nedelja, 31. december 2017

Novoletna poslanica

Ali bolje rečeno: izgovori, zakaj letos ne bom nikomur čestitala.

Ena družinska (čudni bradač na sredini ni naš član)

V bistvu zato, ker ne zmorem. Ne znese mi. Verjetno si mislite, da so ja prazniki, jaz sem na porodniški, mož je na dopustu in vsa družina je skupaj, kako mi lahko ne znese? Hja, dnevi minejo kot blisk. Odkar je Mali delno mobilen, ne zmore niti za hipec biti sam, Tastarejša pa kot v njegov odmev ravno tako zahteva nenehno spremstvo. V minutkah, ki si jih utrgava za kaj drugega, pakirava vreče oblek in hrane za vsakodnevne ekskurzije na plano, pospravljava hišo, hodiva v trgovino, kuhava ter pospravljava vreče oblek in hrane z vsakodnevnih ekskurzij. Ostanejo večeri, ampak …

Božični večer sva preživela s pakiranjem za naše tradicionalne božično-novoletne počitnice s prijatelji v Avstriji - čarobno početje, vam povem! No, zjutraj se nam je uspelo spraviti na Koroško, ne da bi se z Najdražjim stolkla ali da bi kdor koli resno tulil. Tokratna lokacija na začetku doline Maltatal bi bila popolna za leta, ko sva z Najdražjim še turno smučala. Ker pa bodo najine turne smuči počasi prišle že iz mode, smo lahko le zrli v obilno pobeljene vrhove in se animirali na druge načine. Dvakrat smo se približno sankali, Tastarejšo dvakrat za par minut postavili na smuči (kar je bilo zanjo že skoraj tako, kot da bi znala smučati), si skoraj ogledali grad v Gmündu (Najdražji je bil skoraj zadovoljen, ker o ogledih gradov sanjari, odkar je oče; čisto do gradu nam sicer ni uspelo, ker se je Tastarejša hotela prenašati v naročju, a vseeno, tako blizu še nismo bili), med debelajsastimi večernimi snežinkami postavili zglednega snežaka (Najdražji je po moško zastavil golih rok in po moško tudi končal, zdaj me pa po babje vsak večer sprašuje, kje imam kremo za roke), en večer pa smo odrasli vrgli celo nekaj partij taroka (Najdražji je zadnji dve igri zraven že tako kinkal, da smo mu morali skoraj za vsak štih razlagati, kdo je vrgel karto, kdo igra in s kom).

Sankanje pod Stubeckom

Priznati pa moram, da se mi izbira apartmaja ni preveč posrečila - tako je pač, če iščeš nekaj ne predragega na začetku decembra. Internet ni deloval, čeprav bi moral (še en izgovor), in v stanovanju ni bilo toplo, čeprav bi moralo biti. Tokrat smo se prvič odpeljali na počitnice brez kaloriferčka in tako večino časa preživeli v dvojnih jopicah. Na termostatu je bilo "uvidevno" napisano DON'T TOUCH, seveda smo ga šlatali, a brez pravega učinka. V iskanju drv za staro peč v dnevni sobi se je prijatelj z rahlim nelagodjem odpravil celo v klet, ki smo jo odkrili pod veliko preprogo. Po poročanju spodaj ni odkril nobene Fritzlove hčerke, drv pa tudi ne. Stežka sem se sprijaznila tudi s sintetično posteljnino, ki bi jo prej kot v staro bajturo prisodila kakemu hotelu v četrti dvomljivega slovesa, ki sobe oddaja za veliko manj časa kot za štiri noči. Vsakokrat, ko sem se v postelji obrnila, so okoli mene prasketale iskre kot na grebenu pred nevihto.

Mali je v tolikšni družbi strašno dobre volje, totalno naspidiran in strašno varčen, kar se tiče dnevnega spanca, ki bi mi pomagal nadoknaditi nekaj nočnega primanjkljaja. Toda zadnji večer v Avstriji se je odločil, da bo prevzel štafeto vsaj enega bolnega (ali vsaj hudo tečnega) na dopustu. Po noči, polni glasnega zbujanja z neutolažljivim jokom, sem bila kot zombi. Verjemite mi, eno je, če ti dojenček kriči na vse grlo doma, v apartmaju pa mi ni preostalo drugega, kot da sem najglasnejše izbruhe z njim preždela v ledeni kuhinji in upala, da ne bo prebudil vse hiše. Dan zatem je minil v megleni omotici. Nekaj se mi svita, da smo se pripeljali domov in da sva mladinca, ki sta bila od sreče ob vrnitvi že objestno tečna, navsezadnje spakirala na vozička in ju prisilno odpeljala na krog ob Savi. Menda mi ni treba poudarjati, da je Tastarejša voziček že davno prerasla in ji je glava veselo štrlela nekam čez, pa da sta oba spala kot mini. Zvečer pa me je čakalo še pospravljanje dveh potovalk, polnih oblek, ki jih nismo potrebovali, in pranje treh ali štirih rund umazanega perila, preden sem smela umreti v postelji.

Mrzel, leden zimski dan na Jakobu

Naslednji večer se je zgodba ponovila. Komaj sem uspavala Malega, je bilo treba spraviti v posteljo še Tastarejšo, in med tem dolgotrajnim, zapletenim procesom se je Mali tolikokrat zbudil z dramatičnim kašljem ter eksplozijami lepljivega smrklja, da mi ni preostalo drugega, kot da sem Najdražjemu zabičala, naj on do konca pospravi kuhinjo, in se dokončno spravila v posteljo z mladičem. Od mojega spanja ni bilo prida, vsaj kuhinja pa se je zjutraj bleščala kot že dolgo ne.

Zdajle mi je uspelo ukrasti nekaj minutk, da računalniku izpovem dušo. Zunaj je že kot na fronti, in če bo Mali spal, bom lahko še pospravila hišo in vso prtljago z današnjega izleta. Potem pa se bova z Najdražjim komaj prisebna zvalila pred ekran, hvaležna, da lahko vsaj parkrat v letu gledava kako bedarijo na televiziji. On bo takoj zaspal, malo pred polnočjo pa ga bom zbrcala pokonci. Če bova imela srečo, bova ujela še letošnjega mariota in alfija! Opolnoči se bova posilila s šampanjcem (če sva ga že kupila, a ne). Petnajst minut zatem bom oznanila, da grem spat, Najdražji pa mi bo sledil neznano kdaj. Ko mu bo uspelo vstati s kavča pač.

Dovolj izgovorov, torej: za vse vas, ki mi nekaj pomenite in tole berete, naj bo novo leto tako, kot mora biti. Polno drobnih vzponov in spustov, a, če potegnemo črto, vendarle dobro. Bodite zdravi in radi se imejte - sebe in druge. Vse ostalo bo že samo prišlo!

Gneča na Krvavcu nas je pregnala na Štefanjo goro; nič hudega, prav fletno je bilo.

sreda, 20. december 2017

Fantki in punčke

Če bi vprašali Tastarejšo, bi smrekico postavili že pred nekaj tedni. Kar bi bile mokre sanje naših trgovcev, ki bi nas z božičem najraje začeli daviti 2. oktobra. Ampak postavili smo jo šele danes, seveda ob obvezni spremljavi božičnih pesmi. Najdražji se je zgražal, ko sem na ves glas zraven tulila Zdaj dvignimo čaše, polnoč je. Kot da je to, da zraven poješ I'm driving home for Christmas, toliko boljše … Ob raznovrstnem glasbenem ozadju in precejšnjem pritisku vzhičene triletnice ter začudenega enozobega plazilca sem torej skušala čim mirneje zavezati vse tiste super tanke vrvice na čisto frišnih, z bleščicami posutih in sploh krasnih bunkicah iz Lidla. Nekako nam je uspelo in smrekica je okinčana kot že dolgo ne!

Foto: Najdražji

Posledica tega podviga pa je, da je bila z bleščicami s teh krasnih bunkic okinčana vsa dnevna soba. Kaj smo hoteli, v sobo smo morali pripeljati sesalnik, ki se ga sicer vsi izogibamo kot hudič križa - Tastarejša se ga je še ob vsakem srečanju bala, midva pa tudi nisva ravno oboževalca. Ampak kaj sva hotela, bleščice so morale stran! Vključila sem mašino in bila presenečena, ker Tastarejša ni trepetala v kakem kotu, pač pa je pridno prijela cev in se mi trudila pomagati. Ah, to sladko gospodinjsko obdobje, ko bi le dolgo trajalo …

Za drugo presenečenje pa je poskrbel Mali. Pravzaprav ne bi smelo biti presenečenje, kajti le potrdila se je klišejska razlika med spoloma. Sama sicer ne verjamem v to, da bi se fantki morali igrati z avti, punčke pa z dojenčki. Nekako se mi zdi, naj se vsak igra s tistim in oblači v tisto, kar mu najbolj paše. Nobenih težav nimam s tem, da hčerko oblečem v modro majico (Ob tem moram svojo domnevno svobodomiselnost relativizirati, kajti iz sinove garderobe sem izločila vse roza kose. Z izjemo rahlo roza pižame - če je pa v njej tako srčkano nežen …), in prav zadovoljna sem, da je tako zagreta za gasilce, avtomobilčke, kocke in druge, menda fantovske zadevščine. (Spet se moram relativizirati: če mi ga bo Mali sračkal s tisto coprnico Elso iz Frozen in s kakimi bleščečimi roza princeskami, bom to sicer požrla, prav navdušena pa verjetno ne bom.)

Skratka, Mali se sesalnika, ki ga je videl prvič, ni prav nič ustrašil. Nasprotno, šibal je k njemu (medtem ko je rohnel, jasno), tolkel po njem z vseh strani in zraven skrajno navdušeno vpil. Ko je zverina utihnila in se izselila v predsobo, pa je Mali šibal za njo in tam še nekaj časa udrihal po izčrpani revici. Ko je Najdražji ponosno rekel: "Tako, ja, brrrrrrrrrm!", mi je bilo pa jasno. Fantje pač.

Očitno je v vsakem stereotipu tudi zrnce resnice.

nedelja, 17. december 2017

Mr. Sitnikus

Sankanje z Ljubelja


Že nekaj časa se sprašujem, kdaj in zakaj se človeški mladiči iz maminih sladkih angelčkov, iz očkovih zlatih sončkov spremenimo v zagrenjene, nergajoče sitnobe. Predvidevam, da se to zgodi vzporedno z razvojem volje. Ob nemili usodi - in nobena ni drugačna kot nemila - se slej ko prej najde stvar, ki se tej novo vzcveteli volji noče pokoravati, pa naj bodo to obleke, ki se morajo obleči, ali cesta, ki se pusti prečkati samo na prehodih za pešce in ne ravno tam, kjer se lastniku omenjene volje sprdne. Preobrazbi iz nedolžne gosenice v zloveščega metulja se ne izogne noben osebek naše vrste, vseeno pa je zame olajšanje, kadar vidim, da se to dogaja tudi drugim, in akterji teh bolečih dogodkov nismo vedno samo moji otroci in jaz. Glavna "zvezda" tega vikenda je bil moj dvoletni nečak, ki se ga zaradi rokoborske postave in prešernega nasmeha drži vzdevek Mr. Simpatikus. Tokrat nasmeha ni bilo in mirne duše bi ga prekrstili v Mr. Sitnikusa.


Bilo nas je cel kup: trije odrasli, štirje otroci in dvoje sank. Na popolnoma zaparkiranem Ljubelju smo komaj našli prostor in se spravili peš s sankami po stari cesti na prelaz nad tunelom. Za starejši gospodični je skrbel Deda. Ganljivo je bilo opazovati človeka, ki mu očetovstvo nikoli ni bilo edino življenjsko poslanstvo, kako predano se je ukvarjal z vnukinjama. Rokavice gor, rokavice dol, spravljanje snega iz čevljev, in čeprav sta kar pridno noreli po snegu, ju je prizadevno tudi spodbujal pri hoji. Uporabil je tehniko, za katero sva ga prosjačila z bratom, ko sva bila že za odtenek starejša mladinca - pripovedovanje zgodb. Nama ga je k temu v hribih uspelo spodbuditi vse premalokrat, kajti vsakokrat je bilo veličastno. Posebej se mi je v srce usedla njegova popolnoma izmišljena, a podrobnosti polna in skrajno prepričljiva potopisna pripoved o tem, kako je prečkal mejo med Kitajsko in Indijo, zelo razburljiva pa je bila tudi ljubezenska zgodba o Ireni, ki je šla z novimi gojzarji prvič v hribe, na Blegoš. Detajlov se ne spomnim, vem pa, da se je zgodba končala z ožuljenimi nogami, plamenečim srcem in gojzarji v domačem smetnjaku nekje v Dravljah.

Vnukinjama se je Deda spravil pripovedovat, kako se je kot mladenič z mopedom odpravil po cesti na stari Ljubelj, pa ga je na poti ustavil graničar s puško ... Konca te kratkočasnice nisem izvedela, ker se je zataknilo že pri "mopedu" (s ponosom lahko poročam, da je Tastarejša takoj izstrelila, da je to "motor"), pa pri "graničarju" in tako naprej pri vsaki drugi besedi. Deda se ni dal in je vztrajno razlagal podrobnosti, kako je moral najprej narediti izpit za moped, pa je prvič padel, in tako naprej. Punci sta malo poslušali, se spotoma vrgli na kak kup snega in odskakovali pred mimo drvečimi sankači, zgodba pa se je prehitro končala kmalu po stavku: "In potem sem moral na urad s prošnjo, da mi izdajo dovoljenje za gibanje v obmejnem pasu." Mogoče sta štiri- in triletnica v tej povedi razumeli kake tri besede … Ampak vseeno, Deda, če to bereš, ne nehaj s svojimi legendarnimi zgodbami. Če ne drugega, sem se zabavala jaz!

Deda z ženskim potomstvom

Razmere za sankanje so bile (menda) odlične!

V splošnem nam je kar dobro šlo in bi prišli do prelaza, če ne bi bilo Sitnikusa. Edina poza, ki jo je v snežnem, mrzlem vremenu priznaval, je bila v Babičinem naročju. Čim ga je odložila na tla ali ga položila na sanke, je začel sitnariti. Naša Babi je skrajno vzdržljiva in neustrašna gospa in se ni dala, težko breme je vztrajno tovorila navzgor po mehkem snegu. Nekajkrat, ko nas je dohitela, sem imela tudi priložnost videti različne motivacijske prijeme. Prvič je uporabila tehniko grožnje. S svojim najbolj ledenim glasom, ob katerem zmrzne vsak otrok, je zasikala "Zdej je pa dost!" in vnuka energično odložila na tla. Brez učinka. Ob drugem dohitetju je sledila tehnika podkupovanja: "Če se boš peljal na sankah in se pustil vleči, bova šla v trgovino po avto!" (Si mislite, samo na sankah sediš, pa dobiš cel avto!) To ga je majčkeno zmedlo, a po minutki na sankah tudi ta korenček ni bil dovolj mamljiv. Če je Babi že dobila kako rundo, pa je bil to dvoboj, v katerem ni mogla zmagati. Nekje na polovici poti je bila nokavtirana, tako da se je vsa druščina spravila na sanke in odhrumela navzdol. Razmere za sankanje so bile menda zelo dobre; ne bi vedela, ker sva midva z Malim šla gor in dol peš.

Ko sva prišla na parkirišče, je bila vsa moja žlahta na toplem v avtu in se mastila s čipsom. Tudi mali Sitnikus se je zdaj veselo smejal. Domov grede pa so vsi otroci zaspali in pri tem vztrajali več kot dve uri. Očitno je pol ure fizičnega napora na zimskem mrazu zanje bolj izčrpavajoče, kot si mislimo.

Vozni park na prelazu

sobota, 16. december 2017

Umivanje las

"A se gremo kopat?" sem zjutraj vprašala Tastarejšo.

Odgovor je bil pričakovan. "Jaaaaaaaa!"

Takojci sem podlo izkoristila priložnost za manjše izsiljevanje: "Ampak če gremo v bazen, to pomeni, da ti bomo potem umili glavo."

Trenutek tišine.

"Jaz se ne bi šla kopat!" se je jadrno odločila Tastarejša.


Obdelovati sem jo morala vse dopoldne in vztrajno je govorila, da ne bi šla v bazen. Šele ko sem ji obljubila, da bomo s sabo vzeli "čarobne brisačke, s katerimi nič ne pečejo učke", se je strinjala, da so toplice najboljša izbira za današnje kumrno vreme.

In potem sta oba otroka norela po prijetno prazni Balnei (ali kako se že nobel reče Dolenjskim Toplicam). Tastarejša je itak že navdušena plavalka, pa tudi Mali se ni mogel ustaviti. Šibal je naokoli, navdušeno škropil med občudujočimi upokojenci in ves čas glasno kričal. Nazadnje sem ga morala odnesti na ležalnik na prisilno dojenje, ki pa se je končalo v par sekundah. Že nekaj mesecev se ni zgodilo, da bi Mali nekontrolirano zaspal v smešni pozi, kot radi naredijo novorojenčki (in gre potem njihova fotka direktno na facebook). Tokrat pa je sine od izčrpanosti mrknil še v garderobi, medtem ko sta se z Najdražjim občudovala v ogledalu. Na srečo sva ga prej spravila vsaj v prvo plast oblek, drugače sploh ne vem, kako bi ga čisto nagega prinesla do ledenega avta.

A glavni poudarek štorije je na umivanju hčerkine glave. Naše zadnje kopanje pred kakim mesecem se je zaključilo z dramo, od katere si še nisem čisto opomogla. Ko je bilo treba pod tuš, je Tastarejša začela vreščati, da je, predvidevam, odmevalo po vsem bazenu. To je bil le začetek kričalsko-po-tleh-metalske epizode v garderobi, proti kateri ni zaleglo nič, ne prošnje ne prepričevanja ne poskusi intervencij dobronamernih ostalih obiskovalcev. Kot sva kasneje ugotovila, je bila vzrok vsemu (očitno pošastna) lakota, a edino, kar sem lahko uporabila takrat, je bila gola, fizična sila. Še sama se čudim, kako mi je Tastarejšo uspelo obleči, ji za silo še posušiti glavo in jo odvleči do avtomobila, medtem ko sta Najdražji in Mali lahko vse skupaj le nemočno opazovala.

Kot si lahko mislite, hčerki las ne umivava prav pogosto. Preprosto preveč stresno je za vse nas, pa še tolažim se, da je tako vsaj bolje zaščitena pred nadlogo vseh nadlog (ušmi, če ste slučajno tako blagoslovljeni, da jih še ne poznate). Tako je bila šele zdaj, v Dolenjskih Toplicah priložnost za ponovni poskus, v katerega je pogumno zagrizel Najdražji. Medtem ko sem brisala in oblačila Malega, sta s Tastarejšo izginila k tušem in se minutko kasneje vrnila. Pozabila sta čarobne brisačke ... Ko sva čez kakih deset minut z Malim vse opravila, spakirala in šla preverit stanje v kopalnici, sta naju tam čakala preostala člana družine, eden z bolj žalostnim pogledom kot drugi.

"Vse sva zrihtala, samo las si nisva oprala," je (zdi se mi, da nekoliko skesano) pojasnil Najdražji.

Hmpf.

Ker je bilo prav umivanje las glavni vzgojni moment dneva, seveda nisem bila zadovoljna, a baje je bilo spet prav napeto, vključno s hčerkinim bežanjem izpod tuša, Najdražji je pa itak premalo brutalen, da bi ji kaj naredil na silo. Se mi zdi, da bom drugič morala pipo v roke spet prijeti jaz …

Kakor koli že, menda sta se zmenila, da bomo manjkajoče dejanje opravili doma. In smo ga, takoj naslednji večer. Z Najdražjim sva se dobro pripravila z obiljem brisačk za oči, priročnim zrcalcem za sprotno občudovanje smešnih frizur iz našamponiranih las, slabo prikrito tremo in pretirano židanimi komentarji v stilu "Ati je najboljši frizer" in "Oooooo, mami, kako dobro držiš brisačko na očeh". Tastarejša se je malo skremžila in se strateško odločila, da bo ključne zadeve opravil Najdražji - kot rečeno, je bistveno nežnejši od mene grobijanke. In veste kaj? Šlo nam je odlično! Nekaj solzic je bilo potočenih le pri spiranju glave, pa še to ne vem, zakaj, ker so čudežne brisačke čudežno delovale.

Včasih te otroci res presenetijo.

Opogumljena ob uspešno opravljeni misiji sem Tastarejši optimistično predlagala, da bi postrigli še nohte na nogah. Toda vidim, da jih bom spet morala striči pod odejo, v soju čelne svetilke kot kak ropar, medtem ko bo spala ...

petek, 15. december 2017

Kriza sedmega meseca

OPOZORILO: SPODNJE BESEDILO JE BILO NAPISANO, KO JE BILA KRIVULJA AVTORICE NA RAZPOLOŽENJSKEM DNU. BRANJE JE ODSVETOVANO TISTIM, KI STE BOLJ OBČUTLJIVE SORTE, POSEBEJ GLEDE TEMATIKE OTROK.

O ja ... Tudi o tem lepotcu bo tekla beseda.

Dobra plat porodniške je, da preberem kar nekaj knjig. Precej časa namreč preživim kot povšter za spečega/doječega se sina. Pri Tastarejši, ki je na meni presesala dolge ure, je bilo tega še bistveno več, a tudi Mali vsaj enkrat na dan potrebuje toplo, mehko podlago za spanje, se pravi mene in moj trebuh. Če se le da, to brezdelje izkoristim za dremež, da vsaj malo nadoknadim divje noči s svojim mladim ljubimcem. Del svojega dojiljskega poslanstva preživim tudi s preklapljanjem med kriminalnimi serijami in sladkimi božičnimi filmi, ki jih pač sredi dneva vrtijo Diva in podobni kakovostni programi, a ker na ta del svojega udejstvovanja nisem najbolj ponosna, gremo naprej, na branje. Saj bi se pohvalila, da sem v tem času predelala celotni opus Dostojevskega in Joycea, toda žal so moje bralne sposobnosti skozi leta tako nazadovale, prosti čas pa se je tako drastično skrajšal, da če me knjiga po prvem poglavju ne potegne, jo preprosto vrnem. Ker res nima smisla, da bi prebrala cele tri strani na večer, potem pa bi mrknila od utrujenosti in dolgočasja … pa še rok izposoje ne bi bil dovolj dolg, da bi se prezehala do konca.

Da se vrnem k osrednji temi - prvič v življenju se mi dogaja, da raje kot fikcijo berem biografije, potopise in podobno, menda neizmišljeno literaturo. Predelala sem že marsikaj, od veganov in fanta, ki so ga ponesreči kastrirali in potem vzgajali kot punčko, pa do potepuškega psa, ki je iz Ekvadorja "prebegnil" na Švedsko. In zadnjič, ko sem iskala nekaj tračasto berljivega, mi je v oči padla "AVTOBIOGRAFIJA PUSTOLOVCA IN VODITELJA RESNIČNOSTNE ODDAJE NEVERJETNO PREŽIVETJE". Z naslovnice karizmatično gleda Bear Grylls. Prvič, ko sem ga videla na televiziji, se mi je kar dopadel, ko je v sami srajci brodil čez strašljivo floridsko močvirje, spotoma pohrustal živo žabo ali dve in bil nasploh strašno možat. Potem sem sicer nehala trzati nanj, ker je isto počel v vsaki oddaji, se poleg tega vsakokrat slekel in kazal svoje mišice, hkrati pa razlagal, kakšen hud specialec je bil in kako je skromen in kako kul. Ampak knjigo sem vzela s police in doma hitro ugotovila, da je točno takšen napihnjen, cenen kakec kot oddaje.

Medved Žar (z bratom se nikoli nisva mogla zediniti, ali je bolj škisovski prevod Žar ali Žarko) med drugim dobršen del knjige razlaga, kako težaven je bil izbor v posebno vojaško enoto, kako peklenske napore je moral preživeti in kakšno trpljenje je bilo vse skupaj. Ob tem pa si lahko mislim samo - dragi gospod Žar, dokler ne boste z otrokom doma na porodniški, ves dan in vsak dan, ne boste imeli pojma, kaj je trpljenje!

Menda je ta trditev bogokletna, ampak to je moj blog in napišem lahko, kar želim: biti doma na porodniški je strašno. Ko se bo bližal konec mojih dvanajstih mesecev, bo sicer moja razpoloženjska krivulja spet bolj zgoraj in me bo psihiralo, kako bova jaz in moj razširjeni mali jaz lahko preživela ločeno, trenutno pa komaj čakam, da se lahko vrnem v službo, kjer bom preživljala kakovostnih osem uric, ne da bi mi bilo treba skrbeti za kogar koli drugega kot zase. Kar nekaj flancarij sem prebrala o prekrasni nosečnosti (hahaha! to je ironični smeh) in čudovitosti poroda, nobeden pa ni omenil, da je to šele začetek doživljenjskega suženjstva, ki se mu z evfemizmom reče tudi starševstvo. Nihče mi tudi ni povedal, da je starševstvo, vsaj v zgodnjih otrokovih letih, 60 odstotkov dolgčasa. Vsak dan iste rutine, isti obredi, isti procesi, iste štale. Isto hranjenje, isto ždenje na kavču, ker če mladega princa odložim, da spi sam, bo že čez nekaj minut buden kot čuk in bova šla jovo na novo skozi iste seanse. Isto čepenje ob otroku na tleh, isto igranje z vedno istimi igračkami. Vse skupaj je fizično popolnoma nenaporno, a tako dolgotrajno in ves čas enako, da je peklensko naporno.

Ko otročad zaspi, pa nastopi čas samo zame ... Hahahaha (spet ironični smeh)! V uri ali dveh moram pospraviti, obesiti perilo, potelovaditi, se ukvarjati z Najdražjim, se delati, da pomagam pri nikoli končani prenovi hiše in narediti še kaj bolj možganskega. Če me poznate, veste, da nisem nočni tip in da se moram res brcati v sedalo, da lahko zvečer počnem vsaj nekaj od tega. Ko izmozgana obnemorem, pa zgroženo še pokukam na uro in računam, koliko ur spanja bom imela do šestih, ko bo Mali že naspan, nasmejan in prikupno aktiven.

Po drugi strani je 30 odstotkov starševstva neverjetno fizično in psihično napornih. Ko se moram ubadati s histerično Tastarejšo, ko moram v eni roki nesti kričečega dojenčka, z drugo pa riniti voziček, ko moram vedno težjega dojenčka ure in ure držati v naročju, da me vse boli, ko moram za vsak odhod na prosto obleči četo upornikov,* in seveda, ko se nikoli, ampak res NIKOLI ne morem naspati in se še vrsto let ne bom mogla. Potem pa so tu še večne skrbi. Ja, saj si vzamem urico ali dve prosto in potomstvo komu uturim, a da bi sproščeno uživala? To pa že ne, ves čas pogledujem na telefon in nazadnje drvim domov, da preverim, ali ne bingljajo vsi že na robu preživetja.

Pri drugem otroku je lažje vsaj to, da vem, da bo minilo. In na srečo je tu še tistih deset odstotkov materinstva, zaradi katerih je vse skupaj vredno. Mogoče mi je to najbolje razložila prijateljica, prekaljena mama treh že odraslih otrok: "Ja, res je naporno, ampak ko spijo, so pa taki angelčki!" Podobno vsak večer pomislim tudi jaz, ko zaspim s pogledom na Malega na posteljici poleg sebe. Mrtvo utrujena, jasno. Pa samo za pol ure, ker potem bo že čas za prehrambene storitve ...


* Opravičujem se staršem z več kot dvema otrokoma; meni je že z dvema težko, verjamem pa, da se staršem večih kolca po časih, ko so imeli SAMO dva …

torek, 05. december 2017

Vsak dan nekaj novega

"Vsak dan je nekaj novega!" vzklika Tastarejša in poskakuje po dnevni sobi sem ter tja. Čisto prav ima; kar se novega tiče, je veseli december res nor mesec. In z otroki prazniki dobijo čisto nov smisel.

Krace, ki sumljivo spominjajo na hčerkino ime

Pred tem sem jih jemala rutinsko, kot večina zaposlenih ljudi. Obrisala sem prah s plastične smrečice, vrgla nanjo vsako leto iste okraske in tuhtala, kako bi po liniji najmanjšega odpora opravila obdarovanje še s čim drugim kot z darilnimi boni. To je itak že vnaprej izgubljena bitka v svetu, v katerem imamo vsi vse, kar potrebujemo in želimo, tistega, česar nimamo, se pa tako ali tako ne da kupiti. Z Najdražjim sva zadnje praznike v dvoje zato brez cincanja preživela v Nepalu. Priznam pa, da me je takrat na božični večer hudo hudo vrglo. Že res, da sva bila v čudovitem vremenu ob čudovitem himalajskem jezeru na skoraj 4000 metrih, a brez ritualov moje družine to ni bilo tisto pravo. Kar nekaj solz je bilo v igri, preden sva se odpravila v jedilnico lodža na "božično večerjo", če lahko mizernim makaronom in nekakšnemu približku jabolčnega zavitka tako rečem. Za vsaj malo vzdušja so poskrbele pesmi, ki so jih v drugem kotu sobe prepevali angleški trekerji, za nepozaben božič (v nekoliko drugačnem smislu) pa zavese, ki so od prepiha v jedilnici, v kateri smo posedali v puhovkah, plapolale pod kotom 45 stopinj, in vrata v spalnične prostore, ki so vso noč neutrudno loputala tik ob najini sobi. Bam!!!

Gosaikundsko jezero na božični večer

V ozadju pa Anapurne!

Trekinški približek jabolčnega peciva (in božične večerje)

Zdaj so prazniki čisto druga zgodba, ki se na trenutke že cedi od hollywoodskega kiča, s katerim nas tako izdatno obsipajo televizijski filmi ob urah, ko na kavču ždim pod doječim se sinom. Pri treh letih Tastarejša trza na vse dražljaje, ki ji jih ponuja ta odštekani svet. Pa Miklavž, pa parkeljni, pa "kaj je to šiba, mami", pa pismo dedku Mrazu, pa kdaj bomo krasili smrekico … Zadnjič sva se na njeno pobudo celo spravili delat voščilnice in v zavest mi je priplavala meglena misel, da smo to včasih res počeli. Ko sva jih začeli pisati, Tastarejši sicer ni bil čisto jasen koncept, da v voščilnici nekaj želiš za nekoga drugega, ne pa zase. Ah, ta osvobajajoče prvinska človeška egocentričnost! S krajšo pedagoško debato sem hčerko želela ustrezno usmeriti, toda ne čisto uspešno: prvo voščilnico sva namenili dedku Mrazu in mu želeli "gasilsko cev" … Je pa Tastarejša vse voščilnice suvereno podpisala s kracami, ki nevarno spominjajo na njeno ime. (Če slišite nenavaden zvok, sem to jaz, ki pokam od ponosa.) Vrhunec večera pa je bil, ko sva kuverto z voščilnicami fizično oddali. To je sicer spet predstavljalo celo odpravo, saj sem morala na oba otroka navleči goro oblek, a tisti "klank!", ki so ga od sebe dala vratca nabiralnika, je v hladni megli prav nostalgično odmeval.

Miklavžev večer pa je dokazal, da so kdaj pa kdaj celo otroci zmožni misliti na druge. Tastarejša in Mali sta že dobila darilca; Mali, ki trenutno sliši tudi na ljubkovalno ime Enozobec, je brez oklevanja začel glodati svoje grisine in Tastarejša si je na najino začudenje vzhičeno navlekla na noge vse tri pare nogavic. Hkrati. Potem je šla pa iskat še darilo za Najdražjega. Vrečko sem mu nastavila na čevlje, škatlo s kolačem pa sem nerodno položila na hčerkine copate. Ko je našla ta zaklad, se je najprej razveselila, češ da je ONA dobila še eno darilo. Potem je pa ugotovila, da jaz še nisem dobila ničesar.

"Mami, Miklavž se je zmotil in je dal to na moje copate, to darilo je zate! Jaz ne rabim dveh," je rekla in mi dala tisti kolač. Menda mi ni treba zapisati, da je bil po tem paneton, ki sem ga lastnoročno privlekla iz Eurospina, boljši kot katera koli domača peka.

sobota, 02. december 2017

Triki in prevare

Sv. Jakob


Trenutno je hčerkina najpopularnejša igrača Muca. Ta plišasta mačka dobro skriva svoja srednja leta (izvira še iz mojega otroštva) in se pusti razvajati kot naš tretji dojenček. Kar naprej imamo delo z njo, po možnosti takrat, ko se najbolj mudi, najbolj pa sem "vesela", ko moram po blatnem klancu do vrtca spraviti mini odpravo: v eni roki držim Malega, z drugo stražim, da se ne bi Tastarejša kam skotalila, s tretjo držim dežnik, s četrto pa precej veliko in težko Muco. Še dobro, da imam toliko rok, a ne da!? Veliko rajši sem imela pujsa Vaskota, ki je bil pred kakim letom naš glavni zvezdnik in je bil precej priročnejši za prenašanje. Neverjetno je bilo, kaj vse je Tastarejša zmogla opraviti z njim v eni roki!

Zimski čevlji v elementu!

Danes sem bila pa Muci po dolgem času iskreno hvaležna. Kajti doma Tastarejša nobene stvari ne naredi kar tako, vedno jo je treba ekstra motivirati ali pa uporabiti kak trik. Nikeov slogan mi pogosto bobni po glavi … Just do it! Z letošnjim sneženjem je vzniknil problem zimskih čevljev. Kar naenkrat je bila Tastarejša čisto mahnjena na škornje. V ljubljanski plundri to še ni bilo tako usodno, a vseeno jo je po nepotrebnem zeblo v noge in zalegli niso ne prepričevanja ne prošnje ne grožnje. Celo moj poskus trkanja na vest, da "pravi gasilci po snegu ne hodijo v škornjih" (saj ne vem, gasilci, mogoče pa ravno to počnete?), ni obrodil uspeha. Zadnjič pa smo imeli manjšo katastrofo, ko sem zjutraj pozabila vzeti Muco v vrtec, in sem jo s sabo prinesla popoldne. Prav prefrigana sem bila - prekanjeno sem jo obula v hčerkine zimske čevlje, seveda v upanju, da si jih bo kar takoj hotela nadeti. A edini takojšnji učinek je bil, da sem Muco doma potem preobula v copate - pa ne po lastni izbiri - in se tiho preklinjala, zakaj si nalagam dodatno delo. Na vse skupaj sem potem pozabila - Tastarejša pa ne!

Ko smo se čez nekaj dni spravljali od doma, smo imeli za sabo že celo štalo. Med drugim je Tastarejša zmazala večino adventnega koledarja in raztresla škatlico müslija, ki jo je prenašala po vsej hiši, na najslabšem možnem mestu (na vrhu stopnic!). Prišel je trenutek obuvanja in seveda ni hotela obuti zimskih čevljev, ki sem ji jih namenila - za lažje razumevanje naj pojasnim, da je bil to drug par; na srečo jih podedujemo od starejših, zato imamo nekaj manevrskega prostora.

Ampak to, zakaj ni hotela, me je blazno osrečilo: "Jaz hočem tiste, ki so oranžni in črni in beli. Tiste, ki jih je imela Muca!"

Točno tiste, za katere sem se že ves teden trudila, da bi jih nosila. Komaj sem verjela, da je moja prevara z Muco in s čevlji tako briljantno uspela - pa čeprav z nekajdnevnim zamikom!

Če ne bi šlo zlepa, bi ji pa čevlje nadela zgrda, kajti na Jakobu nas je čakala prava zimska pravljica, ki je dvajsetminutni sprehodič do vrha spremenila v naporen poldnevni izlet. Otroški udeleženci - z izjemo Malega, ki je le začudeno strmel v belino - so že dovolj veliki, da so bili v belem elementu resnično v elementu in so sneg prijemali, ga poskušali, se dričali in valjali po njem. Kot vsak pravi dan na snegu se je tudi ta končal z jokom in premraženimi rokami. Kaj bi šele bilo, če ne bi imeli zimskih čevljev!

Milijonkrat sem ga že videla, pa še vedno mi je eden najlepših pogledov pri nas!

Huuuuuda strmina
Foto: Najdražji

Če vas slučajno zanima Muca; takole uživa na vrhu Dobrče.

Nadrealistični trenutek

Sedim na pručki poleg banje, v kateri se kopa Tastarejša. Prijetno, kultivirano kramljava, medtem ko se igra z kdove čim. Na lepem zavlada ...