Srečanje na globini

Pred dvema letoma je bila za mojo Tastarejšo Mačkovica nekakšen jamarski krst. Pridružili sva se jamarski šoli našega kluba in punca je bila pečena! Očarana je bila nad nerodnim poskakovanjem po drsečih kamnitih blokih, tlačenjem skozi ožine, blatnimi kopelmi in seveda veselim skupinskim vzdušjem, ki preveva tovrstno dejavnost. In čeprav jo pri dobrih devetih letih že krepko tipa splošno najstniško uporništvo (brez razloga), je, kadar koli se ponudi priložnost za jamarsko akcijo, vedno brez oklevanja za!

Te dni se je na našem jamarskem klubu začela nova jamarska šola, čas je bil za prvo akcijo nadebudnih novih jamarčkov v Mačkovico, naša familija pa se je seveda priključila. Tokrat v četvero, čeprav je bilo Malega, ki ga jame do sedaj niso tako prevzele kot njegovo starejšo sestro, kar težko prepričati. Nazadnje sem posegla po skrajnem sredstvu – če že živimo v potrošniški družbi, pa menda ne bo grozno narobe, če za stvari, ki mi RES veliko pomenijo, uporabim preizkušeno tehniško podkupovanja?

V Mačkovico nas je zarinilo kakih 30, ves podmladek jamarske šole, nekaj veteranov in mi štirje. Kar dobro nam je šlo. V kaminu, kjer je treba par metrov splezati navzgor, je Mali sicer malo zatulil, a ker nismo prišli do dramatičnih krikov »ljudje! ljudje«, »za življenje gre!« in sorodnih izrazov najhujše groze, s katerimi je pospremil recimo kopanje v ta velikih valovih na Lefkadi ali pluženje navzdol po ta dolgi rdeči progi na Selli Nevei, lahko sklepam, da ni bilo tako grozno. Vseeno naša akcija ni obetala najboljšega izteka, ko je glavnina ekipe odvila še v F rov, mi pa smo jih čakali v Veliki dvorani – ne zato, ker bi se ustrašili blata (ko je mladina slišala »blato«, je kar letela tja), pač pa malo večjih tehničnih težav. Če veste, kako je s čakanjem v jamah, in če veste, kako je s potrpežljivostjo pri najmlajših, si lahko predstavljate, da to naše čakanje ni kazalo ravno najboljše. Saj bi šli sami ven, ampak otroka nista hotela še enkrat skozi navpični kamin, jaz pa nisem bila prepričana, da bom sama našla Laški rov, ki je obetal drugi izhod.

Ekipa našega kluba pred odhodom v jamo. Foto: Peter Gedei
(v odsotnosti lastnega slikovnega gradiva si moram fotko sposoditi od klubskega velemojstra)

In tako smo čakali … šli malo do blata … pa do jezerca … in spet čakali … tečnarili … »A se kaj sliši?« … in čakali …

… in takrat so se dejansko slišali glasovi. Ampak previsoki in iz napačne smeri! Še nekaj čakanja kasneje se je pokazalo, da je v Veliko dvorano dejansko prišlo šest novih lučk. Ko so prišli bližje, smo videli, da niso »naši«, pač pa dva jamarska očeta s štirimi nadobudneži. Že to, da v jami srečaš drugo ekipo, je skrajno redko, ko smo pa ugotovili, da sta med njimi sinetov trenutno najboljši prijatelj in sošolec in njegov oče, nas je skoraj vrglo na rit!

Od takrat nič več ni bilo težko. Mali je do besteka kar letel, in ko smo se skupinsko tlačili ven skozi Laški rov, ni bilo nobene ovire več. Je bilo pa toliko več nepotrebnih kletvic, ki so trenutno vrhunec fantovskega humorja. Saj veste, tisto, ko rečeš vulgarno besedo in se potem režiš kot pečen maček … Da ne omenjam jamarskih prasic (= transportnih vreč), katere poimenovanje bi otroke težko bolj osrečilo!

Izkupiček dneva: Mali je komentiral, da je bilo v jami »kar v redu«, in zdaj večkrat komentira, kaj in kako bo naslednjič … Misija je torej uspela, za kar gre posebna zahvala nenačrtovanemu srečanju. Zvečer smo šli pa še v Mullerja (v družinskem žargonu brez preglasa, prosim) po obljubljeno plastično orko (spomin na Tenerife) in sreča je bila popolna!