Telepatija

Mercatorjeva spletna trgovina ni stvar, na katero bi pomislila prav pogosto. Če grobo zaokrožim, sem samo enkrat – v dneh spomladanske koronapanike, ko sem se na novo registrirala kot uporabnica in ob prvem poskusu naročanja ugotovila, da sta na podobno idejo v istem trenutku prišla še približno dva milijona Slovencev. Potem je družinske koronanakupe prevzel Najdražji, ki se je kot pravi vitez – z masko in rokavicami namesto s ščitom in šlemom – vsakih deset dni podal v hoferjansko bitko in se v domače obzidje vračal z zvrhanimi vrečami živeža. Meni pa spletni nakupi hrane ne padejo na kraj pameti niti takrat, ko zapravljam čas v fizični vrsti pri pregovorno počasnih najboljših sosedih.

Danes mi je pa v misli začuda priplaval moj spomladanski spletni fiasko. Verjetno zato, ker smo popoldne preživljali na vrtu in sem čez ograjo slišala, kako soseda, ki sta pomlad preživela še bolj zabarikadirana kot mi, okopavata svoje gredice. Spomnila sem se njunih štorij, kako sta vsak na svojem računalniku čakala na polnoč, ko naj bi se v virtualnem prostoru sprostilo par nakupovalnih vozičkov za nakup pri Mercatorju. Če me spomin ne vara, jima akcija dostave hrane na dom sicer ni uspela. Čudno, da me Mercator nikoli ne gnjavi z reklamami, sem še pomislila.

Čez nekaj minut sem stopila v hišo in v skladu z novodobno obsesijo preverila, katere življenjsko pomembne mejle sem zamudila v zadnje pol ure. Samo eden je bil med njimi. Mercatorjeva spletna trgovina me vabi, naj preverim njihove spletne storitve …

OK, razumem, da minuto za tem, ko poguglam neko pasmo psov, v Facebooku vidim oglas za čiščenje pasjih ušes oz. drug pesjanarski preparat, s katerim za boga milega ne bi imela kaj početi. Ampak tole, tole je pa moral biti posredi vsaj kak 5G, če mi niso z bogve katerim cepivom na skrivaj v glavo vgradili kar kakšnega čipa!

Spomin na pomlad: koronsko poln hladilnik.