Tri leta (ljubezenska izpoved)

Gasilska torta (kot trenutno vse ostalo v naših življenjih)
Foto: Najdražji

Tastarejša je včeraj praznovala tri leta. Hitro gre. Kar ne morem verjeti, da je minilo že toliko časa, ampak kljub temu se še vedno ne morem sprijazniti z vsem, kar sem izgubila, ko sem postala mama.

• Izgubila sem možnost za (razmeroma) neomejeno letanje po hribih.
  (Ker zdaj je vsak nedeljski Jakob pravi, fizično in še bolj psihično naporen podvig.)
• Izgubila sem svoje telo.
  (Ker zdaj sem pač samo povšter za svoje otroke.)
• Izgubila sem tudi možnosti za ukvarjanje s športom.
  (Ker imam otroka zato, da ju imam in sem z njima, in ne zato, da bom vitka in mišičasta.)
• Izgubila sem možnosti večernih kulturnih izhodov.
  (Ker gresta moja otroka spat z mano, in medtem ko smo pri Tastarejši to že prerasli, gre pri Malem zdaj vse jovo na novo.)
• Izgubila sem vse odlike dostojnega prehranjevanja.
  (Ker zdaj zmečem kosilo vase v dveh minutah, ponavadi z eno roko in stoje.)
• Izgubila sem sopotnika, s katerim se razumeva že samo s pogledom.
  (Ker sva z Najdražjim zdaj kot cucka, ki revskata drug na drugega za vsako pasjo figo.)

Ampak. Življenja brez nje si enostavno ne morem več predstavljati, in ko razmišljam nazaj, se mi vse, kar smo dali skozi v troje, brez Malega, njegovega buldogovskega slinjenja in žarečega nasmeha, zdi popolnoma nepopolno. Šele vsi štirje smo celota, kakršna bi morala biti.

In ko zjutraj drvim z naraščajem v vrtec, ko si za računalnikom končno lahko vzamem osem uric blaženega časa, ki ni namenjen samo bucibujem, ko po službi hitim domov in ko zvečer smrtno utrujena obnemorem, še preden bi si lahko privoščila vsaj pol urice za malček osebnostne rasti (ali vsaj za lenuharjenje), sem vesela, da sem del velike skupnosti staršev z malimi otroki. No, tole berite z nekaj pesniške fantazije, ker trenutno vsaj tisti službeni del še ne drži, ampak saj razumete, kaj hočem povedati, kajne?