Podpis

»Kaj je podpis?« me je vprašala Tastarejša. Vprašanje sploh ni lahko, tako da sem ji jela razlagati nekaj v stilu, da napišeš svoje ime, s čimer potrdiš, da si nekaj res napisal ti, pa da je lahko tudi navadna čičkačačka, ampak da mora biti zmeraj približno enaka. Seveda sem ji podpis tudi demonstrirala, svoje umetelne vijuge je dodal Najdražji, nazadnje sem se pa le spomnila zadovoljive primerjave: »To je približno tako kot tvoj znak v vrtcu.« Tastarejša, ki je trenutno precej očarana nad vsem, kar je povezano z branjem in pisanjem, je bila seveda navdušena. Takoj se je spravila ustvarjat svoj podpis, tako da se je na našem podpisnem listu znašlo še nekaj bolj ali manj dognanih kracarij.

Mali je med vsem tem sestavljal nekakšno plastično želvo ali nekaj takega in ni kazal hudega interesa za pisarske veščine. Toda ko sem se po nekaj minutah večernega norenja po drugih sobah vrnila v kopalnico, me je na papirju, ki je ostal na pručki, ob naših podpisih presenetil navihan glavonožec. Sine se je prešerno smejal, ko sem ga vprašala, kdaj mu je uspelo narisati tega spaka. In verjetno mu ni bilo čisto jasno, kako za vraga sem tako hitro pogruntala, da je ta, zadnji podpis njegov …

Naši podpisi in naš spak