nedelja, 30. avgust 2020

Slovo od poletja

Če bi me kdo pred desetimi leti povabil na dopust v zidanico na Dolenjskem, bi mu takojci napletla kup izgovorov, zakaj ne morem. Na Dolenjsko, med griče in vinograde? Lepo vas prosim! Ampak vse se menja, tudi jaz, in ne samo, da sem dejansko šla na dopust v zidanico na Dolenjskem, med griče in vinograde, pač pa sem ga celo sama organizirala!

Prav organizacija je bila še najtežji del počitnic, saj je od mene terjala kar nekaj prepričevalskih spretnosti, da nam je bil lastnik sploh pripravljen oddati zidanico, ki jo sicer reklamira po vseh mogočih kanalih. Mnja, no, res je, da smo z vsemi prihodi in odhodi različnih delov odprave njene uradne kapacitete presegli za skoraj dvakrat, res pa je tudi, da je bila polovica naše skupine t. i. otroški vrtec, ki ne zasede niti polovice postelje. Sicer prijazni gospod si vse do konca našega bivanja ni opomogel od šoka, da smo hiško bogu za hrbtom izbrali raje kot njegove apartmaje v središču Novega mesta, ki nam jih je zagnano priporočal. Moja pojasnjevanja, da nam kot meščanom dopust v mestu, pa katerem koli že, ni ravno prva izbira, so ga zadovoljila samo delno.

Hiška je bila krasna, z občutkom obnovljena, z ljubeznijo vzdrževana in s tremi terasami, na katerih smo ob vsaki uri dneva lahko našli ustrezne klimatske pogoje za naš podmladek. Smo bili pa mi verjetno majčkeno razočaranje za naše začasne sosede. Hitro smo pogruntali, da pozdrav »A boste kaj spili?« namesto »Dober dan!« ni noben stereotip, pač pa živa realnost, a odrasli del naše ekipe je s sposobnostmi konzumacije alkohola le slabo stopal v korak z lokalno vljudnostjo. V štirih večerih nam je uspelo stankati pol litra cvička! A je naša Turbobabi zgornje sosede vseeno odtajala do te mere, da je bila kavbojsko najbolj podkovana med nami deležna celo brezplačnega jahanja – brez sedla! Jaz pa sem bila že prvi večer pozvana na kozarček dobrodošlice k drugemu sosedu in v četrt ure klepeta izvedela vse, od tega, da korona ne obstaja, do tega, katero je najboljše kopališče na Kolpi.

In vsaka mu čast, temu sosedu! Takoj drugi dan smo šli preverit, kakšne so te Griblje. Iz Starega Ljubna, kjer smo stanovali, so nam bile približno tako pri roki, kot so Dolenjske Toplice iz Ljubljane, a so se nam vseeno tako zelo dopadle, da ni bilo nič s širšim raziskovanjem Dolenjske, saj smo celotni dopust preživeli na isti trasi skozi Belo krajino. A kaj naj rečem, za kopanje na jezu, ki ustvarja primerne pogoje tako za dobre plavalce kot za najmlajše gole čofotalce, za skakanje s podrtega drevesa in za potapljanje v topli vodi, od katere sploh ne zapečejo oči, se je splačalo.

Da pa mladina od celodnevnega igranja in nekajurnega kopanja ne bi bila premalo utrujena, smo jo vsak dan povedli še na kakšen sprehodič. Spoznali smo čarobnost Krupe in gozdno igrivost Divjega potoka pri Črmošnjicah, se sprehajali smo se med zidanicami na naši hišni gori Ljubnu, se basali s prezrelimi slivami in si mašili ušesa pred glasnim zvonom v razglednem stolpu na Mirni gori. Pet čarobnih dni gričev in grozdja, igranja in družine, os in komarjev, sonca in kratkih rokavov.

Od letošnjega čudnega, koronsko navdahnjenega poletja smo se skoraj po koledarju poslovili, ko se spodobi – z žarom, pijačo in plesom. Že res, da je najbolj strupeni del pijače predstavljala kokakola, da smo plesali na Ferrari polko in da je bilo žurke konec ob pol desetih, ko je složno omagal mlajši del žurerjev, a večer je bil vseeno nepozaben. V temi terase, nad polnimi krožniki, pod skoraj polno luno, med družino in prijatelji je bilo tako čarobno, da so Tastarejšo, ko sva se šli umivat, oblile solze. Jo čisto razumem – tudi meni je šlo od vse te nepričakovane, na nenavadnem kraju in ob nenavadnem času najdene lepote kar na jok.

Naš dolenjski domek. "Pogled na gore", s katerim se reklamira, je neskončno zabaval mojega očeta,
ampak kar je res, je res - Trdinov vrh je kot na dlani!

Dolenjska, kot se šika.


Griblje - zdaj malo tudi "naše".

Izvir Krupe.

Divji potok pri Črmošnjicah. Noter je uspelo pasti samo enemu mladiču.

Mirna gora.

Sv. Vid na Ljubnu, verjetno ena redkih slovenskih cerkvic brez kakršnega koli razgleda.

Za konec smo se tik pred jesenskim deževjem ustavili v Žužemberku.
Očitno smo zreli za oglede gradov, kajti Tastarejša je silno razburjena želela videti vse!

torek, 11. avgust 2020

Flek

Prasca sem zasačila par dni, preden smo šli na dopust. Če se ne motim, se je prešvercal s Šmarne gore, na zadnji strani stegna pa sem ga odkrila šele naslednje jutro. Nič kaj dober obet za bivanje v daljnih krajih, sem pomislila in pozabila nanj … dokler se nisem slaba dva tedna kasneje čohala po nogi. Zatipala sem nekaj nenavadnega, in ko mi je le uspelo dovolj zviti vrat, da sem za silo videla svoje ozadje, sem se ob pogledu na veliko rdečino seveda spomnila na tistega klopa!

Ampak kako se lotiš zdravljenja (ali preprečevanja ali kaj že) borelioze v krajih, kjer – za razliko od nas – niso svetovni prvaki v njeni razširjenosti? No, če je prišla kakšna dobra stvar od korone, je brez dvoma to, da se je naše zdravstvo vsaj malo navadilo na e-postopke. Klicala sem torej svojega zdravnika in začuda dobila ambulanto že v drugem poskusu. Sestri sem podrobno razložila situacijo, pa mi je naročila, naj ji pošljem fotografijo izpuščaja. Stanovalci sosednjih avtodomov so bili v naslednjih minutah priča slikovitemu fotosešnu, ko je Najdražji skušal čim bolj zaobjeti vso krasoto zadnjega dela moje noge …

»Vas bomo poklicali,« mi je na koncu rekla sestra. Tako sem ves dan, ko smo pohajali po širokih slemenih Apeninov in precej za las bežali pred nevihto, kar se nam je na italijanskih počitnicah vse prepogosto dogajalo, z enim ušesom pazila, da ne bi slučajno preslišala telefona. Ker je vztrajno molčal, sem se popoldne še enkrat priklopila na mejl. Za vsak slučaj, če so pozabili, da naj bi me poklicali. In res, tu je bil odgovor iz ambulante: »Zdravnica Vam je predpisala antibiotik zaradi tistega izpuščaja, je že na Vaši zdravstveni kartici.« Kar je čisto po regelcih, ampak sveta pomagavka, a se nisva s sestro pogovarjali o tem, da sem sredi italijanskega škornja in mi slovenska zdravstvena kartica pomaga približno toliko kot ljubljanska urbana?

Ker je bila ambulanta po tretji seveda že zaprta, sem imela kup časa za preigravanje možnih scenarijev. Lahko čakam do vrnitve v Slovenije, par dni gor ali dol menda ne bo igralo prevelike razlike? Antibiotika mi kar tako, na lepe oči, v lekarni verjetno ne bodo dali? In kako naj jim zadevo – s svojo uborno italijanščino – sploh razložim? Še najmanj pa mi je dišala možnost, da bi obiskala italijanskega zdravnika. Kajti najbližji je bil v sicer srčkanem turističnem mestecu Pescasseroli, v katerem se je gnetla četrtina vseh italijanskih avtodomov, tako da smo se komajda pripeljali skozenj, kaj šele, da bi skušali tam parkirati!

Zjutraj mi je sestro vendarle uspelo priklicati in ni mi bilo treba veliko razlagati, da mi je po e-pošti poslala cel izvid. Sicer v slovenščini, a SUMAMED se je dovolj jasno razločil. In sem šla v akcijo, kar je pomenilo sprehod v center Opija, še enega srčkanega mesteca, ki pa je postavljeno na vrhu tolikšnega hriba, da je bil sprehod do tja resno švicanje in sem bila vesela, da sem familijo pustila spodaj v kampu. Vsa premočena sem lekarnico našla na podstrešju stare hiše. V njej pa starejšo gospo, s katero sva hitro ugotovili, da znam jaz boljše italijansko kot ona angleško, kar o najinih zmožnostih sporazumevanja pove vse. Plus maska v takem primeru res ne doprinese nič dobrega.

K sreči sem se v preteklosti vsaj toliko potikala po karnijskih vukojebinah, da vem, da so v italijanščini klopi ZECCHE. Torej sem zavihala hlače (še sreča, da sem imela kratke!), pokazala na flek in komentirala ZECCHE. S preostankom svojih italijanskih fraz se raje ne bi smešila, glavno je, da je gospa takoj pokapirala, da gre za nekakšno INFEZIONE (moji poskusi z BORELIOZA in njenimi italijanizirami izpeljankami so jo pustili mrtvohladno). Trajalo je še nekaj časa, da sva zguglali italijansko ustreznico sumameda, a ker sva vsaka po svoje prišli do enakega rezultata, je bila menda kar prava. Potem sva skomunicirali samo še količino potrebnih tablet in iz tiste miniaturne mansarde sem odskakljala kar precej olajšana. Pa saj, zakaj bi imela velikost lokala kakršno koli zvezo z empatičnostjo in inteligentnostjo zaposlenih v njem?

Konec dober, vse dobro. Antibiotično kuro sem srečno začela in končala, ali je delovala, bo pa tako ali tako pokazal čas.

Glavna ulica v Opiju. Lekarna je v eni od mansard.

nedelja, 9. avgust 2020

Najvišji Corno

Ob šestih zjutraj sem se potiho splazila na prosto. Edini, ki me je pozdravil v še mračnem jutru, je bil veter, ki se po par dneh dela brez premora še vedno ni naveličal. Odtiholazila sem mimo ostalih avtodomov do ceste, a jo že na prvem ovinku zapustila in po dobrih stotih višinskih metrih strmih trav, ki mi na tešče niso pretirano prijale, dosegla markirano pot, ki pride z najvišjega parkirišča. Malo pred sedlom Sella di Monte Aquila (2335 m) sem ga le ugledala. Najvišji Corno v masivu Gran Sassa, Corno Grande (2912 m), z južne strani kaže prav postavno skalnato piramido!

Jasno, da me je matrala Direttissima, označena pot, ki pripelje na najvišji vrh italijanskega škornja (če izvzamemo Alpe) direktno čez južno steno. Če me spomin ne vara, sta v zadnjih izdihljajih rajnke Juge prav čeznjo vlekla gor svoje potomstvo moja turbostarša … A vse, kar imam v glavi izpred tistih davnih let, je, da sem menda takrat prvič srečala bolle rosse, rdeče pike namesto markacij, drugače pa se nisem spomnila ničesar, in trenutno sem preveč mama, da bi si čez steno upala laziti sama. Torej sem si hitro poiskala izgovor, da se takih smeri res ni pametno lotevati brez čelade, in se usmerila po markirani promenadi do zahodne rame. Par skrajno neplašnih gamsov, uvoženih v 90. letih, me je opazovalo in to je bilo vse, kar je migalo na hribu. No, toliko me je le v hlačah, da sem zavila z normalke in do vrha zlezla po označenem, a nevarovanem zahodnem grebenu (sem pač računala, da je na grebenih manjša nevarnost, da mi kaj prileti na nezaščiteno bučo). Je bilo čisto prijetno, konstantno poplezovanje, ki ga je začinjal tečni veter. Po dveh urah in pol sem sama samcata stala ob kičastem vršnem okrasju Corna Grande, ki so ga še bolj krasili v veter in meglice zaviti stolpi masiva. Ja, če so Sibilini Karnijci Apeninov, lahko skupino Gran Sassa brez dvoma označimo kot apeninske Dolomite.

Pa ne samo po strmini in skalnatosti. Ko je bil za mano že sitni del sestopa po vii normale, ki vodi po severni strani in bi jo še najlažje primerjala z našim Prisojnikom, so se začele tudi dolomitske množice. Najprej par posameznikov, za njimi prva skupina in kmalu sem nasproti hodečo kolono nehala pozdravljati, ker mi preprosto ni več zneslo.

Malo po deseti uri sem se kar olajšana, da je konec srečevanj z nasproti hodečimi, znašla na parkirišču na koncu ceste in ob zgornji postaji gondole iz doline. A tu ni bilo nič bolje. Ne vem, ali je imela prste posredi korona ali samo običajni ferragosto, ampak na višini 2100 metrov je bilo vsaj petdeset avtodomov in še dvakrat toliko avtomobilov. So pa Italijani problem parkiranja spretno rešili z dodatnim parkiriščem dobrih sto višinskih metrov nižje, od koder za bolj kot ne simbolično vsoto pripeljejo turiste do vrha s sedežnico. Z njo se je od našega črnega prenočevališča ob meteorološki merilni postaji gor pripeljala tudi moja familija.

Jutro nad famoznim Campom Imperatore. Osupljiva ravan!


Samo tale me je - prav neplašno - spremljal.

Odcep poti po zahodnem grebenu. "Samo za eksperte"!

Apenini.

Sestopajoči na normalki, zadaj strmi Corno Piccolo.

Vrh.

Ne vem, ali temu še rečejo ledenik ali ne.

Zoprn sestop po normalki.

Kot krajši, manj izpostavljen Prisojnik.

Očitno ne marajo zgodnjega vstajanja.

Najbolj zoprn del poti nad parkiriščem. Veter, grušč in gužva.

Tako se je s koncem ene zame pričela še druga tura dneva. Žal smo morali najodvratnejši del, po drčljivi, prepišni, zafolkani poti do sedla Sella di Monte Aquila, ponoviti, tam pa smo odvili na desno. Z izjemo interne družinske drame, ki je popestrila vzpon marsikateremu mimoidočemu Italijanu, smo mladiča brez pretresov spravili na njun verjetno najvišji vrh do sedaj. Monte Aquila (2495 m) je prijazno postavljena na pragu Corna Grande in omogoča lahek pristop ter opojne razglede, med drugim tudi na množice, ki so kljub vedno gostejšim oblakom še vedno rinile v mojo nesojeno Direttissimo. Brez čelad, kakopak …

Takole so prileteli do mene ...

... in nadaljevali smo proti Cornu Grande ter desno.

Monte Aquila.

Apenini!

Sestop; zadaj levo se vidi spodnja postaja sedežnice, ob kateri je še eno veliko parkirišče.

Pogled nazaj na Monte Aquilo. Pristop poteka po grebenu z leve.

Vzpončič nazaj do naše hiške. In ne, tukaj ni bilo veliko avtodomov ...

sobota, 8. avgust 2020

Karnijci osrednje Italije

Na poti po vzhodni obali Italije proti jugu so Monti Sibillini prva zares gorska skupina. Gre za narodni park, ki zaobjema četrti najvišji masiv osrednjih Apeninov. Nama z Najdražjim je padel v oko pred leti, ko sva opremljena predvsem z lastnima nosovoma in smučmi v avtu za prvi maj drvela v središče škornja z okvirno željo po poznopomladanski turni smuki. Da najini načrti niso čisto iz trte izviti, nama je potrdila bela piramida, ki se nama je bleščala že z obale. Na Monte Prioro sva zlezla dva dni kasneje in bila deležna 700 višinskih metrov najslajše smuke po snežnih jezikih (kakih 800 višinskih metrov nošnje do začetka snega pa se nama je ob tedanji kondicijski našpičenosti zdelo čisto sprejemljivo). Vrh sem si poleg tega za vse večne čase zapomnila po neznanski količini pikapolonic – na ne tako zelo dolgem vršnem grebenu sva jih naštela čez 300! Par ur kasneje pa sva bila deležna pomembne lekcije o življenju v osrednji Italiji, ko sva se – nevedneža s celine! – skoraj raztrgala v iskanju zemljevida Sibilinov v bližnjem Ascoliju. Pred četrto popoldne se pač spodobi samo počivati, to bi pa ja morala vedeti.

Turnosmučarska idila na Priori pred davnimi leti ...

... saj v resnici je bilo čisto smučljivo!
 
Letos smo prišli v Sibiline bolje opremljeni, kar se tiče literature in zemljevidov, a s precej manj ambiciozno ekipo. Pa še vreme se je odločilo, da je bilo dovolj obalne vročine, in tako nam je nekaj ciljev odnesel. Edino konkretnejšo turo, ki smo jo ubodli, nam je omogočilo opuščeno smučišče Frontignano na severozahodu Sibilinov. Ko ga še nista dotolkla obraba in potres, sploh ni moglo biti slabo! Nas je pa prav začudilo še nekaj drugega: če bi bilo to pri nas, bi se na takole zlahka dostopnem Krvavcu gnetlo najrazličnejših športnikov, tu pa nam je na poti od konca najvišje ceste do vrha žičnic družbo delala le čreda firbčnih konj. Do vrha Monte Bove Sud (2169 m) od tam ni bilo daleč, a ker je bil vzhodni veter viharno neprizanesljiv, sem se samo jaz priborila do razgleda na opuščeno zgornjo postajo res vratolomne gondole in presenetljivi sibilinski splet. Povsod novi grebeni, nove doline, nove možnosti in nove ideje, kaj bi bilo, če bi … 

Smučišče Frontignano že nekaj let ne deluje več.

Škoda, ker ne izgleda slabo.

Nad smučiščem se dviga kotel vrhov; Monte Bove Nord na sliki je zaprt za ljudi, saj so tja (spet) naselili gamse.

Z Monte Bove Sud se odpre pogled na vzhodno stran Sibilinov; levo v oblakih je Priora, kjer sva pred leti smučala.

Vrh Monte Bove Sud je desno. Na sliki se vidi zgornja postaja gondole, ki je nudila precej vrtoglavo vožnjo.

V Sibilinih ne gre brez »italijanskega Tibeta«. Piano Grande je kraška ravnica na ok. 1300 metrih, spravljena v kotlu med najvišjim Sibilincem, Monte Vettorejem, in nižjimi, a nič manj atraktivnimi travnatimi grebeni na drugi strani, po katerih bi lahko kar pohajali, kolesarili ali kar koli že, če nas ne bi spet preganjali nevihtni oblaki. Pisati o tem fantastičnem koščku Zemlje je nesmotrno, stvar je treba videti (in slikati). 

Greben na zahodni strani Piana Grande je kot ustvarjen za gorsko kolesarjenje, a tudi peš gre čisto lepo.
Malega je kar odneslo naprej.

Spust z grebena na Piano Grande.

Piano Grande, zadaj nezahtevni najvišji vrh Sibilinov Monte Vettore.

Piano Grande, vasica na sliki je Castelluccio.

Ravno!

Dodaten pečat Pianu Grande daje slikovita vasica Castelluccio na severnem robu kotla, ki pa jo je žal doletelo isto kot vse Sibiline. Avgusta in oktobra 2016 so se tamkajšnja tla tresla z močjo do stopnje 6,5, posledično pa so vsi očarljivi kraji, vse slikovite vasice in vsa ljubka mesteca – uničeni. Hiše so podprte, zvoniki ojačani, okna pa zaprta in zabita. Castelluccio je le še vasica agriturismov. Še bolj me je pretresla vožnja skozi nekdaj kar pomembno mesto Amatrice. Menda ga vsi Italijani poznajo po omaki a la amatriciana, a kaj, ko ga ni več. Ni ga! Samo še prazen prostor in par podrtih zidov …

Turistični del Castelluccia je montažen ...

.. preostanka pa bolj ali manj ni.
Piano Grande s Castelluccia.

Castelluccio, zadaj Monte Vettore.

Kar pa še ne pomeni, da v Sibilinih turizma ni. Na robu vsakega kraja so montažna nakupovalna središčeca, kamor so prestavili trgovinice iz podrtih hiš, tako da življenje v njih vendarle vrvi. V skoraj vsakem večjem kraju so tudi postajališča za avtodome, zato je potovanje enostavno. Nam se je pa najbolj dopadlo smučarsko mestece Ussita pod Frontignanom. Center je sicer zlovešče prazen, veliki bloki, ki so svoje čase verjetno gostili apeninske smučarje, so zadelani, prebivalci, kar jih je, pa so preseljeni v majčkene montažne hiše, a v vasi smo našli dve uporabni igrišči, kar je bilo dovolj za srečo najinega podmladka. Po večerni sladoled smo se sprehodili v bližnji bar, kjer smo – verjetno edini tujci daleč naokoli – izstopali kot pravi gringoti. Svoja občutja sem vneto razlagala Najdražjemu, ob odhodu pa nas je ostareli pripadnik stalnega barskega inventarja meni nič, tebi nič pozdravil z »Nasvidenje« … Uh, še dobro, da nisem govorila česa sočnejšega! Vsekakor me je gospod tako me je šokiral, da sem naslednjega frajerja pozdravila kar s španskim »¡Hola!« in še nekaj časa hodila naokoli rdeča kot kuhan rak.

Občinske stavbe v večini krajev so takšnele.

Žerjavi ...

zidarski odri ...

... in podprte hiše.

Večer pri Norcii. Najdražji je bil srečen.

Kljub potresu Norcia še vedno živi za pršut, sir in tartufe. Celo korona jih ne ustavi!

K24, družinska varianta

Po lanskem uspešnem zaključku poletja s  štiridnevnim pohodom od Bohinja prek Komne do Tolmina smo si bili enotni, da bomo tudi letošnjo se...