ponedeljek, 6. december 2021

Nekje vmes

»Ko bomo šli iskat darila po hiši, bom ves čas s tabo in z atijem,« je oznanila Tastarejša. Da punca nekaj sumi, seveda ni nepričakovano – ne nazadnje je potuhtala, da škratki pač ne nastavljajo darilc po hribih, in če bi seštela ena plus ena, bi hitro ugotovila, da tudi Miklavž in kompanija ne zmorejo obiskati vseh gospodinjstev v enem samem večeru. Ampak otroški um je nerazsodno zamotan, tako da Tastarejši zadeve še niso stoprocentno jasne. Vsej razumnosti navkljub še naprej mirno pisari pisma z željami in prizadevno sodeluje v vseh ostalih decembrskih maškaradah. Koliko je ob tem nedolžno iskrena, pa lahko samo ugibam!

Situacija za naju z Najdražjim pa letos še zdaleč ni enostavna. Ko je sredi večera napetost postala prevelika in podmladek ni več zmogel drugega kot spraševati »Kdaj pride Miklavž?«, smo se spravili na iskalno akcijo. Prejšnja leta je eden od naju mladiča odvlekel gor, drugi pa je ta čas v predsobo namestil vrečke s pregrehami. Tokrat pač ne, kajti Tastarejša je s sokoljim očesom prežala name in na Najdražjega. Za vsak slučaj naju je večino časa kar držala. Smo šli v prvo nadstropje, pa se ni dala premotiti. Smo šli na podstrešje, pa je še vedno nadzorovala vsak najin gib, da se ne bi slučajno izkazalo, da je kateri od naju eden od dobrih bradačev. Nisem imela izbire – čeprav sem stroga zagovornica omejevanja digitalnih medijev pri otrocih, sem prižgala računalnik. Za Malega je bilo že to dovolj, da je pozabil na resnični svet okoli sebe in se prilepil na zaslon. Za Tastarejšo pa sem nazadnje morala odpreti YouTube, a šele nekje na sredini enega od skečev Mr. Beana je dovolj padla noter, da se je Najdražjemu uspelo odtihotapiti v pritličje in opraviti miklavževsko nalogo. Že čez nekaj hipov je Tastarejša planila: »Kje pa je ati?« Zdi se mi, da je bil moj blef, da je šel »samo lulat«, dovolj prepričljiv – še bolj verjetno pa je, da je zablefirala hčerka, ko se je zdela zadovoljna z razlago …

Kakor koli že, darila smo dobili, šib ni bilo in celo čokoladna parklja, ki nam ponavadi vsako leto splesnijo nekje v omari, sta mladiča skoraj v celoti zbasala vase. Večer je bil torej uspešen, naslednje leto pa se nadejam, da bo Tastarejša že v celoti na strani odraslih, kar se tiče vere v kosmate obdarovalce. Jo moram pa pohvaliti – do sedaj ni Malemu niti z besedico ni omenila resnice o hribovskih škratih. Očitno so bile moje grožnje, da se bojo, če bo kaj izblebetala, tovrstna obdarovanjca zanjo končala, dovolj učinkovite.



Ni komentarjev:

Objavite komentar

Prijateljček

Te mizerne dni, ko se še nismo povsem sprijaznili z vseprežemajočo temo, otroškimi pokašljevanji in cedečimi se smrklji, si skušamo razsvetl...