ponedeljek, 27. december 2021

Volk sit, koza pa cela

Tako imenovano zbiranje sončkov je v naši družini drastičen vzgojni ukrep, po katerem posežemo v najbolj ključnih primerih. Ne gre za nič groznega: pri kaki zadevi, ki se nama z Najdražjim zdi pomembna, podmladku pa zoprna, pač ponudiva korenček, zbiranje v stilu Mercatorjevih – bohjihnimarad, ko pa jih je prehitro zmanjkalo! – hišic ali Lidlovih magnetov. Za vsak opravljen izziv se mladincu na list nariše en sonček, ko jih je zbranih deset, pa sledi takšna ali drugačna nagrada. Trenutno se nam sončki zbirajo na račun tega, da Mali zvečer v postelji zaspi sam, ker sem začenjala doživljati živčne zlome, ko sem v polmraku posedala na stolčku zraven njega in čakala, da bo mladeniča odneslo, on je pa potrkaval, pobrcaval, se premetaval in se na vse pretege trudil, da bi zaspal čim kasneje. Toda osnovno gonilo našega familijarnega napredka je fovšija in Tastarejša je začela nergati, cviliti in cepetati, da bi še ona zbirala sončke. Kako prikladno – takšno nerganje, cviljenje in cepetanje sedemletni dami res ne pritičejo več, zato jih zbira prav na račun umirjenega obnašanja!

Ker se med prazniki spalni režim podre, smo tudi solo spanje in s tem zbiranje sončkov začasno ustavili. In hop, že smo fasali histerični izpad, ko smo se spravljali na sankaško turo, Tastarejša se je pa začela upirati, da bi ona raje smučala … Usklajevanje želja je konkreten izziv, kajti punci smučanje dobro gre in bi ga lahko izvajala v še precej večji ter zahtevnejši meri, Mali pa ga ima po dvajsetih minutah dosti. Komaj ga spravimo v vso smučarsko feršterkerijo in se začnemo konkretneje spuščati po eni od bejbi prog, on mirno izjavi: »Ne bi več smučal.« Premakniti ga s tega stališča pa je še skoraj težje kot prepričati Najdražjega, da mladiča ne rabita še dodatne plasti oblek …

Situacija v avtu nad Ratečami je torej izgledala brez rešitve, tedaj pa se nam je kot deus ex machina utrnil kompromis. Gremo na Peč – ki sliši tudi na ime Tromeja – s sankami, Tastarejša pa lahko smuča dol! To se je pokazalo kot idealna rešitev: na sankah sva po cesti mladiča lahko vlekla gor, tako da nista preveč jamrala zaradi dolžine pešačenja in smo bili še kar hitri, zadnji vzpon po serpentinah pa sta skoraj oddirjala. Na vrhu smo iz nekajtedenske megle končno uzrli razjasnitev nad Julijci, prava nagrada pa je bila frišno zratrakirana špura od vrha pa vse do izhodišča. Kar nekaj dobrega sankanja sem že izkusila v življenju, 500 višinskih metrov po ravno prav mehki in še zglancani progi pa je bilo menda najboljše od vsega. Tudi Tastarejša je bila silno srečna, tole je bil njen prvi turni smuk! Malo s figo v žepu, ker je vendarle v celoti smučala po raztrakirani podlagi, a do doline je suvereno odplužila s širokim nasmehom na obrazu.

Še najbolj je nastradal Najdražji, ki je moral gor odtovoriti večino robe in nato skupaj s hčerko smučati dol po cesti, kar je bilo precej manj mikavno kot sankanje v idealnih pogojih … Tako ga je bolelo, da je že začel sanjariti o tem, kako bo zvečer ali pa zgodaj zjutraj še enkrat šibal gor s sankami. Toplina apartmaja ga je potem seveda prizemljila na raven besednih načrtov, a vseeno, naš sankaško-smučarski izlet na Peč bo v tej sezoni težko preseči.

Pripravljen na vrhu proge.

Smučarski spust!

Glavni del naše krame.


sobota, 25. december 2021

Sirov fondi

Ne vem, ali se kdo z gotovostjo spomni, zakaj je ravno sirov fondi v moji družini postal tradicionalna božična večerja. Če se ne motim, so imeli prste vmes stripi o Asterixu – ki nam jih je v tistih časih, ko je bila v slovenščini na voljo samo ena zgodba, v angleščini velikodušno posojal sosed. Skratka, v Asterixovih peripetijah na območju današnje Švice se je v igro vključila tudi znamenita švicarska jed, po kateri so se nam ob branju tako cedile sline, da smo jo degustirali kar za božič. Seveda nismo bili tako kruti kot v stripu in tistega, ki je ob lovljenju sira v čobodri izgubil kruh, nismo potunkali v najbližjo reko, je bila pa reč dovolj okusna, špasna in enostavna, da je postala naša tradicionalna božična večerja.

Od takrat ni bilo dileme, na božični večer potapljamo kruh v stopljeni sir. Družina se je počasi razširila s priženjenima dodatkoma, toda izjemo glede božičnega menija smo naredili samo v letih, ko je katerega od družinskih članov odneslo na drugi konec sveta. Zame je bil recimo zelo poučen božič pred slabimi petnajstimi leti, ki sem ga preživela na Norveškem. Še zdaj se spomnim, kako sem otožno sedela v mizerni kuhinji svoje študentske sobe, barvala nekakšne lesene palčke, ki sem jih privlekla iz tamkajšnje Ikee, si rolala najbolj osladne božične komade in se počutila tako sama ... Starša sta bila slabo dosegljiva kdo ve kje in potolažilo me je šele, ko sva se z bratom ujela na skypu in skupaj jokcala nad tem, kako da to sploh ni to …

Na, potem pa je prišla tretja generacija in vse se je spremenilo. Kajti sir, raztopljen v vinu, resnici na ljubo ni najprimernejša hrana za najmlajše, in tako je Turbobabi začela ob obveznem fondiju peči kurice, kuhati makarone itn. itn., da se mladina pač nasiti. Enkrat decembra sem torej nič hudega sluteč prišla po mladiča, ki sta bila na rednem tedenskem norenju pri starih starših, in ko smo se že poslavljali, je na vrata pridrvel Deda. Že to, da se je še enkrat pomujal iz svojega kabineta, je kazalo, da gre za urgentno zadevo!

»A veš, da babi za božič noče fondija?!« je bil ves iz sebe od ogorčenja. Babi se je branila, češ da ga je lani ogromno ostalo, ker smo se vsi basali z lazanjo, in da torej naša sirova klasika nima več pravega smisla. A čeprav z mojim neposrednim moškim prednikom ne potrebujeva niti dveh minut, da se na smrt skregava, sem mu tokrat brez okolišenja dala prav. Božič brez sirovega fondija bi bil v naši hiši tako mizeren kot brez smrečice, Svete noči in kiča tipa Miran Rudan.

Sirov fondi je torej vendarle bil. Sir se je vlekel, da je veselje, ostalo ga ni dosti, še večje veselje pa je bilo, ko ga je Tastarejša, naša družinska sladokuska, strumno poskusila. Čisto okej je, je ocenila, čeprav ga je po eni kocki kruha imela dovolj. Ob tem smo ji seveda modro zamolčali, da je ta sir raztopljen v vinu. Tako ali tako je bila reva vsa iz sebe malo kasneje, ko je, izsušena od norenja med darili, nagnila prvi kozarec prozorne tekočine, ki ga je dosegla na mizi, in ga pošteno nagnila … »A bom zdaj pijana?« je obupano spraševala, potem ko je izpljunila tisto vino. Tretja generacija, dobrodošla v naši božični tradiciji!

sreda, 15. december 2021

Res prisrčen del starševstva

A je še kaj lepšega kot to, ko v tako poznem popoldnevu, da je dejansko že večer, prikolesarim domov in me na vratih vsa vznemirjena pričaka Tastarejša, češ da naj nujno pogledam v nabiralnik. Tam me čaka skrbno izdelana voščilnica z jelenčkom na sprednji strani in z naslednjim sporočilom: 


Kar je posebej prisrčno ob zavedanju, da pošiljateljico voščilnice še vedno vidim vsak dan, še več, vsak večer ji pomagam celo pri najintimnejših opravilih ... Mali za sestro seveda noče zaostajati in mi ustvari naslednjo umetnino:

Pozoren bralec bo nemaral celo prepoznal katero od znanih besed ...

Klicaji so bili v drugem razredu pred kratkim na tapeti in sedaj imamo po hiši kup listkov! Z dramatičnimi napisi! Glej spodaj!

Sprednja stran.

Zadnja stran.

To pa ni edini družinski produkt zadnjega obdobja, ki starše navdaja s ponosom. Tu so tudi naše voščilnice, prvič s štirimi avtogrami. Tastarejša je bila sploh iz sebe od sreče, ker sem ji dovolila, da jih izdatno okinča z bleščicami. Te so namreč v naši hiši tabu, saj živce izgubim že zgolj ob misli nanje – nazadnje, ko jih je punca švercala iz svoje sobe v pritličje, je bila po poti tako poskočna, da se je posledično bleščala celotna predsoba. Kakor koli že, ne pričakujte, da boste voščilnice od nas v kratkem dobili. Prej moramo še na bližnjo pošto po znamke, kar je pa projekt, ki nam lahko vzame celo več tednov!

Prilagam pa tudi dva ugankarska dosežka. Ko se podmladek zaigra, Najdražji hitro zgrabi kitaro, jaz se pa za tistih nekaj blaženih minut posvetim strasti, za katero bi sklepala, da se z njo ukvarjamo samo še dinozavri (edino, kar me odvrača od te misli, je precejšnja tovrstna ponudba v trafikah) – reševanju križank. Itak sem čisto prepametna, da bi izgubljala čas za tiste otročje lahke slikovne, a ne da, in se ukvarjam z malo težjimi. Slej ko prej do mene prileti Mali in me začne spraševati, katero črko naj kam napiše, Tastarejša bi pa namesto mene risala črna polja. Kaj sem torej hotela drugega, kot da sem sinetu narisala prvo križanko. Čeprav dečko še ni zares pismen, jo je suvereno rešil! 

Gospa sestra, učiteljica, mu je za nagrado prilepila še zvezdico. Z bleščicami, jasno.

Tastarejša, ki ima vendarle bistveno več tovrstnih izkušenj, pa seveda ni hotela zaostajati in je pripravila svojo. Ta ima celo prisrčno geslo SESTRICA! Zato jo morate najprej seveda pravilno rešiti - meni je ni bilo treba, ker je bila punca tako navdušena sama nad sabo, da jo je rešila kar sama. No, ugankarji vseh dežel, morda pa tudi z novimi generacijami ta dejavnost še ne bo čisto izumrla!

Tastarejšina križanka je pa slikovna.


ponedeljek, 13. december 2021

Sankaški vikend

Zima je bila njega dni moj najljubši letni čas, z razširitvijo moje osnovne ekipe pa je postala tako naporna, da komaj čakam na prihod pomladi. Toliko oblek, toliko dela, toliko stresa za tako majhen izplen časa, preživetega na prostem! Potem pa pride vikend, kot je bil tokratni, ko je moja vera v radosti belih strmin vsaj za hipec obnovljena …

Ker naša smučarska sezona še čaka na ustrezni sejem, da dopolnimo opremo, ki jo je Tastarejša v zadnjem letu radikalno prerasla, smo se ga lotili sankaško. V soboto smo izkoristili redko priložnost, ko je spust možen z ljubljanske svete gore. Med vzponom na Šmarno goro smo bili očarani nad zimsko belino, v katero je bil odet gozd, in nad sploh ne pretirano obleganostjo, vsaj s severne strani ne. Spust pa … Daleč so že časi, ko sem bila na višku življenjske energije in smo vsak večer leteli na sankaško tekmo z vrha Šmarne gore. In v temi! Šele ko smo po ledeni cesti v dolino drveli zadnjič, smo ugotovili, da je s prižgano čelko vendarle bistveno bolje … Zdaj imam kar precej let, nekaj kilogramov in kopico življenjskih izkušenj več, zato si z vrha do sedla niti slučajno nisem več upala dirkati. Da me je strah, da bi zadela katerega od pešakov, je bil prikladen izgovor. Mladost je norost, se je spet pokazalo, kajti mladiča sta se požvižgala na led ali druge obiskovalce in po ledeni strmini švignila, da ju sploh nisva videla, Tastarejši pa je za njima nemočno tulil, naj naju počakata … Spust po cesti od sedla je bil precej bolj umirjen in uživaški, samo v spodnji tretjini mu ne bi škodilo še par kubikov snega.


Je bila kar idila na Šmarni gori ...

Malo švercanja po cesti navzgor.

 
Ljubljana pod meglenim pokrovom.

 
Zato pa snega ni niti najmanj primanjkovalo na naši nedeljski trasi, ko smo šli raziskat, kakšno je sankanje z Valvazorjevega doma. Da ne okolišim – v družinski sankaški karieri še nismo izkusili boljšega! Cesta je ravno prav strma, da lepo leti, in je bila tokrat do te mere mehka, da ni bilo potrebe po zaviranju. Dodaten plus je, da smo se do koče vzpeli po markirani bližnjici, ki je čisto fletna, vse skupaj pa tudi ni bilo pretirano obljudeno. Za odrasla je bila vse skupaj tudi poštena fizična vadba. Mladiča sta bila čisto zadovoljna, da sva ju večino poti navzgor vlekla na sankah, in šele zadnjo tretjino, ko sva odredila, da morata zdaj hoditi še malo sama, sta jamrala, kot da bi ju iz kože devali. Jamrala sva pa tudi midva z Najdražjim, ampak šele naslednje jutro, ko naju je bolečina spomnila na nekatere že pozabljene mišice.

Ko je bilo treba gor na lastni pogon, je bilo kar nekaj nejevolje.

Pred spustom je bilo pa vse hudo pozabljeno.


ponedeljek, 6. december 2021

Nekje vmes

»Ko bomo šli iskat darila po hiši, bom ves čas s tabo in z atijem,« je oznanila Tastarejša. Da punca nekaj sumi, seveda ni nepričakovano – ne nazadnje je potuhtala, da škratki pač ne nastavljajo darilc po hribih, in če bi seštela ena plus ena, bi hitro ugotovila, da tudi Miklavž in kompanija ne zmorejo obiskati vseh gospodinjstev v enem samem večeru. Ampak otroški um je nerazsodno zamotan, tako da Tastarejši zadeve še niso stoprocentno jasne. Vsej razumnosti navkljub še naprej mirno pisari pisma z željami in prizadevno sodeluje v vseh ostalih decembrskih maškaradah. Koliko je ob tem nedolžno iskrena, pa lahko samo ugibam!

Situacija za naju z Najdražjim pa letos še zdaleč ni enostavna. Ko je sredi večera napetost postala prevelika in podmladek ni več zmogel drugega kot spraševati »Kdaj pride Miklavž?«, smo se spravili na iskalno akcijo. Prejšnja leta je eden od naju mladiča odvlekel gor, drugi pa je ta čas v predsobo namestil vrečke s pregrehami. Tokrat pač ne, kajti Tastarejša je s sokoljim očesom prežala name in na Najdražjega. Za vsak slučaj naju je večino časa kar držala. Smo šli v prvo nadstropje, pa se ni dala premotiti. Smo šli na podstrešje, pa je še vedno nadzorovala vsak najin gib, da se ne bi slučajno izkazalo, da je kateri od naju eden od dobrih bradačev. Nisem imela izbire – čeprav sem stroga zagovornica omejevanja digitalnih medijev pri otrocih, sem prižgala računalnik. Za Malega je bilo že to dovolj, da je pozabil na resnični svet okoli sebe in se prilepil na zaslon. Za Tastarejšo pa sem nazadnje morala odpreti YouTube, a šele nekje na sredini enega od skečev Mr. Beana je dovolj padla noter, da se je Najdražjemu uspelo odtihotapiti v pritličje in opraviti miklavževsko nalogo. Že čez nekaj hipov je Tastarejša planila: »Kje pa je ati?« Zdi se mi, da je bil moj blef, da je šel »samo lulat«, dovolj prepričljiv – še bolj verjetno pa je, da je zablefirala hčerka, ko se je zdela zadovoljna z razlago …

Kakor koli že, darila smo dobili, šib ni bilo in celo čokoladna parklja, ki nam ponavadi vsako leto splesnijo nekje v omari, sta mladiča skoraj v celoti zbasala vase. Večer je bil torej uspešen, naslednje leto pa se nadejam, da bo Tastarejša že v celoti na strani odraslih, kar se tiče vere v kosmate obdarovalce. Jo moram pa pohvaliti – do sedaj ni Malemu niti z besedico ni omenila resnice o hribovskih škratih. Očitno so bile moje grožnje, da se bojo, če bo kaj izblebetala, tovrstna obdarovanjca zanjo končala, dovolj učinkovite.



Prijateljček

Te mizerne dni, ko se še nismo povsem sprijaznili z vseprežemajočo temo, otroškimi pokašljevanji in cedečimi se smrklji, si skušamo razsvetl...