Večer pred odhodom na morje. Mali že spi, seznam opravkov je še zoprno dolg, Najdražjega pa ni iz Tastarejšine sobe. Pred mojim negodovanjem se mu uspe izmazati, ko ob pol enajstih pritopota v pritličje in zarobanti: »Ne more zaspati!« Hčerka namreč budna kot čuk ždi v svoji postelji in – straži …
Ob tem lahko rečem samo: uboga reva. Očitno je bila z dobršno mero mojih kromosomov deležna tudi družinskega prekletstva, ki se je s tem potrjeno preneslo že v tretjo generacijo – ampak kdo bi vedel, družinske kronike pač ne dokumentirajo, ali je tudi kateri od mojih dedov in pradedov vse noči pred pomembnimi dogodki preždel v napetem polsnu, da mu ja ne bi kaj ušlo. Sama se recimo pred odhodi na letala ali resnimi hribovskimi turami, ki zahtevajo ekstra zgodnje vstajanje, vsako uro zbudim in s krmežljavim kotičkom očesa preverjam rdeče žarečo številčnico. Lahko bi si mislili, da se nosilec prekletstva sčasoma izvežba v trdnejšem spanju, ampak ne. Odkar imam na vesti dva mladiča in se je resnost mojih hribovskih tur drastično znižala, se je znižal samo prag, kaj je še dovolj resno, da ne smem zaspati, in sem sposobna prečuti pol noči zaradi nedolžnega turnega smuka s Struške … Pa da ne boste mislili, da sem najhujši primerek. Prekleta duša iz ene generacije pred mano je sposobna v budnem stanju preždeti ves čezoceanski polet, da se ne bi pilot izgubil ali kaj že. No, in zdaj se je zadeva prenesla še na mojo Tastarejšo, ki zvečer raje ne zaspi, da ne bi slučajno zamudila odhoda na morje. Kamor smo se odpravljali z našim avtom in v popolni neodvisnosti od katerega koli voznega reda!
Ker je punca vendarle še mlada, se prekletstvo zaenkrat ne kaže tako izrazito. Okrog smo ga lahko prinesli že z nekaj minutami Cicidojev, potem sem se pa ulegla k njej in v par trenutkih se je preselila v onstranstvo. Se je pa tudi navsezgodaj zjutraj v avtu borila in vneto strmela ven, da ji morje ne bi ušlo. Šele tečni ovinki za Pivko so jo odpeljali nazaj v dremež.
Zdi se, da jo je Mali odnesel z manj mojega genetskega materiala, a na odhode tudi on ni več imun. Ob petih zjutraj, ko sva bila z Najdražjim v zaspani mrzlici jutranjega finiširanja, sva na lepem zaslišalo: »Mamiiii! Kje si?« Čakal me je na vrhu stopnic in mi poočital: »Jaz sem ves moker, tebe pa ni!« Od vznemirjenja se je prvič, odkar spi brez pleničaste hidroizolacije, polulal v posteljo. Točno tisto, kar sva si želela pet minut pred odhodom …
Ob tem lahko rečem samo: uboga reva. Očitno je bila z dobršno mero mojih kromosomov deležna tudi družinskega prekletstva, ki se je s tem potrjeno preneslo že v tretjo generacijo – ampak kdo bi vedel, družinske kronike pač ne dokumentirajo, ali je tudi kateri od mojih dedov in pradedov vse noči pred pomembnimi dogodki preždel v napetem polsnu, da mu ja ne bi kaj ušlo. Sama se recimo pred odhodi na letala ali resnimi hribovskimi turami, ki zahtevajo ekstra zgodnje vstajanje, vsako uro zbudim in s krmežljavim kotičkom očesa preverjam rdeče žarečo številčnico. Lahko bi si mislili, da se nosilec prekletstva sčasoma izvežba v trdnejšem spanju, ampak ne. Odkar imam na vesti dva mladiča in se je resnost mojih hribovskih tur drastično znižala, se je znižal samo prag, kaj je še dovolj resno, da ne smem zaspati, in sem sposobna prečuti pol noči zaradi nedolžnega turnega smuka s Struške … Pa da ne boste mislili, da sem najhujši primerek. Prekleta duša iz ene generacije pred mano je sposobna v budnem stanju preždeti ves čezoceanski polet, da se ne bi pilot izgubil ali kaj že. No, in zdaj se je zadeva prenesla še na mojo Tastarejšo, ki zvečer raje ne zaspi, da ne bi slučajno zamudila odhoda na morje. Kamor smo se odpravljali z našim avtom in v popolni neodvisnosti od katerega koli voznega reda!
Ker je punca vendarle še mlada, se prekletstvo zaenkrat ne kaže tako izrazito. Okrog smo ga lahko prinesli že z nekaj minutami Cicidojev, potem sem se pa ulegla k njej in v par trenutkih se je preselila v onstranstvo. Se je pa tudi navsezgodaj zjutraj v avtu borila in vneto strmela ven, da ji morje ne bi ušlo. Šele tečni ovinki za Pivko so jo odpeljali nazaj v dremež.
Zdi se, da jo je Mali odnesel z manj mojega genetskega materiala, a na odhode tudi on ni več imun. Ob petih zjutraj, ko sva bila z Najdražjim v zaspani mrzlici jutranjega finiširanja, sva na lepem zaslišalo: »Mamiiii! Kje si?« Čakal me je na vrhu stopnic in mi poočital: »Jaz sem ves moker, tebe pa ni!« Od vznemirjenja se je prvič, odkar spi brez pleničaste hidroizolacije, polulal v posteljo. Točno tisto, kar sva si želela pet minut pred odhodom …
 |
| Pravzaprav je bil podmladek vznemirjen z razlogom. Če bi bila ta stara dva malo bolj živčna še zaradi česa drugega kot zaradi prečkanja hrvaške meje, bi že doma preverila stanje trajektnih linij in nam prihranila več kot triurni podaljšek čez paški most. Burja je bila tako orkanska, da na poti nismo mogli niti pozajtrkovati drugje kot v avtu. |
Ni komentarjev:
Objavite komentar