ponedeljek, 24. april 2023

Mačji drekci

Nordijsko navdihnjena prilika o različnosti okusov


Z visoko stopnjo gotovosti lahko trdim, da imam gensko močno nagnjenje k sladkemu. To pravilo ima le nekaj izjem, ki ga potrjujejo, in ena med njimi je črna bonbonasta packarija, ki jo je v moji izvorni družini rad mlaskal deda Jure, vsi ostali pa smo jo poznali pod nazivom mačji drekci. Zadeva uradno menda izvira iz rastline z nezapomnljivim imenom golostebelni sladki koren, po naše naj bi se nečemu v tej povezavi reklo tudi lakrica. Kot povprečna podalpska oseba nisem imela dosti zveze z njo, še največkrat sem jo zasledila v kaki prevedeni knjigi otroških receptov, kjer jo radi navajajo kot uporaben material za krašenje sladic.

V mojem letošnjem obleganju nordijskih držav so bili mačji drekci spet vrženi v moj svet, ko se je Bugi na prvem možnem letališču na poti na Norveško zakadil v njihovo nabavo. Lakrica ima očitno močno polarizacijsko moč, kot da je nekakšen janša med sladicami! Kajti medtem ko smo se vsi ostali člani odprave zgražali, je Bugiju ob črnih bonbonih kar malo prihajalo. Love it or hate it!

Pri svoji drugi, precej krajši poti v dežele vikingov sem bila postavljena pred izziv. Moja deca so mamino drugo odsotnost prenesli hladno kot špricer (Mali ni prišel niti do telefona, Tastarejša pa mi je vsaj poslala na FB že citirani, brutalno iskreni SMS: »Draga mami,ubistvu te ne pogresam, ampak vseeno hocem,da prides«), in ker živimo v kapitalizmu, je bilo glavno vprašanje, kaj jima bom prinesla. Göteborg je sicer veliko, a neturistično mesto, in potem ko sem prečesala center, sem ugotovila, da s simpatičnimi, uporabnimi darilci ne bo nič. Namesto tega sem skovala peklensko hudomušen načrt, ki je vključeval na nordijskem trgu vseprisotno lakrico.

Načrt je do popolnosti uspel. Po povratku domov sem iz kovčka izvlekla vrečko s pisanimi mačjimi drekci, češ da sem jima prinesla te bonbone. Mali je bridko zajokal že samo ob pogledu na skromnost darila, še bridkejše solze pa so ga oblile, ko je prvo slaščico vtaknil v usta in jo hip zatem brez zadržkov izpljunil. Preden bi situacija postala preveč tragična, sem iz prtljage potegnila še pravo stvar, ogromen paket mentosov (kar se je v klasični ponudbi na letališču zdela še najmanj ubijalska izbira), ki je mladino hitro potolažil, in se pripravila na to, da bo vrečka lakrice pač končala v smeteh – takrat pa je v sobo uletel Najdražji in si mimogrede v usta stlačil prvi pisani bonbon, ne da bi sploh vedel, za kaj gre. Vsi smo ga napeto opazovali v pričakovanju izbruha gnusobe, on pa samo: »Mmmmmm.« Čez pol ure je tarnal samo, da ga boli trebuh, ker jih je pojedel preveč …



Ni komentarjev:

Objavite komentar

Turbo planina

Trenutno sem v službi na tako hiper turbo pogonu, da se mi je že par dni po dopustu zdelo, kot da sem hkrati tako izpraznjena tako prekipeva...