Konec vere

Ko je Tastarejša enkrat v davnih časih dosegla dovolj razumno fazo, jo je na vrhu vsakega hribčka, na katerega smo šli, pričakalo darilce, ki naj bi ji ga nastavili škrati. Zadeva je bila mišljena motivacijsko, čeprav se ni vedno izšla čisto po načrtih, ker z Najdražjim nikoli nisva bila sposobna uresničiti groženj tipa »če ne boš hodila sama, ti škrati ne bodo ničesar pustili«, in jih zato raje nisva izvajala. Tudi brez tega je misel na sladkarijo ali mini igračko, ki bo skrita za kamnom na vrhu, dovolj spodbudna, da naša mladinca kar odnese čez zaključno strmino.

Ampak deca rastejo in postaja vedno težje. Tastarejši že pred letom in pol ni bilo več čisto jasno, kako je zdaj s temi škrati, zakaj jih nikoli ne vidimo, pa zakaj najprej pod klopco ni bilo ničesar, ob drugem obhodu pa, pa … Ustvarila si je več bolj ali manj prepričljivih teorij, kako in kaj. Najbolj simpatična je bila verjetno tista, da kaj če to nastavi Najdražji, ki večer prej leti na hrib in skrije kinderjajček. Ob upoštevanju dejstva, da se včasih za cilj odločimo tik pred zdajci, si je precej zabavno predstavljati, kako bi Najdražji prej celo noč letal s čelko po Sloveniji in skrival jajčka, za vsak slučaj, če nas bo slučajno odneslo tja.

Starejša je postajala, bolj je bila sumničava. Pred kakim mesecem me je punca čisto zares zalotila, ko sem porinila par rafaelotov pod klopco. Zdelo se mi je, da jo je moje blefiranje v stilu »samo tam sem imela roke, nič nisem počenjala« še zamotilo, a od takrat je name prežala s sokoljim očesom in celotni manever je postal komajda izvedljiv.

Danes pa je malo pred enim od samotnih vršičev Brkinskega roba mimogrede navrgla Malemu, »da bosta mami pa ati lahko nastavila darilo za škrate«. Hja, vere v pravljice je konec, naša punca je odrasla! Kaj sem hotela drugega, kot da sem jo potegnila na stran, ji zaupala, da ima čisto prav, in jo prosila za pomoč pri skrivanju darilc.

»Pa da ne bi slučajno povedala bratcu,« sem ji še zagrozila in ji naročila tudi, naj njemu prepusti tudi »odkritje« darila. Neznansko dobro se ji je zdelo – najprej verjetno že to, da sem ji priznala njen prav, potem pa seveda še, da bo od zdaj naprej skoraj kot odrasla sodelovala pri farbanju Malega.

Ta zapis je torej namenjen družinski kroniki. Sibirsko hladni 21. marec 2021 naj se zaokroži približno kot dan, ko je moja hčerka prenehala verjeti v škrate. Vsaj v glavnem – kajti toliko pa še ni zmogla odrasti, da ne bi bila spet ona tista, ki je »našla« presenečenje. Ki ga je sama skrila! Se bova očitno morali še pogovarjati …

Sibirsko hladni, prijetno samotni, prečudoviti Brkinski rob.