nedelja, 4. oktober 2009

Še bolj divji zahod Julijskih Alp

Jovet Blanc


Divji zahod Julijskih Alp zahodno od Strme peči nam ni dal mira. Že dolgo. Forca de la Puartate, Jovet Blanc, Jof di Miezdi, Cjastelat, Ciuc de Vallisetta in seveda Semide dei Agnei … pozabljeni kraji, kamor kdo drug razen gamsov zlepa ne zaide - seveda z razlogom, kajti tereni so vse prej kot lahko prehodni. Najbolj so nas mamile Semide dei Agnei, domnevno starodaven lovski prehod iz Dunje v Reklanico čez Forco de la Puartate. Že lani smo poskušali, ugotovili, da so zaraščene, in namesto tega zlezli na Robinio, tokrat pa smo izkoristili časovno-vremenske pogoje in se jih namenili preverit zviška.

V soboto popoldne smo se po udobni mulatjeri iz Patoka, ki jo znamo že na pamet, sprehodili proti Cuelu de la Bareta in tik pred temo zabivakirali na hrbtu Cuel de l' Aneit. Mulatjera je bil ravna, noč topla, luna polna in spali smo … kakor kdo. Malo po sedmi zjutraj smo opravili z edinimi prijetnimi 15 minutami hoje tega dne in kmalu zavili navzgor za rdečimi (oz. roza) pikami po strugi potoka Livinal. Struga je po zadnji zimi res precej spremenjena, drevja ni preveč, telovadbe čez balvane pa obilo. Uro in pol kasneje smo bili v krnici Livinal, kjer smo se modro odločili, da ne bomo šli iskat "zgornjega" začetka Semid dei Agnei, ki naj bi ga blokirala podrta polica, in da gremo direktno na komplicirani Jovet Blanc (1940 m).

Iz doline smo Jovet najprej obkrožili po široki polici, ki seže čisto do južne strani; težki so 4 m do police, a so zavarovani s tanko jeklenico, nato pa smo sledili gamsji avtocesti, ki je kasneje postala samo drseča gamsja stečina … Ko smo prikukali na sončno stran, smo že mislili, da so težave za nami, a so se šele dobro začele. Ne sicer skalne, zato pa strme trave, obvozi pod grebenčki, škrbinice, rušje in celo spust po vrvi … Zelo zelo divje! Urša je spontano zavriskala, ko je kot prva uzrla, da nas od stranskega vrha prek Forcelle di Male Lavare do Joveta ne čaka nič hujšega kot nekaj rušja in trav. Vrv smo celo pospravili. Hura! Na vrh smo prisopihali po petih urah iz Livinala - brez hrane, brez pavze, brez lulanja.

Ampak spust seveda ni mačji kašelj. Na Forco de la Puartate, kjer smo bili pred dvema letoma, je šlo zlahka, le dva raztežaja trav, in na Forci smo se ustavili le toliko, da smo naredili dokončen križ čez Semide. Galantno jih prepuščamo drugim ljubiteljem zaraščenih in podrtih brezpotij! Potem pa sestop s Puartat; najprej 150 m spusta po travah, kar je bilo otročje v primerjavi s prečko proti vzhodu, ki je sledila. Glede na to, da smo tod že lazili, smo bili totalno presenečeni, kako zoprno je tokrat. Grabili smo za šope trave, košeničice, bodeče neže, kar koli, bolele so nas roke, zapestja, dlani, kolena, hrbet in stopala - prečka sledi modrim pikam, ni pa niti najmanjše stezičice. Na rob nad planino Sbrici smo prišli neskončno naveličani težavnosti terena in neskončno olajšani. Samo še ena ura strmega spusta po z rdečimi pikami označeni potki, samo še ena ura okbrožanja grap po mulatjeri vie alte, samo še pol ur spusta v Patok in vse je bilo za nami (razen musklfibra) … Veličastna, absolutna, osamljena divjina. Tako norega, strmo travnatega sveta pri nas ni! Ampak veste kaj - ostale vrhove iz skupine sem zbrisala s seznama želja.


Zob

»Glej, kaj sva našla v tvoji denarnici! Zob!« Seveda me Mali ni mogel pustiti pri miru, ko sem se sredi jutranjega družinskega življenja za ...