Pripravljala sva se za tako težko turo, kot jo v svoji knjigi omenja Mazzilis: sitno, krušljivo in izpostavljeno brezpotje z nekaj zoprnimi plezalskimi mesti. Vstala sva bolj zgodaj kot kadar koli letos in bila ob osmih že na izhodišču pod prelazom Pura. Nekam sumljivo veliko ljudi je začenjalo pot hkrati z nama, in ko sva pred avtom še malo opletala z vrvjo, nama je prijazen stric potrdil tisto, o čemer sva sumila že na podlagi nekaj internetnih komentarjev - čez prej divji greben Monte Tinise (2120 m) so letos poleti speljali zavarovano pot, tako da ni več nikakršen bavbav. Tako sva vso kovačijo pustila v avtu in dobila tisto, kar na tako čudovit jesenski vikend najbolj paše - čisto grebensko uživancijo.
Nekaj dejstev: z ovinka pod prelazov Pura po cesti na planino Tintina, od tam prečno pod vzhodni vrh Tinise in čez nekaj zavarovanih mest na vrh. Sledi dinamičen, kratek in razmeroma ozek grebenček z nekaj vzponi in spusti do glavnega vrha, potem pa še zavarovani spust na zahodno stran. Izpod vrha se je možno spustiti direktno na planino Tintina, midva pa sva šla še čez travnato Punto dell' Uccel do naslednjega sedla in od tam nazaj dol. Ležerno in božansko - tako zelo, da je greben že naslednji dan doživel še eno Stritarjevo ponovitev ...
Fotke so tule.
Nekaj dejstev: z ovinka pod prelazov Pura po cesti na planino Tintina, od tam prečno pod vzhodni vrh Tinise in čez nekaj zavarovanih mest na vrh. Sledi dinamičen, kratek in razmeroma ozek grebenček z nekaj vzponi in spusti do glavnega vrha, potem pa še zavarovani spust na zahodno stran. Izpod vrha se je možno spustiti direktno na planino Tintina, midva pa sva šla še čez travnato Punto dell' Uccel do naslednjega sedla in od tam nazaj dol. Ležerno in božansko - tako zelo, da je greben že naslednji dan doživel še eno Stritarjevo ponovitev ...
Fotke so tule.
Ni komentarjev:
Objavite komentar