ponedeljek, 13. december 2021

Sankaški vikend

Zima je bila njega dni moj najljubši letni čas, z razširitvijo moje osnovne ekipe pa je postala tako naporna, da komaj čakam na prihod pomladi. Toliko oblek, toliko dela, toliko stresa za tako majhen izplen časa, preživetega na prostem! Potem pa pride vikend, kot je bil tokratni, ko je moja vera v radosti belih strmin vsaj za hipec obnovljena …

Ker naša smučarska sezona še čaka na ustrezni sejem, da dopolnimo opremo, ki jo je Tastarejša v zadnjem letu radikalno prerasla, smo se ga lotili sankaško. V soboto smo izkoristili redko priložnost, ko je spust možen z ljubljanske svete gore. Med vzponom na Šmarno goro smo bili očarani nad zimsko belino, v katero je bil odet gozd, in nad sploh ne pretirano obleganostjo, vsaj s severne strani ne. Spust pa … Daleč so že časi, ko sem bila na višku življenjske energije in smo vsak večer leteli na sankaško tekmo z vrha Šmarne gore. In v temi! Šele ko smo po ledeni cesti v dolino drveli zadnjič, smo ugotovili, da je s prižgano čelko vendarle bistveno bolje … Zdaj imam kar precej let, nekaj kilogramov in kopico življenjskih izkušenj več, zato si z vrha do sedla niti slučajno nisem več upala dirkati. Da me je strah, da bi zadela katerega od pešakov, je bil prikladen izgovor. Mladost je norost, se je spet pokazalo, kajti mladiča sta se požvižgala na led ali druge obiskovalce in po ledeni strmini švignila, da ju sploh nisva videla, Tastarejši pa je za njima nemočno tulil, naj naju počakata … Spust po cesti od sedla je bil precej bolj umirjen in uživaški, samo v spodnji tretjini mu ne bi škodilo še par kubikov snega.


Je bila kar idila na Šmarni gori ...

Malo švercanja po cesti navzgor.

 
Ljubljana pod meglenim pokrovom.

 
Zato pa snega ni niti najmanj primanjkovalo na naši nedeljski trasi, ko smo šli raziskat, kakšno je sankanje z Valvazorjevega doma. Da ne okolišim – v družinski sankaški karieri še nismo izkusili boljšega! Cesta je ravno prav strma, da lepo leti, in je bila tokrat do te mere mehka, da ni bilo potrebe po zaviranju. Dodaten plus je, da smo se do koče vzpeli po markirani bližnjici, ki je čisto fletna, vse skupaj pa tudi ni bilo pretirano obljudeno. Za odrasla je bila vse skupaj tudi poštena fizična vadba. Mladiča sta bila čisto zadovoljna, da sva ju večino poti navzgor vlekla na sankah, in šele zadnjo tretjino, ko sva odredila, da morata zdaj hoditi še malo sama, sta jamrala, kot da bi ju iz kože devali. Jamrala sva pa tudi midva z Najdražjim, ampak šele naslednje jutro, ko naju je bolečina spomnila na nekatere že pozabljene mišice.

Ko je bilo treba gor na lastni pogon, je bilo kar nekaj nejevolje.

Pred spustom je bilo pa vse hudo pozabljeno.


Ni komentarjev:

Objavite komentar

Zob

»Glej, kaj sva našla v tvoji denarnici! Zob!« Seveda me Mali ni mogel pustiti pri miru, ko sem se sredi jutranjega družinskega življenja za ...