Ljudje! Ljudje!!!

Tastarejša iz šole seveda že prinaša marsikaj. Med drugim sta se med drugim v naš besednjak letos naselila izraza »človek« in »ljudje«, oboje povedano na najbolj tečen možen način in uporabljeno ob najbolj neprijetnih priložnostih.

Ampak očitno imata besedi večjo težo, kot bi jima pripisala. Danes je imel Mali sistematski pregled pred vstopom v šolo in obnašal se je strašno vljudno, kulturno in sploh tako, da je mama zraven njega (se pravi jaz) kar žarela od ponosa. Dokler ni medicinska sestra odprla prve injekcije … Poskušali sva zlepa, in ker joka ni bilo mogoče ustaviti ali dečkota pripraviti do sodelovanja, nazadnje prvi strel opravili zgrda. Podobno se je ponovilo pri drugi injekciji, a s to razliko, da je Mali v tistih treh sekundah, ko sem ga trdno držala, profesionalka pa ga je zabadala, tulil iz globin duše: »Ljudje! Ljudje! LJUDJE!!!«

Koga je nameraval s tem priklicati, ne vem, ampak krik na pomoč je bil pretresljiv! Me prav zanima, ali ga bo uporabil ob naslednjem striženju nohtov na nogah. Sem se pa vseeno odločila, da bova odvzem krvi raje opravila kak drugi dan.

Slika je simbolična (a vsaj razmeroma sveža).