nedelja, 13. oktober 2019

Po Koroškem ...

Kope in Peca


Pri nas  imamo novo uspešnico. Ni ravno iz najbolj zguljenega nabora otroških hitov: Po Koroškem, po Kranjskem že ajda zoriiii … Peti sem jo začela, ko smo se vozili po Koroški, in čim sem prišla do konca, mi je bilo z zadnjega sedeža zaukazano: »Še!« Od takrat je komad na sporedu večkrat na dan, kadar Mali, ki mu bo sicer ideja slovenskih pokrajin še nekaj časa približno enako tuja kot logaritemske tabele, zaprosi: »Še tisto po Koroškem …«

Mali na Kopah.

Koroška ni naša običajna destinacija, pa ne vem, zakaj, ker smo se tam imeli res fajn. Še več, očitno je bil tole Tisti vikend. Saj veste, tisti, ki se zgodi samo enkrat na leto, ko se zlato na macesnih in zlato na nebu poklopita v nebeško pravljico. Nam se je od sreče strgalo že v soboto, ko smo se od Grmovškove koče na Kopah sprehodili na vrh Velike Kope. Pot po smučarski progi ni nič posebnega, je pa kratka. A zgoraj smo padli v čudežne rumene trave na ozadju temnih smrek in lesenih količkov, ob katerih se menda čakre še posebej dobro odprejo. Še Tastarejša, ki je malo prej sitnarila, kako hoče počivati na lesenem podestu za gorske kolesarje (ki je bil že v hladni senci), je ob lepoti zrelega popoldneva pozabila na svoje nerazumne zahteve.

Ko smo ravno pri Tastarejši: odrašča hitreje, kot bi si želela. Itak! Potem ko sta z Malim na vrhu uspešno našla »darilo«, ki so jima ga pustili »škrati«, je pritekla k meni, me objela in mi zamrmrala na uho: »Kaj pa, če niso bili škrati, ampak je eden od vaju z atijem ponoči šibal sem gor in nama pustil sokec?« Punca nedvomno razmišlja v pravi smeri … Kar pa še ne pomeni, da »škratovska« presenečenja išče kaj manj zagreto.

Veliko navdušenje: stari jajčki ob smučišču na Kopah.

Sprehod na Veliko Kopo je res lahkoten. Razen če tovoriš Malega ...

Vrh.

Pa zakaj še nisem šla peš čez Pohorje, se sprašujem,
odkar so moje gorniške ambicije in zmogljivosti malo nižjega dometa.

Da si malo skrajšamo nezanemarljivo vožnjo, smo prenočili v gostišču blizu Prevalj. S sabo smo imeli kalorifer (ki je stalni del naše prtljage, razen takrat, ko se odločimo, da ga pa res ne potrebujemo, in potem sredi poletja spimo v nogavicah ter dvojni jopici), ki pa se je izkazal za popolnoma odvečnega. V sobi je bilo tako tropsko, da se je celo naš dežurni zmrzljivec Najdražji pomirjeno režal, mladičema se je pa tako ali tako utrgalo in sta napol naga norela po vseh policah ter omarah (kot da nikoli ne bi spali nikjer drugje kot doma). Še bolj pa ju je navdušilo dejstvo, da sem doma pozabila celotni komplet zobnih ščetk (kot da nikoli ne bi spali nikjer drugje kot doma!), in tako je bilo Malemu prihranjeno najbolj kruto trpinčenje, ki ga je deležen znova in znova – umivanje zob.

V nedeljo smo se namenili na Peco. Ker bi bila običajna pot mimo doma za nas vendarle še malo predolgovezna, smo se dali na 1700 metrov pripeljali z žičnico z avstrijske strani. Ta vozi ob koncih tedna, in sodeč po solidni količini gorskih kolesarjev ter otrok na parkirišču, je kar dobro obiskana. Mi smo bili vsi tu prvič, in bili smo več kot očarani, ko so nas jajčki dostavili točno med zlate macesne. Prav prijetno ležerno je zgoraj, brez pretiranega turističnega vrveža in komercialne ponudbe. Še koče oz. gostilne so tako umaknjene od glavne poti, da jih sploh nismo opazili. Vzpon po smučarski progi med žarečimi macesni je bil čarobno doživetje. V nadaljevanju smo bili po Kniepsovi poti hitro na Knipsovem sedlu, kjer so macesni obupali, so se pa začeli vriskajoči razgledi. Za nameček je bilo tako opojno toplo, da smo se na bližnjem Končnikovem vrhu (2109 m) pasli samo v tankih puloverjih in se domov vrnili vsi rdeči od sonca.

Med sestopom nas je najbolj okupirala uganka, kako se bomo vrnili v dolino. Mimoidoči so nam namreč povedali, da je kmalu za nami žičnica crknila, tako da so nekateri reveži v jajcih čakali tudi eno uro, nazadnje pa so jih gor zvlekli na roko. Od daleč smo lahko opazovali, kako se pred žičnico v vlogi taksijev za obiskovalce izmenjujejo gasilska vozila. Seveda smo bili precej vzhičeni ob misli, da se bomo v dolino vrnili z gasilci, a ti šment, žičnico so medtem že popravili. No, tudi v njej nam ni bilo prehudo.
 
Smučišče na Peci.

Ostanki koče pod Knipsovim sedlom.

Knipsovo sedlo, zadaj Končnikov vrh.

Pa še pogled na Kordeževo glavo. Če dobro pogledate, lahko vidite, da je bila z nami tudi Muca.

Obiskovalka na vrhu.

Mi (minu Najdražji, ki je za objektivom).


Gugalna klopca nad umetnim jezerom na smučišču.

Zgornja postaja žičnice.

Kar je bilo za odrasla zaključek, je bil za mladiča najlepši del vikenda: pri spodnji postaji žičnice imajo mini kolesarski park. Otroka so strašno fascinirale velike gugalnice za kolesa (no, pa tudi kak odrasli – in to ne samo jaz – se je z veseljem prekopicnil čeznje), še bolj pa je bil Mali srečen, ko se je s svojim poganjalcem spravil obdelovat tamkajšnje kuclje in ovinke. Da je takole motoriziran šele slab mesec dni, ga prav nič ne moti. Mene pa, ko ga gledam, samo skrbi, kaj bo šele počel, ko bo znal in zmogel več!

Saj ne vem, kako se temu sploh reče - nekakšne prekucne gugalnice za kolesarje (in otroke po duši).

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Jesen na Slavniku

V bistvu je dobro, da smo kot ekipa že izurjeni in je tura s 500 višinskimi metri vzpona za nas zadeva povprečne težavnosti. Slaba stran te...