sobota, 25. december 2021

Sirov fondi

Ne vem, ali se kdo z gotovostjo spomni, zakaj je ravno sirov fondi v moji družini postal tradicionalna božična večerja. Če se ne motim, so imeli prste vmes stripi o Asterixu – ki nam jih je v tistih časih, ko je bila v slovenščini na voljo samo ena zgodba, v angleščini velikodušno posojal sosed. Skratka, v Asterixovih peripetijah na območju današnje Švice se je v igro vključila tudi znamenita švicarska jed, po kateri so se nam ob branju tako cedile sline, da smo jo degustirali kar za božič. Seveda nismo bili tako kruti kot v stripu in tistega, ki je ob lovljenju sira v čobodri izgubil kruh, nismo potunkali v najbližjo reko, je bila pa reč dovolj okusna, špasna in enostavna, da je postala naša tradicionalna božična večerja.

Od takrat ni bilo dileme, na božični večer potapljamo kruh v stopljeni sir. Družina se je počasi razširila s priženjenima dodatkoma, toda izjemo glede božičnega menija smo naredili samo v letih, ko je katerega od družinskih članov odneslo na drugi konec sveta. Zame je bil recimo zelo poučen božič pred slabimi petnajstimi leti, ki sem ga preživela na Norveškem. Še zdaj se spomnim, kako sem otožno sedela v mizerni kuhinji svoje študentske sobe, barvala nekakšne lesene palčke, ki sem jih privlekla iz tamkajšnje Ikee, si rolala najbolj osladne božične komade in se počutila tako sama ... Starša sta bila slabo dosegljiva kdo ve kje in potolažilo me je šele, ko sva se z bratom ujela na skypu in skupaj jokcala nad tem, kako da to sploh ni to …

Na, potem pa je prišla tretja generacija in vse se je spremenilo. Kajti sir, raztopljen v vinu, resnici na ljubo ni najprimernejša hrana za najmlajše, in tako je Turbobabi začela ob obveznem fondiju peči kurice, kuhati makarone itn. itn., da se mladina pač nasiti. Enkrat decembra sem torej nič hudega sluteč prišla po mladiča, ki sta bila na rednem tedenskem norenju pri starih starših, in ko smo se že poslavljali, je na vrata pridrvel Deda. Že to, da se je še enkrat pomujal iz svojega kabineta, je kazalo, da gre za urgentno zadevo!

»A veš, da babi za božič noče fondija?!« je bil ves iz sebe od ogorčenja. Babi se je branila, češ da ga je lani ogromno ostalo, ker smo se vsi basali z lazanjo, in da torej naša sirova klasika nima več pravega smisla. A čeprav z mojim neposrednim moškim prednikom ne potrebujeva niti dveh minut, da se na smrt skregava, sem mu tokrat brez okolišenja dala prav. Božič brez sirovega fondija bi bil v naši hiši tako mizeren kot brez smrečice, Svete noči in kiča tipa Miran Rudan.

Sirov fondi je torej vendarle bil. Sir se je vlekel, da je veselje, ostalo ga ni dosti, še večje veselje pa je bilo, ko ga je Tastarejša, naša družinska sladokuska, strumno poskusila. Čisto okej je, je ocenila, čeprav ga je po eni kocki kruha imela dovolj. Ob tem smo ji seveda modro zamolčali, da je ta sir raztopljen v vinu. Tako ali tako je bila reva vsa iz sebe malo kasneje, ko je, izsušena od norenja med darili, nagnila prvi kozarec prozorne tekočine, ki ga je dosegla na mizi, in ga pošteno nagnila … »A bom zdaj pijana?« je obupano spraševala, potem ko je izpljunila tisto vino. Tretja generacija, dobrodošla v naši božični tradiciji!

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Zob

»Glej, kaj sva našla v tvoji denarnici! Zob!« Seveda me Mali ni mogel pustiti pri miru, ko sem se sredi jutranjega družinskega življenja za ...