sobota, 20. oktober 2012

Nova ferata čez Tiniso

Pripravljala sva se za tako težko turo, kot jo v svoji knjigi omenja Mazzilis: sitno, krušljivo in izpostavljeno brezpotje z nekaj zoprnimi plezalskimi mesti. Vstala sva bolj zgodaj kot kadar koli letos in bila ob osmih že na izhodišču pod prelazom Pura. Nekam sumljivo veliko ljudi je začenjalo pot hkrati z nama, in ko sva pred avtom še malo opletala z vrvjo, nama je prijazen stric potrdil tisto, o čemer sva sumila že na podlagi nekaj internetnih komentarjev - čez prej divji greben Monte Tinise (2120 m) so letos poleti speljali zavarovano pot, tako da ni več nikakršen bavbav. Tako sva vso kovačijo pustila v avtu in dobila tisto, kar na tako čudovit jesenski vikend najbolj paše - čisto grebensko uživancijo.


Nekaj dejstev: z ovinka pod prelazov Pura po cesti na planino Tintina, od tam prečno pod vzhodni vrh Tinise in čez nekaj zavarovanih mest na vrh. Sledi dinamičen, kratek in razmeroma ozek grebenček z nekaj vzponi in spusti do glavnega vrha, potem pa še zavarovani spust na zahodno stran. Izpod vrha se je možno spustiti direktno na planino Tintina, midva pa sva šla še čez travnato Punto dell' Uccel do naslednjega sedla in od tam nazaj dol. Ležerno in božansko - tako zelo, da je greben že naslednji dan doživel še eno Stritarjevo ponovitev ...

Fotke so tule.

sobota, 06. oktober 2012

Malo drugačen krog čez Babo

Zasnoval smo ga klasično: iz Ravenske Kočne čez Jenkovo planino na Veliko Babo, dol pa po vedno fletni feratici na Ledine (ali kako se jim že reče). Do vrha nam je res šlo po planu, tam pa se je zataknilo, ko me je prešinilo, da bi bilo pregrešno že kar sestopiti. V enakomisleči ekipi smo hitro dosegli konsenz, tako da smo odšvicali čez nebodijihtreba melišča na Jezersko sedlo, se na hitrico prepričali, da od tam na Storžek ni več kot dvojka, in to kratka in sladka, potem pa sestopili v Belsko Kočno. Na Jenkovo planino smo se od tam vrnili po lovski poti, ki sem jo prehodila pred (o madonca!) desetimi leti - in tako kot takrat se mi je tudi tokrat zdelo dlje od pričakovanj, pa tudi bolj sitno od tistega, kar sem imela v spominu. Vsega skupaj smo pridelali kar kakih 1500 metrov višinske razlike. Spodoben alternativen krog po Babi!


Fotke so tule.

Pobegi s Pohorja

O takšnih in drugačnih pohorskih polomijah in zadnji, ki to na srečo ni bila Pohorje je v moji družini sinonim za fiasko v najsočnejšem...