petek, 29. april 2022

Morski Miklavž

Že kar nekaj Miklavžev in njemu sorodnih svetnikov smo obredli po Sloveniji in tudi drugje, po dveh letih prvomajskega koronskega premora pa nam je bilo končno dopuščeno, da obiščemo (baje) najlepšega med lepimi, najkrasnejšega med krasnimi ali vsaj najbolj zvezdniškega med zvezdniškimi hrvaškimi otoki – Hvar. Saj je tam lepo, nič ne rečem, zakaj bi bil toliko lepši od ostalih na Jadranu in zakaj so obiskovalci na njem toliko bolj mednarodni kot drugje, mi pa ni čisto jasno. Očitno princ Harry in sorodna propaganda delajo svoje …

A mi smo šli tja predvsem zato, da bi zlezli na najvišjega, Sv. Nikolo (626 m). Letošnje prvomajsko vreme nam je začuda prizaneslo z dežjem, kak oblak več bi si pa želeli, ko smo v opoldanski pripeki pri Sv. Nedjelji pripravljali vso našo opremo. Malo se je zapletlo, ko sem – potem ko je bila glavnina pripravljalne faze, ki pri nas sploh ni kratka, že skoraj za nami – ugotovila, da je pri vsej krami, ki smo jo imeli s sabo, hčerkin plezalni pas ostal doma. Glede na to, da so me vso mladost vlačili po (zahtevnih) hribih, privezano z vrvjo kar okrog pasu kot salamco, bi sama sicer zadevo izvedla tudi brez tega, a preveč poznam svojega sostarša, da bi si kaj takega sploh drznila predlagati, zato sem olajšanje raje poiskala v krajšem izpadu, da koliko mi to pomeni in da sem samo zaradi tega šla na Hvar in tako dalje v tem solzavem smislu. Ko sem prišla k sebi, sem s pomočjo strička Gugla iz pomožne vrvice okrog hčerke improvizirala plezalni pas, in ko sem jo (ziher je ziher) privezala še z vrvjo direktno okrog pasu, smo bili vsi zadovoljni s tehnično platjo varnosti na turi.

Dostop do stene za nas še zdaleč ni bil mačji kašelj, pa čeprav gre tako fletno skozi srčkano vasico in med vinogradi. Mladina se je na vročini zvijala in črvičila, kot bi bilo vsaj deset stopinj več, a nekako smo le zmogli tistih 250 višincev do vertikale, kjer sta jo fanta odvila po svoje, na ohladitev v Špilji sv. Nedjelje in naprej naokrog na vrh, midve s Tastarejšo pa sva se usmerili na ferato. Težji, slavnejši poti Via Mirko, ki je naskobana direktno čez steno, sva se odrekli in jo raje ubrali po lažji Vii Avalon (težavnost A-B). Odcep sicer ni označen, je pa nezgrešljiv v široki, zaraščeni grapi, ki vodi desno gor. Pot je prav luštna, uživaška kot recimo Furlanova na Gradiško Turo, le da je manj zračna in lažja. Na sredini se stakne z bolj našponanim Mirkom, v prijetnem, nevarovanem poplezavanju po pakleniško ostrih skalah pa se nadaljujeta proti robu stene, kjer čaka še zadnja, za naju verjetno najtežja, a dobro naskobana navpičnica. Tastarejša je sicer malo cvilila in se ni znala čisto odločiti, ali ji je všeč ali ne, meni pa je bila pri vsem skupaj še največja lepotna napaka najbolj zvezdniški del poti – viseči most. Pne se nad prepadom in ne služi prav ničemur razen preizkušanju poguma in instagramerskim ovekovečitvam na družbenih omrežjih, kajti ko previdno pricapljaš čezenj, ni druge, kot da se obrneš in greš nazaj čezenj. A ne bi tega denarja raje porabili za kaj drugega? Od konca varoval sva hitro dosegli lažji krš in ugotovili, da je vršni del pravzaprav precej prostrana planota. Na njej sva se staknili z moškim delom ekipe in skupaj smo strumno prikorakali do kapelice in ostalega na najvišji točki Hvara.

Uličice Sv. Nedjelje, zadaj ostenja Sv. Nikolaja.

Strmi pa so ti vinogradi!

Pogled na znameniti viseči most.

"Najina" pot.

V prvi navpičnici.

Potem pa prečno naokrog do vrha stolpa ...

... kjer sta znameniti most in skrinjica za finančne prispevke. Tastarejša se je modro odločila,
da ne bo šla čez.

Poplezavanje naprej gor.

Vršni krš.

Vršni greben.

Pogled proti zahodu, zadaj Vis.
 
Da bi se izognili lokalnemu stricu, ki nas je malo pod vrhom z avtom prišel priganjat, naj pridemo k njemu na pijačo (s tovrstnim »gostoljubjem« imamo nekaj slabih izkušenj, predvsem na koncu, ko izstavijo račun), in da bi zarisali lepšo klobaso, smo sestopili proti (severo)vzhodu prek nedavno pogorele planote, potem pa nazaj pod stenami po očitno starodavni, zelo slikovito nadelani stezi. Med vinogradi smo se elegantno izvili k avtu. Mladinca sta se dodobra skurjena zleknila kar v prtljažnik, polna sladkega pričakovanja – starša sva, tudi midva skurjena od sonca, dovolila, da si privoščimo sprajt in čips! Toliko bridkejše je bilo razočaranje, kajti na vsej južni obali nam v spomladanskem mrtvilu ni uspelo najti odprte trgovine. Tako smo se morali skozi strašljivi tunelčič odpeljati vse do Jelse.

Izkazalo se je, da smo imeli za Hvar slab teden časa čez glavo dovolj. Očitno imajo domačini z VIP-obiskovalci dovolj prihodkov, da se jim ni treba ubadati s pohodniško infrastrukturo, zato nam je priložnosti za pešačenje hitro zmanjkalo. Nama z Najdražjim se je sicer najbolj dopadel manj popularni vršič Motokit nad opuščeno vasico Malo Grablje, Tastarejši, ki se je večino časa ubadala z napornim nihanjem med predpubertetniško vreščavostjo in otročjo prisrčnostjo, pa je najbolj v srce sedel naš obalni sprehodič do starigradske Mane. Tam je dobila odplačan nek družinski »dolg« in se potem vsakič, ko smo se vrnili v apartma, letela preobleč v (za ta letni čas) čisto prekratke kratke hlačke in nekakšen, še spodoben približek seksi majčke. Vrhunec našega dopusta pa je bil – dobrodošla, resničnost! – Netflix na televiziji v apartmaju. Ker trenutno jezdimo visoko na drugem (morda pa celo tretjem, sploh se ne spomnim več) valu dinozavromanije, nam je uspelo v nekaj dneh pogledati celo sezono spielbergovsko kičastega, osupljivo poneumljajočega izrastka franšize Jurskega parka. Mali se je zjutraj kar prej zbudil, da mu gledanje dinozavrov ja ne bi ušlo! Zdaj se pa ubadamo s problemom, kako priti do ostalih sezon serije, kajti brezsrčna mama Netflixa pač ne dovoli …

Sestopili smo na vzhodno stran.

Na Hvaru je očitno še bolj vroče kot bolj severno na Jadranu. Tu jim suhozidov ni uspelo postaviti, so kamenje v glavnem samo nametali na kupe.

Res lepa pot nazaj proti Sv. Nedjelji.

Dobri so, da obdelujejo tele vinograde!

"Naša" stena. Lepo se vidi votlina, Avalon pa poteka desno od nje.

Počitek!

"A sem lepa?"


torek, 26. april 2022

Oto

Ni najbolj običajno, da ima avtomobil ime, ampak naš ga je imel. Dobil ga je v prve pol ure po tem, ko sva ga kupila. Iz avtosalona na Jesenicah sva se odpeljala naravnost v Srednji Vrh na prvo turo. Bila sva še precej pod vtisom nedavnega decembrskega potovanja po Turčiji, ki je preplavljena z napisi otokar, otolastik, otoparking in podobnimi, ki v imenu vključujejo turško različico besede avto, parkirala pa sva poleg družine, katere mama je, čim sva odprla vrata, glasno poklicala sina: "Oto!" Samo spogledala sva se in dileme ni bilo - najin Peugeot Partner je postal Oto.

Otota sva kupila v njegovih najboljših letih, z dobro stotisočko na števcu, in pripeljali smo ga do 358.000 kilometrov. V skladu s splošnim tehnično-estetskim stanjem v naši družini je bil vse prej kot lep. Ker smo izgubili nekaj čepkov na zadnjih šipah, je začasna rešitev s silvertejpom postala stalna, nepogrešljivi lepilni trak se je izkazal za uspešnega tudi pri popravilu nalomljenih stranskih ogledal, zaradi česar je Najdražji vedno nekoliko previdno peljal mimo policijskih kontrol in zardeval na tehničnem pregledu. Otova notranjost je pa sploh spominjala na stranišče. Enkrat ga je Najdražji sicer dal na globinsko čiščenje - za zapisnik naj pripomnim, da sem se že od začetka zgražala, da je to stran vržen denar, in žal se je izkazalo, da sem imela prav, kajti po prvi malici je bila v njem spet enaka svinjarija kot prej. Po svoje je razumljivo, da se je celo moj oče, ki je sicer daleč od picajzlastega, ves čas po malo zgražal nad našim Ototom.

Ampak resnica je, da je bil Oto odličen avto. V desetih letih nam ni povzročal večjih težav in nam ni delal drugih stroškov od rednega vzdrževanja. OK, enkrat je na vetrobransko steklo veter zabrisal opeko, a je zavarovanje zadevo uspešno rešilo, drugič je Najdražji na parkirišču pred kebabčijem na Jesenicah spregledal tablo ob robu in je strahovito zaropotalo, ko se je razbila zadnja šipa. Najbolj komično je bilo, ko sem šla kebabmojstre vprašat, če imajo kak karton, da bi zadevo zalimali do doma, in me nobeden ni niti približno razumel … Tik za italijansko mejo je v našo ritko od zadaj treščil nepozoren star trepetel, kot se temu strokovno reče po prleško, ampak razen udrtega odbijača tudi tam večje škode ni bilo. In potem so bile še razne drobnarije, ki so bile bolj računalniške napake, recimo tista kontrolna lučka, zaradi katere smo z Ototom obstali na Vrhniki in po zahtevni operaciji menjave vozil nazadnje šli na prvomajsko morje z našim drugim, bistveno manjšim avtom. Vožnja, med katero sem morala v naročju vso pot držati vrečo z igračami, ker drugje ni bilo več prostora zanjo, je bila nepozabna!

Posebej carsko je bilo v letih, ko familija še ni imela podmladka in sva Otota spremenila v zasilni avtodom. To je sicer terjalo nekaj truda in prestavljanja sedežev, kar je bilo posebej sitno, če je bil zunaj vihar, ampak v njem sva nabrala petdeset lepih prenočevanj. Enkrat sva to poskusila izvesti tudi, ko se nama je kot sospalka pridružila Tastarejša, ampak od tega nisva imela dosti. Mladiči se pač na postelji tako razmetavajo, da razen nje tisto noč nobeden ni spal. Tako so ob povečanju družine glavne radosti z Ototom predstavljala previjanja na sedežih, dojenja, norenja po avtomobilu in neskončna oblačenja v zimskih dneh.

Toda tudi Ototu staranje ni prizanašalo, in ko nam je - kot večini Evropejcev - tudi s korono povzročeno varčevanje prineslo zadosten kupček, sva z Najdražjim s težkim srcem vplačala nov avto. Izkazalo se je, da je bilo za težko srce še čisto prezgodaj in da imamo srečo, da Oto še ni v stanju razpadanja, kajti na novo vozilo smo čakali in čakali in čakali kot v najboljših jugoslovanskih časih še skoraj eno leto. Rok se je stalno zamikal, "Vaš avto bo čez en mesec šel na trak", "Vaš avto bo čez en mesec v Sloveniji" in podobno. Ko smo le slišali "Vaš avto je v Sloveniji", je pa še nas zadela korona in ga spet nismo mogli iti iskat! Tako je naneslo, da so se zvezde končno poravnale šele dva dni pred prvomajskimi počitnicami …

… in ves konec tedna pred tem smo žalovali. Izkazalo se je, da sem v familiji še najbolj racionalna jaz (kar sploh ne pomeni dosti), ki sem se junaško trudila, da ne bi preveč razmišljala in me slovo od Otota ne bi preveč prizadelo. Najdražji si je organiziral kar par poslovilnih voženj, Tastarejša je pa itak točila bridke solze. Mali si je slovo skušal olajšati z logičnimi sklepi v stilu: "A je lahko naš naslednji avto spet Oto?" Zadeva je bila tako travmatična, da me prav skrbi, kaj šele bo, ko bosta mladiča kdaj soočena s kako pravo izgubo!

A izbire ni bilo in tudi žalovanje se je končalo, čim se je začelo odkrivanje funkcij novega družinskega spremljevalca. Oto je odplaval v preteklik, mi pa računamo na vsaj deset let v novem avtomobilu. Oto je mrtev, naj živi Miro!

Otovo poslednje jutro. Foto: Mali

In še ena pogrebna. Zbogom, Oto!



ponedeljek, 25. april 2022

Samcata pod Kaninom

Če so tvoje priložnosti za obisk visokogorja bolj kot na kaj drugega vezane na nehribovske in nevremenske dejavnike, se zgodi, da se tam znajdeš v skrajno neprimernih pogojih. Tako kot recimo jaz včeraj, ko sem – pa kolikor neverjetno se to bere v teh časih – morala skuriti pol tanka bencina in hkrati izkoristiti poscane atmosferske pogoje, v katerih preostanek familije najraje ždi doma pred Živžavom. V skrajno depresivnem dežju sem se torej navsezgodaj zjutraj na zapuščenem parkirišču na Nevejskem prevalu komaj spravila iz avta. Res turoben začetek se je s prvimi nekaj višinskimi metri po lepo zasneženem zaprtem smučišču hitro izboljšal, ko je sneženje zamenjalo dež, potem je pa čisto nehalo in sem celo imela nekaj pogledov na meni ljube vrhove. Vzpenjanje po zaprti progi mi je prav dobro šlo, kar se mi je po nedavno prebolelem covidu zdelo čisto spodbudno. No, do zadnje strmine pod Belo pečjo, kjer je bilo gnilega svežega snega vedno več, na smučeh pa so se mi delale odvratno velike cokle, ki so mojim slabo treniranim nožicam predstavljale precejšen izziv.

V beli tišini sem le prigagala na območje Gilbertija, kjer je spet začelo snežiti, razmočenega svežega snega pa sploh ni bilo malo. Proti Prevali sem vrgla samo pogled in se gladko odločila, da sem prestara za kakršna koli nadaljnja kolovratenja po visokogorju. Sneg je bil pregnil in preveč ga je bilo, jaz pa sama, samcata – še na cesti daleč spodaj ni bilo nobenega, kaj šele, da bi za mano pridirkalo par našponanih Avstrijcev, ki bi mi dali vsaj lažni občutek varnosti, če že drugega ne. Hip zatem, ko sem se odločila, da bo Gilberti moj cilj tega dne, je bila odločitev zapečatena – z gromom. Sicer je bil eden in edini, me je pa še pospešil pri spustu. Smuka v sneženju in nižje dežju seveda ni bila prijetna, je bila pa presenetljivo dobra. Spotoma sem srečala tri norce, ki so se podobno kot jaz spravili kondicionirat, potem pa vse do Rablja ni bilo nikjer več žive duše …

Začasna jutranja razjasnitev. Mistika okoli obeh Špic.

Vrh nekdanje gondole, moj cilj tega dne.


petek, 22. april 2022

Dve črtici

Pa smo ju končno dočakali tudi mi, tisti dve črtici na testu za koronavirus. Dve leti smo se uspešno držali zdravi pameti prilagojenih, a vseeno razmeroma strogih ukrepov, v okviru katerih smo odpikali kulturno življenje in družabne dogodke precej omejili, razmeroma pridno nosili maske in predvsem porabili kar precej tekočega mila za umivanje rok. Saj ne, da bi se tako bali bolezni, ampak če lahko izbiram, sem stokrat raje zdrava kot pa ne!

Zdaj pa je covid vendarle našel tudi našo hišo. Najprej je zasmrkala Tastarejša, čez par dni sva ji sledila midva z Malim, Najdražji pa nas je ves teden še pridno oskrboval, preden je pozitiva vrgla tudi njega. Prav hudo ni bilo in k sreči nas je doletelo v času, ko se nam ni bilo treba odpovedati ničemur pomembnejšemu od velikonočnega zajtrka pri starših, ki pa smo ga povsem zadovoljivo izvajali doma. Tastarejša je vztrajala celo več juter zapored, dokler ni požrla vseh pirhov, večine šunke in kar ščepcev herna. Zato je namen tele objave sicer predvsem beleženje tega razmeroma težko pričakovanega dogodka za družinsko kroniko, kajti dosti več trpljenja od prehladnih simptomov nismo imeli, če odmislim predvsem neskončno dolge dneve. Sicer je bil Mali ves srečen, da mu ni bilo treba iti v vrtec in se je lahko po jutranji urici ali dveh risank (jep, tudi mi smo klonili pred priročno starševsko bližnjico za pridobivanje časa) lahko ves dan ukvarjal z dinozavri. Kar se teh tiče, smo globoko v drugem valu, ki nas je zajel še močneje kot prvi. Še sreča, da se je Najdražji ob vsaki uri dneva pripravljen boriti z dinozavri, jih risati, sestavljati iz kock, razpravljati o njih, jih gledati na YouTubu in brati o njih, kajti resnici na ljubo me tile prazgodovinski plazilci zanimajo samo do določene mere. Tako sem jo še največkrat odnesla s tistim: »A se greva uganke o mesojedih dinozavrih?« Pa sva se šla, in to večkrat na dan.

Tudi Tastarejša se nad socialno izoliranostjo ni preveč pritoževala. Še najbolj je trpela, ko smo iz šole vendarle dobili tiste pol tone njenih zvezkov in je morala začeti prepisovati. Očitno je prava hčerka svojega očeta, saj je vsakih petnajst minut ocenila, da si pa zdaj zasluži eno pavzo ... Tako sva trpela midva z Najdražjim, pa ne zaradi bolezni. Še zdaj mi ni jasno, kako sva v preteklih dveh letih zdržala toliko dela na daljavo s podmladkom v hiši, kajti to početje je naporno! Včasih celo peklensko naporno – recimo, ko sem prek Zooma poučevala svoje študente in se je z one strani vrat na podstrešje (ki sem jih preventivno zaklenila) slišalo zverinsko tuljenje moje prvorojenke, ki ji ni šlo najbolj v račun dejstvo, da ji ne dovolim pogledati svojih študentov.

Sama bolezen je še najbolj vrgla Najdražjega, ki je eno noč pošteno prešvical, nato pa ves naslednji dan preležal na kavču. »Zakaj ati ves dan leži zavit v dekco?« je še kar lucidno ugotavljala Tastarejša. A na srečo težave hitro minejo, in jupi, delo od doma je vedno pri roki! Spotoma je pa moral še razvozlati birokratske postopke glede volitev iz samoizolacije, kar tudi ni bil mačji kašelj. Me prav zanima, kako bo izgledalo glasovanje na domu.

Čeprav nam ni bilo hudega, je bilo veselje, ko je ta druga črtica izginila iz testa, vseeno veliko, občutek svobode pa še toliko bolj. Omikron je zdaj, upajmo, že skoraj za nami. Ali bomo imeli od tega kaj dobrega ali ne, ne vem. Mimogrede, čeprav poznam vse znanstvene in razumske argumente, se ob tem nehote malo bolj čustveno vprašam tudi o koristnosti cepljenja – cepljeni smo bili trije od štirih družinskih članov, zboleli smo pa vsi. A naj zaključim agitatorsko: ne glede na to se bom šla cepit še tolikokrat, kolikorkrat bo treba. Kot sem že rekla, sem stokrat raje zdrava, kot pa da bi imela celo najblažji prehlad!

Vedno sem se spraševala, kako izgleda ključna črtica.
Zdaj vem!






Kompleksni pristop na Gamskofel

Gamskofel v stranskem, v celoti avstrijskem grebenu Karnijskih Alp mi je že pred leti padel v oči med pohajanji po Cogliansovi skupini. Po v...