torek, 11. avgust 2020

Flek

Prasca sem zasačila par dni, preden smo šli na dopust. Če se ne motim, se je prešvercal s Šmarne gore, na zadnji strani stegna pa sem ga odkrila šele naslednje jutro. Nič kaj dober obet za bivanje v daljnih krajih, sem pomislila in pozabila nanj … dokler se nisem slaba dva tedna kasneje čohala po nogi. Zatipala sem nekaj nenavadnega, in ko mi je le uspelo dovolj zviti vrat, da sem za silo videla svoje ozadje, sem se ob pogledu na veliko rdečino seveda spomnila na tistega klopa!

Ampak kako se lotiš zdravljenja (ali preprečevanja ali kaj že) borelioze v krajih, kjer – za razliko od nas – niso svetovni prvaki v njeni razširjenosti? No, če je prišla kakšna dobra stvar od korone, je brez dvoma to, da se je naše zdravstvo vsaj malo navadilo na e-postopke. Klicala sem torej svojega zdravnika in začuda dobila ambulanto že v drugem poskusu. Sestri sem podrobno razložila situacijo, pa mi je naročila, naj ji pošljem fotografijo izpuščaja. Stanovalci sosednjih avtodomov so bili v naslednjih minutah priča slikovitemu fotosešnu, ko je Najdražji skušal čim bolj zaobjeti vso krasoto zadnjega dela moje noge …

»Vas bomo poklicali,« mi je na koncu rekla sestra. Tako sem ves dan, ko smo pohajali po širokih slemenih Apeninov in precej za las bežali pred nevihto, kar se nam je na italijanskih počitnicah vse prepogosto dogajalo, z enim ušesom pazila, da ne bi slučajno preslišala telefona. Ker je vztrajno molčal, sem se popoldne še enkrat priklopila na mejl. Za vsak slučaj, če so pozabili, da naj bi me poklicali. In res, tu je bil odgovor iz ambulante: »Zdravnica Vam je predpisala antibiotik zaradi tistega izpuščaja, je že na Vaši zdravstveni kartici.« Kar je čisto po regelcih, ampak sveta pomagavka, a se nisva s sestro pogovarjali o tem, da sem sredi italijanskega škornja in mi slovenska zdravstvena kartica pomaga približno toliko kot ljubljanska urbana?

Ker je bila ambulanta po tretji seveda že zaprta, sem imela kup časa za preigravanje možnih scenarijev. Lahko čakam do vrnitve v Slovenije, par dni gor ali dol menda ne bo igralo prevelike razlike? Antibiotika mi kar tako, na lepe oči, v lekarni verjetno ne bodo dali? In kako naj jim zadevo – s svojo uborno italijanščino – sploh razložim? Še najmanj pa mi je dišala možnost, da bi obiskala italijanskega zdravnika. Kajti najbližji je bil v sicer srčkanem turističnem mestecu Pescasseroli, v katerem se je gnetla četrtina vseh italijanskih avtodomov, tako da smo se komajda pripeljali skozenj, kaj šele, da bi skušali tam parkirati!

Zjutraj mi je sestro vendarle uspelo priklicati in ni mi bilo treba veliko razlagati, da mi je po e-pošti poslala cel izvid. Sicer v slovenščini, a SUMAMED se je dovolj jasno razločil. In sem šla v akcijo, kar je pomenilo sprehod v center Opija, še enega srčkanega mesteca, ki pa je postavljeno na vrhu tolikšnega hriba, da je bil sprehod do tja resno švicanje in sem bila vesela, da sem familijo pustila spodaj v kampu. Vsa premočena sem lekarnico našla na podstrešju stare hiše. V njej pa starejšo gospo, s katero sva hitro ugotovili, da znam jaz boljše italijansko kot ona angleško, kar o najinih zmožnostih sporazumevanja pove vse. Plus maska v takem primeru res ne doprinese nič dobrega.

K sreči sem se v preteklosti vsaj toliko potikala po karnijskih vukojebinah, da vem, da so v italijanščini klopi ZECCHE. Torej sem zavihala hlače (še sreča, da sem imela kratke!), pokazala na flek in komentirala ZECCHE. S preostankom svojih italijanskih fraz se raje ne bi smešila, glavno je, da je gospa takoj pokapirala, da gre za nekakšno INFEZIONE (moji poskusi z BORELIOZA in njenimi italijanizirami izpeljankami so jo pustili mrtvohladno). Trajalo je še nekaj časa, da sva zguglali italijansko ustreznico sumameda, a ker sva vsaka po svoje prišli do enakega rezultata, je bila menda kar prava. Potem sva skomunicirali samo še količino potrebnih tablet in iz tiste miniaturne mansarde sem odskakljala kar precej olajšana. Pa saj, zakaj bi imela velikost lokala kakršno koli zvezo z empatičnostjo in inteligentnostjo zaposlenih v njem?

Konec dober, vse dobro. Antibiotično kuro sem srečno začela in končala, ali je delovala, bo pa tako ali tako pokazal čas.

Glavna ulica v Opiju. Lekarna je v eni od mansard.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Šolska podmizna konferenca

Naš Mali je v šoli zlat fant, pravo angelsko dete, ki se najbolj od vsega boji, da bi kdo nad njim malček povzdignil glas. Tolikšna bogaboje...