ponedeljek, 08. januar 2018

Deda Jure

Dvanajst let je minilo od smrti neponovljivega posebneža, ki je dal ime mojemu sinu - mojega dedata Jurija. Jureta. Jurčka. Dvanajst let, odkar je svet za kanček manj zanimiv. To je dovolj dolga doba, da si njegovo nedoumljivo, nezgrešljivo podobo vedno težje prikličem v spomin, hkrati pa mi je še vedno žal, da veliki ljubitelj otrok ne bo mogel spoznati krasne družine, ki sem si jo ustvarila. Svojih pravnukinj ne bo mogel nadlegovati z vprašanji, ali bi se poročile z njim, pravnukom pa ne bo mogel pod nos tlačiti nagravžnih jedi iz svoje lastne produkcije. Ja, vsem, ki smo ga poznali, je šel večino časa pretežno na živce, ampak vseeno - pogrešam ga.

Naš zadnji skupni izlet, Debela peč julija 2005

Zato je velika sreča, da je moja Tastarejša zdaj že tako razumno pristala na planetu Zemlja, da med duhamorno hojo sploh ne opazi duhamornih dolenjskih host, ker je tako zatopljena v moje zgodbice o Jurčku.

Zgodbice o tem, kako rad je imel otroke in kako smo, dokler smo še živeli v isti hiši, vsak večer z divjaško igro jumping in the air spalnico mojih staršev spremenili v konjušnico, kot jo je zaradi vonja imenoval moj oče. Pa kako je vsak teden obiskoval pse iz soseščine in jim nosil hrano. Pa če so bili sestradani ali ne.

Kako je matematične probleme reševal s tako lahkoto, da se je zdelo, kot da sploh ni opazil, da gre za probleme, kako nekaterih splošno znanih dejstev nikakor ni zmogel sprejeti in kako je bil zanj avtomehanik Jurejevčič bolj zaupanja vredna avtoriteta o zadevah jedrske energije kot pa denimo njegov zet, doktor znanosti s tega področja.

Kako nam je med našim bivanjem v daljni Ameriki vsak teden napisal oz. bolje rečeno narisal vzorno, duhovito slikopisno pismo, ki smo ga željno pričakovali in brali, zdaj pa smo jih zbrali v lično zbirko, ki čaka, da bodo ob njej tisto obdobje in duha tedanjega časa spoznavali Jurčkovi pravnuki.

Kako se je - več kot osemdesetleten - sam povzpel na vrh Storžiča, da bi se, kot vsako leto, po riti oddričal v dolino po južnem spomladanskem snegu.

Kako je na vlaku v Trbovlje, kjer je delal, vsakokrat skušal opetnajstiti sprevodnika, da bi prihranil karto za naslednji dan, in kako je iz javnih stranišč domov prinašal toaletni papir. Kako je, ko je bil še nekje v rosnih šest- ali sedemdesetih, na vrhu Košutnikovega turna pozabil svojo legendarno črno-belo štrikano jopico in se naslednji dan za svoj greh pokoril tako, da se je vrnil ponjo. Do vznožja je šel s svojim sklumpanim mestnim kolesom ... Pa kako je s polžjim tempom in ob popolnem neupoštevanju prometnih predpisov kolesaril čez vso Ljubljano, da bi kupil za par tolarjev cenejši kruh, ki ga je imel sicer poln zmrzovalnik.

Kako je ugledni gospod rudarski inženir brskal po kontejnerju za smeti, iz njega pobiral star kruh in trdo kuhana jajca in jih dejansko tudi pojedel. Kolikor vem, brez hujših posledic za zdravje. Kako je v smeteh našel anorak, ki ga je nato veselo nosil, in žensko torbico, ki jo je v resnici tudi uporabljal, ker je nobena od žensk okoli njega ni hotela imeti. In kako je babi Zinka, če je želela kar koli zavreči, morala to odnesti v kontejner na drugem koncu ulice, ker je sicer Jure vsako stvar privlekel nazaj v njeno kuhinjo, navdušen nad svojo najdbo.

Pa kako je po tleh pobiral olupke mandarin in iz njih kuhal marmelado, ki je nihče ni hotel niti poskusiti. Kdo ve, morda je bila pa res božanska. Vsekakor se nikoli ni naveličal tega, da nas je posiljeval z njo.

In seveda, kako se je vsak dan hodil kopat na Savo. Ni bilo stvari, ki jo je imel rajši. Pražil se je na tistih skrilastih ploščah, da ni bil tako temen samo od naravnih danosti, in samega sebe ponosno razglašal za bronastega dedata. In ko med umiranjem ni več vedel za samega sebe, je še vedno znal zamomljati, kolikokrat je v tisti sezoni preplaval Savo, in še vedno je znal povedati, da je Sava njegova največja ljubica.

Priznam, ko vse to pripovedujem hčerki, mi ni vedno lahko. Spomini prihajajo in izginjajo, eni lepi, eni smešni, spet eni bolj otožni. Najlepše od vsega pa je, ko Tastarejša z otroškim glaskom in žarečimi očmi reče:

"Še mi povej, mami!"

2 komentarja:

  1. Odlično si opisala! Še kar mi je žal, da nisem takrat sproti beležil vseh njegovih domislic: Dogodivščine našega Jurčka.

    Saj bi se dalo še marsičesa spomniti: sesalci, križanke, drekci Jernejčki, prismojena kosila, nujni obiski pri nas v soboto ob sedmih zjutraj, učitelj plavanja otrok v vrtcu in še in še ...

    OdgovoriIzbriši
  2. Zgodb je ogromno, ja, samo spomniti se jih je treba. Škoda, da ni nihče izmed njegovih potomcev stripar. Se mi zdi, da bi jih tako najustrezneje ovekovečili ...

    OdgovoriIzbriši

Praznovanje

O razkolu med ideali in resničnostjo, prednostih kontracepcije in prvem rojstnem dnevu Reklamna podoba za družabne medije: travnik pred ...