Podpis

»Kaj je podpis?« me je vprašala Tastarejša. Vprašanje sploh ni lahko, tako da sem ji jela razlagati nekaj v stilu, da napišeš svoje ime, s čimer potrdiš, da si nekaj res napisal ti, pa da je lahko tudi navadna čičkačačka, ampak da mora biti zmeraj približno enaka. Seveda sem ji podpis tudi demonstrirala, svoje umetelne vijuge je dodal Najdražji, nazadnje sem se pa le spomnila zadovoljive primerjave: »To je približno tako kot tvoj znak v vrtcu.« Tastarejša, ki je trenutno precej očarana nad vsem, kar je povezano z branjem in pisanjem, je bila seveda navdušena. Takoj se je spravila ustvarjat svoj podpis, tako da se je na našem podpisnem listu znašlo še nekaj bolj ali manj dognanih kracarij.

Mali je med vsem tem sestavljal nekakšno plastično želvo ali nekaj takega in ni kazal hudega interesa za pisarske veščine. Toda ko sem se po nekaj minutah večernega norenja po drugih sobah vrnila v kopalnico, me je na papirju, ki je ostal na pručki, ob naših podpisih presenetil navihan glavonožec. Sine se je prešerno smejal, ko sem ga vprašala, kdaj mu je uspelo narisati tega spaka. In verjetno mu ni bilo čisto jasno, kako za vraga sem tako hitro pogruntala, da je ta, zadnji podpis njegov …

Naši podpisi in naš spak

Požrtija

Takole trenutno izgleda motiviranje mojega triletnika za hojo po hribih:

»Malo te bom nesla, malo boš šel pa sam, dobro?« Mali se strinja in mi skoči pred noge, kar je nedvoumen znak, naj si ga zadegam na rame. Na srečo že po prvih metrih ob cesti zagledamo jagode in tako sine roma na tla. Za prvi kilometer rabimo kake pol ure, a vsaj premikamo se in se ob tem veselo bašemo. Na najgršem ovinku jagod zmanjka, tako da moram Malega nesti, Tastarejša pa zraven koraka čisto iz sebe od sreče, ker sva med pogovorom prišli do spoznanja, da je samo še pet tednov, pa bo šla v šolo! Kaj lepšega!!!? Ko se odprejo razgledi, se razpasejo tudi jagode in naš tempo spet pade na nulo. Sem pa kar ponosna sama nase, pred šestimi leti ni bilo šans, da bi jagode nabirala v roko, in evo me zdaj – s polnim prgiščem slastja, ne da bi katerega koli pojedla. Pa recite, če ni materinstvo eno samo žrtvovanje in odrekanje …

Na travnikih nad planino si pomagam z drugim hodom naše požrtije. Malemu se hoditi niti slučajno ne ljubi, če mu na vsakih par metrov nastavim bonbon, mu pa motivacija skokovito naraste. Nekaj cirkusa sicer povzroča dejstvo, da je Tastarejša pri najdišču vedno pred njim in ga potem heca, da bo pojedla tudi njegov bonbon, a nekako se nam uspe prebiti do vršne strmine. Tu Mali razglasi, da je utrujen in da se bo malo poigral, tako da se usede med korenine in začne brmbrmati z vsebino svojega nahrbtnička. Da vsaj malo spremenim panogo, zadnjo rundo nastavljanja bonbončkov poverim Tastarejši, ki se ob najinem polžjem tempu itak že dolgočasi, za ciljno ravnino – ki je seveda daleč od tega, da bi bila ravna – pa uberem najbolj zlajnano, a še vedno delujočo taktiko »Kdo bo prvi na vrhu?«.

Med klopcami na vrhu sledi basanje s čokoladicama, ki so ju tam »skrili škrati«. Mladiča si ju tlačita v usta, kot da že pet minut ne bi pojedla nič sladkega, in ko pojesta vsak dve tretjini, ugotovita, da jima sploh nista dobri.

Pri sestopu zunanja spodbuda k sreči ni potrebna, samo med vzpončkom do koče se moram spet spremeniti v nosačko. Pri koči se najprej ustavimo pri gugalnici, potem se pa Mali domisli: »A bomo kaj naročili?« Kako naj se uprem taki pobudi? Borovničevi štruklji z razgledom na Gorenjsko so odlični, a tako negorenjsko odmerjeni, da ekološki, kot smo, polovico porcije odnesemo s sabo v dolino.

Torej. Sinetov zobozdravnik bi me gotovo brcnil v enega od globljih krogov pekla, ampak Mali je večji del poti prehodil sam, torej je metoda požrtije uspešna. Na Dobrči je bilo pa všečno kot vedno in poleg tega presenetljivo samotno. Kje so letošnje hribovske množice? In še tehnični apdejt: cesta, ki pripelje najvišje pod kočo, je grozovito slaba. Naslednjič bomo raje parkirali dva ovinka pred koncem.

Je bilo treba kar nekaj samozatajevanja vseh prisotnih, da smo naredili tole fotko.

Kape s šiltom so naša letošnja uspešnica.

Podgorska planina.

Eno od najdišč bonbončkov.

Ideja, da bi hodil bos, je bila Malemu grozno všeč. Ampak samo dokler je skakal po klopcah na vrhu.

Atrakcija med sestopom.

Adrenalin pri koči.

Telepatija

Mercatorjeva spletna trgovina ni stvar, na katero bi pomislila prav pogosto. Če grobo zaokrožim, sem samo enkrat – v dneh spomladanske koronapanike, ko sem se na novo registrirala kot uporabnica in ob prvem poskusu naročanja ugotovila, da sta na podobno idejo v istem trenutku prišla še približno dva milijona Slovencev. Potem je družinske koronanakupe prevzel Najdražji, ki se je kot pravi vitez – z masko in rokavicami namesto s ščitom in šlemom – vsakih deset dni podal v hoferjansko bitko in se v domače obzidje vračal z zvrhanimi vrečami živeža. Meni pa spletni nakupi hrane ne padejo na kraj pameti niti takrat, ko zapravljam čas v fizični vrsti pri pregovorno počasnih najboljših sosedih.

Danes mi je pa v misli začuda priplaval moj spomladanski spletni fiasko. Verjetno zato, ker smo popoldne preživljali na vrtu in sem čez ograjo slišala, kako soseda, ki sta pomlad preživela še bolj zabarikadirana kot mi, okopavata svoje gredice. Spomnila sem se njunih štorij, kako sta vsak na svojem računalniku čakala na polnoč, ko naj bi se v virtualnem prostoru sprostilo par nakupovalnih vozičkov za nakup pri Mercatorju. Če me spomin ne vara, jima akcija dostave hrane na dom sicer ni uspela. Čudno, da me Mercator nikoli ne gnjavi z reklamami, sem še pomislila.

Čez nekaj minut sem stopila v hišo in v skladu z novodobno obsesijo preverila, katere življenjsko pomembne mejle sem zamudila v zadnje pol ure. Samo eden je bil med njimi. Mercatorjeva spletna trgovina me vabi, naj preverim njihove spletne storitve …

OK, razumem, da minuto za tem, ko poguglam neko pasmo psov, v Facebooku vidim oglas za čiščenje pasjih ušes oz. drug pesjanarski preparat, s katerim za boga milega ne bi imela kaj početi. Ampak tole, tole je pa moral biti posredi vsaj kak 5G, če mi niso z bogve katerim cepivom na skrivaj v glavo vgradili kar kakšnega čipa!

Spomin na pomlad: koronsko poln hladilnik.

Družinsko prekletstvo

Večer pred odhodom na morje. Mali že spi, seznam opravkov je še zoprno dolg, Najdražjega pa ni iz Tastarejšine sobe. Pred mojim negodovanjem se mu uspe izmazati, ko ob pol enajstih pritopota v pritličje in zarobanti: »Ne more zaspati!« Hčerka namreč budna kot čuk ždi v svoji postelji in – straži …

Ob tem lahko rečem samo: uboga reva. Očitno je bila z dobršno mero mojih kromosomov deležna tudi družinskega prekletstva, ki se je s tem potrjeno preneslo že v tretjo generacijo – ampak kdo bi vedel, družinske kronike pač ne dokumentirajo, ali je tudi kateri od mojih dedov in pradedov vse noči pred pomembnimi dogodki preždel v napetem polsnu, da mu ja ne bi kaj ušlo. Sama se recimo pred odhodi na letala ali resnimi hribovskimi turami, ki zahtevajo ekstra zgodnje vstajanje, vsako uro zbudim in s krmežljavim kotičkom očesa preverjam rdeče žarečo številčnico. Lahko bi si mislili, da se nosilec prekletstva sčasoma izvežba v trdnejšem spanju, ampak ne. Odkar imam na vesti dva mladiča in se je resnost mojih hribovskih tur drastično znižala, se je znižal samo prag, kaj je še dovolj resno, da ne smem zaspati, in sem sposobna prečuti pol noči zaradi nedolžnega turnega smuka s Struške … Pa da ne boste mislili, da sem najhujši primerek. Prekleta duša iz ene generacije pred mano je sposobna v budnem stanju preždeti ves čezoceanski polet, da se ne bi pilot izgubil ali kaj že. No, in zdaj se je zadeva prenesla še na mojo Tastarejšo, ki zvečer raje ne zaspi, da ne bi slučajno zamudila odhoda na morje. Kamor smo se odpravljali z našim avtom in v popolni neodvisnosti od katerega koli voznega reda!

Ker je punca vendarle še mlada, se prekletstvo zaenkrat ne kaže tako izrazito. Okrog smo ga lahko prinesli že z nekaj minutami Cicidojev, potem sem se pa ulegla k njej in v par trenutkih se je preselila v onstranstvo. Se je pa tudi navsezgodaj zjutraj v avtu borila in vneto strmela ven, da ji morje ne bi ušlo. Šele tečni ovinki za Pivko so jo odpeljali nazaj v dremež.

Zdi se, da jo je Mali odnesel z manj mojega genetskega materiala, a na odhode tudi on ni več imun. Ob petih zjutraj, ko sva bila z Najdražjim v zaspani mrzlici jutranjega finiširanja, sva na lepem zaslišalo: »Mamiiii! Kje si?« Čakal me je na vrhu stopnic in mi poočital: »Jaz sem ves moker, tebe pa ni!« Od vznemirjenja se je prvič, odkar spi brez pleničaste hidroizolacije, polulal v posteljo. Točno tisto, kar sva si želela pet minut pred odhodom …

Pravzaprav je bil podmladek vznemirjen z razlogom. Če bi bila ta stara dva malo bolj živčna še zaradi česa drugega kot zaradi prečkanja hrvaške meje, bi že doma preverila stanje trajektnih linij in nam prihranila več kot triurni podaljšek čez paški most. Burja je bila tako orkanska, da na poti nismo mogli niti pozajtrkovati drugje kot v avtu.

Matjažu za hrbtom

Se opravičujem, dragi Korošci. Vaš konec Slovenije mi je res všeč, z vsemi tistimi zelenimi gorami, globoko zarezanimi dolinami, pojočo špraho in rečicami, ob katerih mi srce igrati v smodetovskem taktu Mrtve reeekeeeee. Všeč mi je, res, ampak tako bogu, kralju Matjažu ali komur koli že za hrbtom, da bi bili v kateri drugi smeri v istem času že globoko čez državno mejo, na Koroško se pa še kar cijaziš in vijugaš in cijaziš, in to za zanemarljivo zračno razdaljo. Z mladičema na zadnjih sedežih je še posebej hudič. Do Črne smo nekako prišli, a kaj, ko smo potem morali še v Podpeco in od tam še po sploh ne kratkem makadamu do najvišjega izhodišča za Peco, tako da se je z vsemi postanki vred trajanje naše vožnje že bližalo polčetrti uri. A smo se kar držali. Za popestritev cijazenja in vijuganja in cijazenja smo ugotovili, zakaj je ob cesti čez Sleme opaziti toliko sprehajalcev z leseno palico in plastično posodico v roki (mnjam!), in ocenili, da bi sladoled v Črni zlahka preskočili. Ima pa Črna vseeno čisto simpatično središčece, in to tudi brez famoznega Olimplina, ki so ga svečano otvorili prav na tisti dan. Oba z Najdražjim na take kvazi adrenalinske, cenene – a še zdaleč ne poceni – atrakcije sploh ne trzava, tako da smo novi zipline brez velikega pompa spregledali. 

Modra preproga na vrhu.

V centru Črne imajo celo feratico.

Skratka. Ker je Peca tako presneto daleč, smo se je lotili v dveh dneh, kar je bila terna iz več razlogov: a) prihranek vožnje, b) več časa visoko zgoraj, c) prvo koriščenje turističnih bonov. Dom na Peci je bil sicer super izbira. Med vsemi kočami, v katerih smo prenočevali kot družina s potomstvom, je brez dvoma najlepši in najudobnejši, na travniku brez razgleda, a med očarljivimi macesni, in z nekolikanj nerodnim (ali pa samo kamot, kot oglašujejo ležalniki na terasi pred domom), a ljubeznivim osebjem. V spalnici ni bilo nobenega pograda, zato pa postelje z odličnimi trdimi vzmetnicami in novo posteljnino, iz katerih smo naredili izvrstno ležalnico. Žal smo kljub idealnim pogojem spali katastrofalno slabo. Mladiča sta se vso noč vrtinčila sem ter tja, se metala in obračala in niti za sekundo nista prenesla, da bi bila pokrita. Polna luna ali kaj.

Nehote smo si ji ogledali že ob poti do koče.

Te koče. Razgleda nima prav nobenega, je pa vseeno fajn.

Udobna soba ...

... in tudi s copati smo bili uporabniki zadovoljni.

Če bi se poti do doma lotili v okviru samostojnega izleta, nikakor ne bi bila vredna truda. Nam se je na tistem kolovozu uspelo celo izgubiti, a nič hudega, smo spotoma vsaj koče obiskali votlino kralja Matjaža in odkljukali, kar bi v vsakem primeru prišlo na vrsto.

Drugo jutro smo se proti Kordeževi glavi namenili ob pol deveti zjutraj. Za nas šokantno zgodaj, a množice so že navaljevale. Tastarejša in Najdražji sta si privoščila plezalno pot, in kot pravita, jima je šlo izvrstno, midva z Malim pa sva se pajsala na vročem soncu lahke klasike. Presenetljivo je sine kar dober del prehodil sam, deležen pa je bil količine komentarjev, ki je v zahodnejši polovici Slovenije nepredstavljiva. Čisto vsak mimoidoči – in res jih ni bilo malo – ga je bodisi bodril, če se je ravno trudil sam, bodisi pripominjal nekaj glede udobnosti transporta na odsekih, kjer se je Mali kot kralj pustil prenašati. Med finalnim vzponom na Kordeževo glavo je čokoladnih bonbončkov, ki sem jih kot spodbudo nastavljala na skale, že zmanjkalo, tako da ga je sine zmogel bolj na škrge, a nekako smo se le prebili do očarljive preproge spominčic, ki krasi najvišjo točko masiva.

Med sestopom se je Mali komentarjem izognil tako, da je na mojem hrbtu zaspal. Toda vendarle ne tako trdno, da se ne bi pri koči jadrno prebudil, ker obljubljenega sladoleda pa res ni smel prespati. Potem ko je brez težav zmazal celega, je prišlo do neljubega kratkega stika, ko se je namenil odtočiti ob eni od bolj odmaknjenih klopc pred kočo. Nikakor mu ni šlo v račun, da mu je bilo zjutraj, ko nikjer ni bilo nikogar, to dovoljeno, sredi dneva, ko je gomazelo ljudi, mu pa nismo pustili. Gorsko idilo je nato kar nekaj časa prekinjalo glasno kričanje, ki pa se je sčasoma pomirilo, in to ne da bi se njegov akter polulal v hlače.

Med dolgo vožnjo domov se nismo smeli preveč ustavljati. Tastarejša je namreč vpeljala diktaturo hitenja, da bi bili čim prej doma, s ključnim vprašanjem: »A bojo še zunaj prijatelji, ko pridemo domov?« Vseeno pa smo degustirali še šoštanjski sladoled (odličen!) in pod drevesom v parku pustili izloček enega od potomcev. Ob vsem, kar v zrak spušča lokalna elektrarna, menda nismo naredili prehude škode.

Malo pred razcepom nad kočo.

Pavza.

Zadnji vzpon ...

... je šel že bolj po pasje.

Glavna stvar na vrhu: zabava z mini igračkami, ki so jih pustili "škratje".
Za dvatisočak se pa takšna nagrada že spodobi, no ...

Med sestopom se je pa Tastarejša odločila, da bo muca.

Normalna pot na vrh je kar tečna.

Tik pred koncem sva bila z Najdražjim deležna še dueta.
Ni bil najbolj ubran, zato pa zelo glasen!