T-RRRRR-iumf!

Končno smo vsi v naši familiji glasovno v celoti kompetentni govorci slovenščine. Je bil že čas – glede na to, da sine odšteva tako rekoč zadnje tedne vrtca. Ampak nič se mu ni mudilo, prav uspešno me je znal vrteti okrog prsta z milima »Pjoooosim« in »Mami, a je pjov?« in tudi to, da je naokrog razglašal, da je »Juje«, ga ni motilo. Že pred časom je sicer sproduciral čisto pravi »d-RRRRR-ek«. Očitno je kombinacija glasov v tej besedi čarobna, kajti tudi pri Tastarejši je bila to prva beseda z r-jem. Ampak tukaj se je za dolgo časa ustavilo …

… dokler nismo zadnjič na lepem zaslišali besede »je-RRR-ebica«. (Se strinjam, ni ravno najpogostejša beseda v slovarju otrok, a ker smo trenutno globoko potopljeni v grško mitologijo, zna biti, da je bilo kaj v tem kontekstu.) Sledil ji je ponosen »deda And-RRR-ej«, potem pa bolj ali manj vse po spisku. Ker smo to dali skozi že pri prvorojenki, me ni presenetilo, da je takoj nastopila tudi faza zmede, ko Mali ne ve čisto, kje je zdaj R in kje je zdaj L. Prava izziva sta zato besedi LABIRINT in GLADIATOR (še dve iz našega trenutnega vsakodnevnega besedišča), R-je tlači v besede, ki jih sploh ni, zgodi se pa celo, da začne izjavljati, da je on »Ruje«. Ampak ker se tisti R tako lepo zakotrlja po jezičku, mu tega res ne zamerimo.

Najbolj zabavno od vsega pa je, da imamo trenutno v hiši golobčka. Ko Mali hodi naokrog, se bori z namišljenimi pošastmi ali se kako drugače igra, zraven samoiniciativno trenira fonetiko in si pridno gruli: »Grugrugru! Grugrugru!« Oh, ko bi ti sladki dnevi le trajali …!

Skoraj že šolar.