Volk sit, koza pa cela

Tako imenovano zbiranje sončkov je v naši družini drastičen vzgojni ukrep, po katerem posežemo v najbolj ključnih primerih. Ne gre za nič groznega: pri kaki zadevi, ki se nama z Najdražjim zdi pomembna, podmladku pa zoprna, pač ponudiva korenček, zbiranje v stilu Mercatorjevih – bohjihnimarad, ko pa jih je prehitro zmanjkalo! – hišic ali Lidlovih magnetov. Za vsak opravljen izziv se mladincu na list nariše en sonček, ko jih je zbranih deset, pa sledi takšna ali drugačna nagrada. Trenutno se nam sončki zbirajo na račun tega, da Mali zvečer v postelji zaspi sam, ker sem začenjala doživljati živčne zlome, ko sem v polmraku posedala na stolčku zraven njega in čakala, da bo mladeniča odneslo, on je pa potrkaval, pobrcaval, se premetaval in se na vse pretege trudil, da bi zaspal čim kasneje. Toda osnovno gonilo našega familijarnega napredka je fovšija in Tastarejša je začela nergati, cviliti in cepetati, da bi še ona zbirala sončke. Kako prikladno – takšno nerganje, cviljenje in cepetanje sedemletni dami res ne pritičejo več, zato jih zbira prav na račun umirjenega obnašanja!

Ker se med prazniki spalni režim podre, smo tudi solo spanje in s tem zbiranje sončkov začasno ustavili. In hop, že smo fasali histerični izpad, ko smo se spravljali na sankaško turo, Tastarejša se je pa začela upirati, da bi ona raje smučala … Usklajevanje želja je konkreten izziv, kajti punci smučanje dobro gre in bi ga lahko izvajala v še precej večji ter zahtevnejši meri, Mali pa ga ima po dvajsetih minutah dosti. Komaj ga spravimo v vso smučarsko feršterkerijo in se začnemo konkretneje spuščati po eni od bejbi prog, on mirno izjavi: »Ne bi več smučal.« Premakniti ga s tega stališča pa je še skoraj težje kot prepričati Najdražjega, da mladiča ne rabita še dodatne plasti oblek …

Situacija v avtu nad Ratečami je torej izgledala brez rešitve, tedaj pa se nam je kot deus ex machina utrnil kompromis. Gremo na Peč – ki sliši tudi na ime Tromeja – s sankami, Tastarejša pa lahko smuča dol! To se je pokazalo kot idealna rešitev: na sankah sva po cesti mladiča lahko vlekla gor, tako da nista preveč jamrala zaradi dolžine pešačenja in smo bili še kar hitri, zadnji vzpon po serpentinah pa sta skoraj oddirjala. Na vrhu smo iz nekajtedenske megle končno uzrli razjasnitev nad Julijci, prava nagrada pa je bila frišno zratrakirana špura od vrha pa vse do izhodišča. Kar nekaj dobrega sankanja sem že izkusila v življenju, 500 višinskih metrov po ravno prav mehki in še zglancani progi pa je bilo menda najboljše od vsega. Tudi Tastarejša je bila silno srečna, tole je bil njen prvi turni smuk! Malo s figo v žepu, ker je vendarle v celoti smučala po raztrakirani podlagi, a do doline je suvereno odplužila s širokim nasmehom na obrazu.

Še najbolj je nastradal Najdražji, ki je moral gor odtovoriti večino robe in nato skupaj s hčerko smučati dol po cesti, kar je bilo precej manj mikavno kot sankanje v idealnih pogojih … Tako ga je bolelo, da je že začel sanjariti o tem, kako bo zvečer ali pa zgodaj zjutraj še enkrat šibal gor s sankami. Toplina apartmaja ga je potem seveda prizemljila na raven besednih načrtov, a vseeno, naš sankaško-smučarski izlet na Peč bo v tej sezoni težko preseči.

Pripravljen na vrhu proge.

Smučarski spust!

Glavni del naše krame.