Neuspešna jesen?

Naš glavni družinski cilj te hribovske jeseni je bil priti z Malim na Triglav. Dečko je bil o uresničitvi tega plana tako prepričan, da je v šoli to razglašal že kar kot izvršeno dejstvo … kar je precej nerodno, še posebej, ker nam ni uspelo. Ko je razmerje med koledarjem in sezono začelo kazati, da bi bil za nas pravi čas za izvedbo, je namreč prvič zasnežilo, potem se pa ni več izšlo. Pa nič hudega, gora bo itak še ostala in za Malega bo kvečjemu vsako leto lažje, ranjeni (šolski) ponos bo pa tudi dobra lekcija zanj. Vseeno bi težko trdili, da je bila jesen hribovsko za nas neuspešna. Formo smo letos stopnjevali do te mere, da lahko gremo praktično kamor koli: na zavarovane poti, ferate, v brezpotje ali sitno skrotje. Nismo dirkači, pomembno pa je, da se povsod imamo (v glavnem) fajn!

S Tastarejšo sva začeli na (bizarno poimenovanem – lepote planinske birokracije!) »markiranem brezpotju« čez Lisec na Črno prst.

Greben Črne prsti.

Sestop čez Osredke.

 
Namesto na poprhani Triglav smo šli na manj slavni Mali Draški vrh, spotoma smo seveda skočili še na Viševnik. Varovanje je bilo za vsak slučaj in boljši občutek staršev, saj je mladina skrotje obvladala brez težav.

Naš cilj na desni ...

... in že na njem. 

Sestopili smo seveda čez Viševnik.

Matajur z Avs se nam je vsem grozno dopadel, pa čeprav do vrha ni čisto blizu.

Na Mrzlem vrhu, Matajur je še zadaj.

Višje je bilo spet zasneženo.

Krn.

Jesenski vikend ob morju se je zaključil s Potjo sedmih slapov pri Buzetu. Ker je pred tem deževalo, so bili slapovi slikovito vodnati, celotna pot je pa dolga, a precej razgibana.

Ker smo šli v obratni smeri, kot je označeno, je bil za nas prvi slap Grjok.

Čudovita struga Mirne.

Mlin pod Kotli.

Na Macesnovec smo precej trpeli, pot je strma in zoprno drseča, za nameček smo večino časa bili v megli. Ampak na vrhu – tam je Mali kar strmel!

Megla se je začela odpirati šele nad studencem.

Nad meglenim morjem.

Med sestopom se je k sreči razkadilo vse.

Paket jesenskih počitnic, ki so nam naklonile epsko vreme, smo začeli s Špikom Hude police. Kljub precejšnjim procesijam, ki se vijejo tja, je bila mladina očarana.

Jutro na Pecolu.

Par ur kasneje na vrhu, zadaj Viš in levo Nabojs,
ki je našemu sinetu, kdo bi vedel zakaj, tako grozno pri srcu.

Ni jih bilo veliko, a dovolj, da sta bila najina človeška mladiča navdušena.

Pohajanje po kaninskih podih sva s Tastarejšo zabelili z vzponom na Pobiča oz. njegov približek. Od markirane poti so naju gosti možici namreč privedli do razglednega roba nad Nevejo. Najvišja točka Pobiča je nekaj deset metrov stran v gostem ruševju in zdi se, da nanjo ni uhojenega prehoda, tako da sva jo z veseljem pustili bolj zagrizenim. Sicer pa se je punca v zahtevnem kraškem labirintu obnesla kot prava profesionalka.

Začeti smo morali "pošteno", z vzponom po smučišču. V dveh urah smo bili zgoraj.

Zahtevna pot od Gilbertija proti Pobiču je eno samo veselje, ob rumenih macesnih pa še toliko bolj.

Razgledni rob tik pod Pobičem.

Za zaključek feratarske sezone se je ženski del familije spravil še po Mezinčkovi ferati (Däumlingklettersteig) na Krniške skale oz. Gartnerkofel nad Mokrinami. Opogumilo naju je nekaj uspešno preplezanih ferat z višjo oceno zahtevnosti bolj zgodaj v sezoni, a hitro sva ugotovili, da so avstrijske športne ocene nekaj čisto drugega! Zaključim lahko torej, da je Tastarejša zadevo preplezala brez večjih težav, medtem ko se je mati (kot razmeroma odgovorna odrasla vendarle s precej močnejšim zavedanjem, kaj bi bilo, če bi …) čez ferato, na kateri so skale bolj kot ne samo za okras, pretežno pretresla. Verjetno bodo pa moja zaklinjanja tipa »Nikoli več v nekaj tako posiljenega!« do naslednje kopne sezone že pozabljena …

T. i. nepalski most od spodaj ...

... in od blizu. Tastarejšo sicer vedno dodatno varujem, ampak ker imava prekratko vrv, tu ni bilo druge, kot da je šla sama. Predvidevam, da je prišla čez precej manj tresoče kot jaz.

Parkrat se je treba celo dotakniti skale
(česar seveda ne mislim pohvalno).

Zadnji nepalski most. Tu sva že obvladali tresoče se zajle, sva bili pa vseeno veseli, da je konec.

Je bil pa vseeno lep dan.

Jesenske počitnice smo ob spremstvu Turbobabi končali na Dveh špicah nad Dunjo. Dolga, kompleksna, fascinantna tura!

Prvi zahtevni del na poti, sitna, sprana prečka proti zavetišču.
Tule je težav že konec. 

Znameniti vojaški predor.

Na vrhu, zadaj Montaž.

Slikovita polica iz prve svetovne vojne. Ni težko, je pa zračno.

Dan je bil že zoprno kratek, tako da se nismo mogli obirati.

Dve špici, glavni vrh je levo, polica prečka njegovo steno.

Za konec pa v domače kraje, na Jezerski Stog. V idealnem vremenu bi težko rekli kaj drugega kot: božansko!

Na vrh smo splezali po neoznačeni poti po levi strani.

Spet tipične slovenske trave in skrotje.

Dol pa po markirani poti.

Slovo od sonca, toplote in lepe jeseni na Krstenici.

Po fotrovsko čez Gamsovke

Da ne bo videti, kot da je tale moja spletna pisarija dokončno izumrla, naj izpolnim obljubo, dano Alenki, in poročam o naši fotrovski ekspediciji na Košuti. Ekipa, sestavljena iz dveh zakonskih parov, se je na še enega od »zadnjih čudovitih jesenskih dni« te sezone namenila na skrajni vzhod grebena, prečit del od Tolste Košute do Košutnikovega turna. Pred 20+ leti se mi zadeva ni kaj posebej vtisnila v spomin, tokrat pa se je izkazala za konkretno trd oreh!

S Tolste Košute, ki je bila kar oblegana, je šlo sprva čisto prijetno, še s palicami in ob obilju čvekanja. Sčasoma so šle čelade na glavo in palice v nahrbtnik, pred (menda) prvo Gamsovko pa smo uporabili vrv, ki je do konca nismo več pospravili. Čez prvi skok, ki je bil skalnate, a sumljivo napokane narave, je suvereno potegnil Andrej, do vrha najvišje Gamsovke nam je šlo kar poskočno, pri spustu z nje, kjer teren postaja vedno bolj skrotasto negotov, pa smo bili že vsi jako veseli, da se lahko varujemo. Ker hribovskih štrikarij ne izvajam ravno vsak dan, sem bila zadovoljna, da se nam je tudi spust po vrvi (na sidrišču je bila na srečo čisto frišna zanka) iztekel gladko. V nadaljevanju travnato-skrotastih špičk kar ni hotelo zmanjkati – vsega skupaj ni prav veliko, a napredovanje štirih z eno, razmeroma kratko vrvjo pač traja … Komando nad varovanjem in napredovanjem sva prevzela midva z Najdražjim, ki se, vsaj tako se zdi, vsakokrat, ko greva kam brez dece, zapodiva v tovrstne šodrovske terene in sta nama varovanje okrog sumljivih rogljev ter hoja po pobočjih, kjer nisi čisto prepričan, da se ne bo vse skupaj odpeljalo v dolino, pravzaprav kar domača!

Ampak če vse to vzameš v zakup, je greben očarljiv – še posebej, ko si že na trdnejših tleh markirane poti. Moje teoretične načrte, kako bomo med sestopom potegnili še vse do Škrbine, je hitro spuščajoče se sonce sicer zaustavilo na Košutnikovem turnu, pa saj se še vrnemo. Midva z Najdražjim sva to izpolnila takoj naslednji dan, ko smo na Dolgo njivo spet prikolovratili v celotni družinski zasedbi …

Na Tolsto Košuto.

Lahkotni začetek greben, v ozadju se vidi Košutnikov turn.

 

Počasi se začenja ...

Prvi sumljivi del smo še preplezali s palicami.

Čez vse to bo treba.

Najdražji v prvem skoku.

Tovrstnih prizorov je kar nekaj.

Pod najvišjo Gamsovko.

Pogled naprej.

Delikaten sestop do sidrišča za spust.

Tu dol smo šli. Za plezanje je lažje, kot se zdi,
jaz pa sem šla kar po vrvi.

Previdno naprej.

Pogled nazaj.

Še malo ozkega travnatega grebenčka.

Na markirani poti, zadaj pa naš greben.

Sestop.