preverit. Hm. Razen enega plezala, ki je bilo za Malega absolutno prezahtevno in tako ali tako mokro od popoldanskih neviht, ter zastarele gugalnice z gumami smo našli kup komarjev, par polomljenih štorov in strganih vrvi, ob katerih mojih mladičev, vajenih gibanja v gozdu in naravi, niso niti malo zasrbeli podplati. In potem je spet začelo deževati in grmeti, tako da smo se spakirali v avto in se odpeljali domov.

Potem smo šli pa skakat po lužah. V gatah in opankah. Malemu se je trgalo od sreče. Nauk: ko sem znižala ambicije, smo se imeli prav odlično.