Evrovizijska vročica

Svoje čase dni mi je bilo nerodno priznati, da sem navdušena spremljevalka evrovizijskega tekmovanja za najboljšo popevko, ampak zdaj (ko imam v bistvu samo dve enki več kot Kristusova leta) pri tem nimam več zadržkov. Hočem reči, zakaj bi bilo OK, da se za Najdražjega, ki šport spremlja edino prek jutranjega kofetkanja s kolegi, svet ustavi, ko je na sporedu kakšno fuzbalsko ali košarkarsko prvenstvo, ne pa tudi, da jaz uživam ob ekscesnih kostumih, pretežno (pod)povprečnih komadih in prisiljenem občutku vseevropske povezanosti? Danes torej popolnoma podpišem, ko kdo govori kot »evrovizijskem prazniku«. Ne nazadnje je to večer v letu, ko grem najpozneje v posteljo!

Skozi leta mi je za Evrosong uspelo za navdušiti tudi svoj podmladek. To zimo je bilo sicer v hiši nekaj razočaranja, ker ni bilo slovenske Eme, ki je še bolj bedasto povprečna in s katero se, če ne drugega, že zaradi jezika, še toliko lažje poistovetimo. Je pa res, da sta se ta mlada dva hitro navdušila nad Joker Outom in velik del pomladi prepevala, kako bomo vso noč plesali, se ljubili in se igrali (nisem prepričana, da imata ob tem v mislih enake sorte igranja kot pisci besedila). Torej sta nekje na nivoju mojih študentk, za katere je, kot mi je uspelo izvedeti, Bojan C. najlepši moški pod soncem. Očitno imam par desetic preveč na grbi, da bi to lahko razumela, in pri stopnjevanju pridevnikov in moški lepoti v razredu še vedno uporabljam že precej ostarela Brada Pitta in Piercea Brosnana …

Letos nas Evrovizija zabava že nekaj tednov. Na vse tri večere se je mladina brez ugovarjanja letela umit precej pred deveto, da sta bila v nizkem štartu, ko se je šov začel. Seveda sta oba omagala, še preden so se do konca odvrteli vsi kičasti komadi, ampak Tastarejšo je osrečila že zavest, da SME gledati vsa glasovanja. Začuda se nam je pridružil tudi Najdražji in tako padel noter v izbor, da nam je na dan potem brez predaha vrtel drugovrščenega Finca, mi pošiljal povezave na besedilo (raje ne) in izjavljal, da je pa to zanj najboljši evrovizijski komad vseh časov (saj ne rečem, ko ga nekajkrat slišiš, ti zleze v uho in srce). Še zdaj, nekaj tednov po dogodku, pojemo in plešemo na evrovizijske melodije. Prav neverjetno je, koliko si otroka zapomnita od posameznih koreografij, ki sta jih videla enkrat ali morda dvakrat!

In tako mi je namesto rojstnodnevne voščilnice Tastarejša s pomočjo šablon in nekaj lastne inspiracije pripravila tole čudovito ilustracijo. Če delite naše evrovizijsko navdušenje, jo boste razumeli, sicer je pa pojava v neokusni zeleni bolerci in s frizuro na butca na levi Finec, krasotica v prekratki oblekici z enim rokavom je precej slabše uvrščena Poljakinja z obupno popevko, ki pa gre grozno v uho. Tista normalna oseba na sredi je menda ena od žirantk. Že odštevamo do naslednjega leta!

Mimogrede, od sineta sem pa dobila papirnato letalo. Bo treba še malo delati na empatiji pri izbiri daril ...

Tastarejšina rojstnodnevna voščilnica a la Evrosong.

T-RRRRR-iumf!

Končno smo vsi v naši familiji glasovno v celoti kompetentni govorci slovenščine. Je bil že čas – glede na to, da sine odšteva tako rekoč zadnje tedne vrtca. Ampak nič se mu ni mudilo, prav uspešno me je znal vrteti okrog prsta z milima »Pjoooosim« in »Mami, a je pjov?« in tudi to, da je naokrog razglašal, da je »Juje«, ga ni motilo. Že pred časom je sicer sproduciral čisto pravi »d-RRRRR-ek«. Očitno je kombinacija glasov v tej besedi čarobna, kajti tudi pri Tastarejši je bila to prva beseda z r-jem. Ampak tukaj se je za dolgo časa ustavilo …

… dokler nismo zadnjič na lepem zaslišali besede »je-RRR-ebica«. (Se strinjam, ni ravno najpogostejša beseda v slovarju otrok, a ker smo trenutno globoko potopljeni v grško mitologijo, zna biti, da je bilo kaj v tem kontekstu.) Sledil ji je ponosen »deda And-RRR-ej«, potem pa bolj ali manj vse po spisku. Ker smo to dali skozi že pri prvorojenki, me ni presenetilo, da je takoj nastopila tudi faza zmede, ko Mali ne ve čisto, kje je zdaj R in kje je zdaj L. Prava izziva sta zato besedi LABIRINT in GLADIATOR (še dve iz našega trenutnega vsakodnevnega besedišča), R-je tlači v besede, ki jih sploh ni, zgodi se pa celo, da začne izjavljati, da je on »Ruje«. Ampak ker se tisti R tako lepo zakotrlja po jezičku, mu tega res ne zamerimo.

Najbolj zabavno od vsega pa je, da imamo trenutno v hiši golobčka. Ko Mali hodi naokrog, se bori z namišljenimi pošastmi ali se kako drugače igra, zraven samoiniciativno trenira fonetiko in si pridno gruli: »Grugrugru! Grugrugru!« Oh, ko bi ti sladki dnevi le trajali …!

Skoraj že šolar.