Zdaj pa je covid vendarle našel tudi našo hišo. Najprej je zasmrkala Tastarejša, čez par dni sva ji sledila midva z Malim, Najdražji pa nas je ves teden še pridno oskrboval, preden je pozitiva vrgla tudi njega. Prav hudo ni bilo in k sreči nas je doletelo v času, ko se nam ni bilo treba odpovedati ničemur pomembnejšemu od velikonočnega zajtrka pri starših, ki pa smo ga povsem zadovoljivo izvajali doma. Tastarejša je vztrajala celo več juter zapored, dokler ni požrla vseh pirhov, večine šunke in kar ščepcev herna. Zato je namen tele objave sicer predvsem beleženje tega razmeroma težko pričakovanega dogodka za družinsko kroniko, kajti dosti več trpljenja od prehladnih simptomov nismo imeli, če odmislim predvsem neskončno dolge dneve. Sicer je bil Mali ves srečen, da mu ni bilo treba iti v vrtec in se je lahko po jutranji urici ali dveh risank (jep, tudi mi smo klonili pred priročno starševsko bližnjico za pridobivanje časa) lahko ves dan ukvarjal z dinozavri. Kar se teh tiče, smo globoko v drugem valu, ki nas je zajel še močneje kot prvi. Še sreča, da se je Najdražji ob vsaki uri dneva pripravljen boriti z dinozavri, jih risati, sestavljati iz kock, razpravljati o njih, jih gledati na YouTubu in brati o njih, kajti resnici na ljubo me tile prazgodovinski plazilci zanimajo samo do določene mere. Tako sem jo še največkrat odnesla s tistim: »A se greva uganke o mesojedih dinozavrih?« Pa sva se šla, in to večkrat na dan.
Tudi Tastarejša se nad socialno izoliranostjo ni preveč pritoževala. Še najbolj je trpela, ko smo iz šole vendarle dobili tiste pol tone njenih zvezkov in je morala začeti prepisovati. Očitno je prava hčerka svojega očeta, saj je vsakih petnajst minut ocenila, da si pa zdaj zasluži eno pavzo ... Tako sva trpela midva z Najdražjim, pa ne zaradi bolezni. Še zdaj mi ni jasno, kako sva v preteklih dveh letih zdržala toliko dela na daljavo s podmladkom v hiši, kajti to početje je naporno! Včasih celo peklensko naporno – recimo, ko sem prek Zooma poučevala svoje študente in se je z one strani vrat na podstrešje (ki sem jih preventivno zaklenila) slišalo zverinsko tuljenje moje prvorojenke, ki ji ni šlo najbolj v račun dejstvo, da ji ne dovolim pogledati svojih študentov.
Sama bolezen je še najbolj vrgla Najdražjega, ki je eno noč pošteno prešvical, nato pa ves naslednji dan preležal na kavču. »Zakaj ati ves dan leži zavit v dekco?« je še kar lucidno ugotavljala Tastarejša. A na srečo težave hitro minejo, in jupi, delo od doma je vedno pri roki! Spotoma je pa moral še razvozlati birokratske postopke glede volitev iz samoizolacije, kar tudi ni bil mačji kašelj. Me prav zanima, kako bo izgledalo glasovanje na domu.
Čeprav nam ni bilo hudega, je bilo veselje, ko je ta druga črtica izginila iz testa, vseeno veliko, občutek svobode pa še toliko bolj. Omikron je zdaj, upajmo, že skoraj za nami. Ali bomo imeli od tega kaj dobrega ali ne, ne vem. Mimogrede, čeprav poznam vse znanstvene in razumske argumente, se ob tem nehote malo bolj čustveno vprašam tudi o koristnosti cepljenja – cepljeni smo bili trije od štirih družinskih članov, zboleli smo pa vsi. A naj zaključim agitatorsko: ne glede na to se bom šla cepit še tolikokrat, kolikorkrat bo treba. Kot sem že rekla, sem stokrat raje zdrava, kot pa da bi imela celo najblažji prehlad!
 |
| Vedno sem se spraševala, kako izgleda ključna črtica. Zdaj vem! |
Ni komentarjev:
Objavite komentar