Norveški dolgčas

Napisati zanimivo poročilo o našem letošnjem turnosmučarskem taboru za odrasle na severu Norveške je skrajno brezupna naloga, kajti bilo je – če pogledamo od daleč – res dolgočasno. Šest smučarskih dni, šest polarno navdahnjenih vrhov (pa še kak za povrh) in šest fantastičnih turnih smukov. Vsak dan ista rutina: zgodnje vstajanje (pa ne zaradi zunanje budilke, pač pa zaradi notranje budilke, vendarle smo vsi že fotri), krepek zajtrk, hop v pancarje in pol ure vožnje do lepo spluženega izhodišča tistega dne. Potem pa do tisoč sto metrov višinske razlike švicanja v breg v spodobnem tempu in odlična smuka dol po snegu, ki bi mu lahko določili najrazličnejše vrste, od napihančka in pomrznjenčka do nekakšnega pršiča zadnjih dveh dni, vse pa so bile bolj ali manj izvrstne. Vreme je bilo vse dni dovolj prijazno za nekajurno bivanje na prostem (ne pa tudi za posedanje ob sendviču na vrhu), lavinske nevarnosti pa tako rekoč nismo zaznali.

Za razliko od lani je bila ekipa za dva člana večja. Posledično so bili naši večeri nekoliko bolj družabni kot prejšnje leto, smo pa vseeno popadali v postelje najkasneje do enajstih. Glede na lani smo imeli tudi bistveno manj zapleteno pot do severa, saj smo imeli direkten let v Tromso, smo pa imeli malo večjo veselico na letališču v Bergamu, kjer jim lavinski nahrbtniki z zračnimi blazinami nikakor niso šli v račun in se je posledično izkazalo, da se na letališče sploh nismo pripeljali s prav veliko časovno rezervo! V primerjavi z lani smo letos videli precej več živali; poleg dveh severnih jelenov, ki sta se pasla okrog naše druge hiške, sva z Alenko na popoldanskem turnosmučarskem sprehodu čez štiristotaka nad našo hišo naleteli še na ogromno čredo teh udomačenih severnjaških srnic. Videli smo tudi par losov in, majkemi, direkt pod našo jedilnico je vzdolž fjorda na izi poskakovala jata delfinov. Na orke torej še čakamo …

Precej bolj izmuzljivi so bili človeški domačini. Norveška je svojo deželo uspešno pretvorila v skoraj popolnoma brezstično – in to ne samo kar se tiče plačevanja (s kartico lahko plačaš tudi javni WC), pač pa tudi glede splošnih stikov z ljudmi. Ključ za apartma oz. hišo čaka v sefu ob vhodu, vsa navodila pridejo elektronsko, v trgovinah so blagajne seveda samopostrežne (ali pa na njih delajo ljudje izrazito nenordijskega porekla). Stik smo imeli samo z dvema Norvežanoma. Prvi je na enem od parkirišč sprehajal svojo prikupno, a precej prestrašeno lovsko psičko, nam ob koncu klepeta pojasnil, da če se ne bo nehala tako bati, »bo končala pod zemljo«, in nam takoj zatem zaželel: »Have a nice time!« Drugi pa je bil trgovski pomočnik, ki je na moje vprašanje, kje v trgovini imajo jajca, odgovoril: »We are free from eggs.« (Kar nam je kasneje pojasnilo obupano velikonočno novico iz Norveške).

Naj povem še, da takšen turnosmučarski dopust na glavo s prevozom in hrano vred pride približno tisočaka. Za nas, ki med letom težje vzdržujemo turnosmučarsko kontinuiteto in nam uspe le sem in tja bentiti nad neidealnimi pogoji na nam bližnjih destinacijah, je to torej idealna priložnost, da vsaj malo pridemo na turnosmučarski račun – in tako nekako preživimo do naslednje sezone.

Za okus pa nekaj fotografij, ki so zaradi mojega novega fotoaparata, s katerim se še navajava na sobivanje, bolj mračnjaške, kot je v resnici bilo.

Za prvi dan kar ena od najboljših smuk, saj smo staknili še nepresmučano pobočje s pršičem. Storhaugen na vzhodni strani Lyngenskega fjorda. 

2. dan, po izraziti dolini na sredi fotke na neimenovano koto v masivu Svartefjelleta. Smuka je bila še najslabša od vseh ...

... okolje pa impresivno alpsko!

Nas šest.

3. dan, Kjelvagtinden na otočku Uloya. Perfekten napihanček, dramatično vremensko ozadje ...

... in smuka tako rekoč do ..

... tegale trajektiča. Škoda, da je prečkanje trajalo samo pet minut.

4. dan, čudoviti Sjufjellet v notranjosti.

Kamor pogledaš, kopasti vrhovi in zasnežena prostranstva!

5. dan. Gorželvtinden (ne hecam se, res ima ž) smo prekrstili kar v Gravželtinden.

Smuka pa ni bila prav nič nagravžna.

Presenečenje na podaljšku ture ...

... čez vršič Tuva.

Zadnji dan, osupljiva prostranstva Tromsdalstindna.

Za slovo pa še Alenkin pogled
iz letala v Tromsoju.

Zob

»Glej, kaj sva našla v tvoji denarnici! Zob!«

Seveda me Mali ni mogel pustiti pri miru, ko sem se sredi jutranjega družinskega življenja za par minutk umaknila v zasebnost stranišča. V tem času sta se otroka spravila raziskovat, ali je v novi denarnici kaj zanimivega, in v žepku za drobiž odkrila neugledno enko, ki se je sinetu par mesecev dramatično majala, potem pa mu izpadla sredi ene od tenerifskih sotesk. Ko je zobna miška opravila svoje (pa magari sredi Atlantika), je zobek skrivaj romal med moje stvari – in se seveda pozabil spraviti na kako manj frekventno mesto.

Malega je najdba grozno navdihnila in pričel je predpostavljati, kako se je zob znašel v moji denarnici. Par idej je bilo precej za lase privlečenih, fantiču, ki mu je do neke mere sicer že jasno, da imamo pri določenih čudežih prste vmes starši, pa resnica ni padla na kraj pameti. Najboljša je bila naslednja pogruntavščina: »Mogoče je bil že tam, v tvoji novi denarnici, ko si jo kupila?« Krasno! A si predstavljate to »prijetno« presenečenje, ko v denarnici, še frišni iz trgovine, ugledate – zob!?

»Kaj pa, če je to tvoj zob, v mojo denarnico pa ga je dala zobna miška, ki ga vrne staršem, da ga spravijo na varno?« sem mu končno namignila.

Mali je bil s tem zadovoljen, zadeva je bila zanj rešena, Tastarejša pa se je v ozadju samo diplomatsko hahljala.

In če smo že pri škrbastih ustih, trenutno ima sine spredaj kar dvojno škrbo. Ampak ti šment, na žalost mu je druga enka izpadla med malico v šoli. Malo so jo iskali, potem ga je pa učiteljica mojstrsko potolažila, češ da jo bo zobna miška zob vseeno našla. Hura za gospo Tanjo!

Srečanje na globini

Pred dvema letoma je bila za mojo Tastarejšo Mačkovica nekakšen jamarski krst. Pridružili sva se jamarski šoli našega kluba in punca je bila pečena! Očarana je bila nad nerodnim poskakovanjem po drsečih kamnitih blokih, tlačenjem skozi ožine, blatnimi kopelmi in seveda veselim skupinskim vzdušjem, ki preveva tovrstno dejavnost. In čeprav jo pri dobrih devetih letih že krepko tipa splošno najstniško uporništvo (brez razloga), je, kadar koli se ponudi priložnost za jamarsko akcijo, vedno brez oklevanja za!

Te dni se je na našem jamarskem klubu začela nova jamarska šola, čas je bil za prvo akcijo nadebudnih novih jamarčkov v Mačkovico, naša familija pa se je seveda priključila. Tokrat v četvero, čeprav je bilo Malega, ki ga jame do sedaj niso tako prevzele kot njegovo starejšo sestro, kar težko prepričati. Nazadnje sem posegla po skrajnem sredstvu – če že živimo v potrošniški družbi, pa menda ne bo grozno narobe, če za stvari, ki mi RES veliko pomenijo, uporabim preizkušeno tehniško podkupovanja?

V Mačkovico nas je zarinilo kakih 30, ves podmladek jamarske šole, nekaj veteranov in mi štirje. Kar dobro nam je šlo. V kaminu, kjer je treba par metrov splezati navzgor, je Mali sicer malo zatulil, a ker nismo prišli do dramatičnih krikov »ljudje! ljudje«, »za življenje gre!« in sorodnih izrazov najhujše groze, s katerimi je pospremil recimo kopanje v ta velikih valovih na Lefkadi ali pluženje navzdol po ta dolgi rdeči progi na Selli Nevei, lahko sklepam, da ni bilo tako grozno. Vseeno naša akcija ni obetala najboljšega izteka, ko je glavnina ekipe odvila še v F rov, mi pa smo jih čakali v Veliki dvorani – ne zato, ker bi se ustrašili blata (ko je mladina slišala »blato«, je kar letela tja), pač pa malo večjih tehničnih težav. Če veste, kako je s čakanjem v jamah, in če veste, kako je s potrpežljivostjo pri najmlajših, si lahko predstavljate, da to naše čakanje ni kazalo ravno najboljše. Saj bi šli sami ven, ampak otroka nista hotela še enkrat skozi navpični kamin, jaz pa nisem bila prepričana, da bom sama našla Laški rov, ki je obetal drugi izhod.

Ekipa našega kluba pred odhodom v jamo. Foto: Peter Gedei
(v odsotnosti lastnega slikovnega gradiva si moram fotko sposoditi od klubskega velemojstra)

In tako smo čakali … šli malo do blata … pa do jezerca … in spet čakali … tečnarili … »A se kaj sliši?« … in čakali …

… in takrat so se dejansko slišali glasovi. Ampak previsoki in iz napačne smeri! Še nekaj čakanja kasneje se je pokazalo, da je v Veliko dvorano dejansko prišlo šest novih lučk. Ko so prišli bližje, smo videli, da niso »naši«, pač pa dva jamarska očeta s štirimi nadobudneži. Že to, da v jami srečaš drugo ekipo, je skrajno redko, ko smo pa ugotovili, da sta med njimi sinetov trenutno najboljši prijatelj in sošolec in njegov oče, nas je skoraj vrglo na rit!

Od takrat nič več ni bilo težko. Mali je do besteka kar letel, in ko smo se skupinsko tlačili ven skozi Laški rov, ni bilo nobene ovire več. Je bilo pa toliko več nepotrebnih kletvic, ki so trenutno vrhunec fantovskega humorja. Saj veste, tisto, ko rečeš vulgarno besedo in se potem režiš kot pečen maček … Da ne omenjam jamarskih prasic (= transportnih vreč), katere poimenovanje bi otroke težko bolj osrečilo!

Izkupiček dneva: Mali je komentiral, da je bilo v jami »kar v redu«, in zdaj večkrat komentira, kaj in kako bo naslednjič … Misija je torej uspela, za kar gre posebna zahvala nenačrtovanemu srečanju. Zvečer smo šli pa še v Mullerja (v družinskem žargonu brez preglasa, prosim) po obljubljeno plastično orko (spomin na Tenerife) in sreča je bila popolna!