Ata (2864 m)

Plan B namesto megle na oni strani Luknje. Zlizano. Daleč. In vseeno silno lepo.

Fotke so tule.

Spodnje Caserine

Razmeroma malo znani vrh Caserine Basse (2255 m) v Karnijskih Predalpah nas je nahecal, kar se tiče vremena - namesto pričakovanega sonca smo mešali meglo in oblake. Nahecal nas je tudi glede težavnosti - normalni pristop je razmeroma dolg (600 metrov "stene") in smotano krušljivo dvojkast. Tako smo opustili sanjarije o prečenju na Caserine Alte in morebitnem sestopu na drugo stran, v Val Settimano, in se zadovoljili s sestopom po poti vzpona na sedlo Forcella di Caserata - še ta nam je (ob vsem varovanju, ki smo se ga šli) vzel čisto preveč časa. Ampak ne glede na navedene omejitve je bilo to prvovrstno karnijsko doživetje. Resno, divje in samotno.

Fotke so tule.

Nabojs s severa (malo po gamsje)

Na Nabojs s severne strani sva zastavila že julija. Po na novo markirani poti, ki pripelje do vojaških položajev na t. i. Malem Nabojsu (kar je v bistvu rama v severnih ostenjih Velikega Nabojsa, ne pa pravi Mali Nabojs, ki je nekoliko nižji), sva prišla brez težav in našla tudi nekaj osamljenih rdečih pik, ki so naju privedle pod vznožje severne stene, tam pa sva zaradi nezanesljivega vremena in še manj zanesljivega Buscainijevega opisa (ki omenja, da se je v steni treba držati desno, v resnici pa je ravno obratno) obrnila.

Tokrat sva bila uspešnejša. Gladko, čeprav malo polomljeno od sobotne ture sva prišla pod steno in seveda ugotovila, da je nadaljevanje prav tam, kjer sva predvidevala zadnjič, ko nisva stopila pogledat za vogal. Torej: s sedelca severno pod vrhom Nabojsa, kamor sva prišla po travah in skozi malo rušja, sva šla levo okrog roba in do možicev pod nagnjenimi ploščami/žlebovi, nad katerimi se vidijo previsne strehe. Tu se začne Via Nord. Plezanje po teh žlebovih ni bilo najbolj sproščeno - sicer ni težje kot II (no, odvisno, katero varianto izbereš), je pa skala mestoma tako krušljiva, da je treba biti maksimalno previden. Midva sva se ves čas držala rahlo levo in splezala gor po globoki zajedi, v kateri sva se začela varovati, čeprav tudi možnosti za to niso bile ravno optimalne. V enem raztežaju sva prišla do krušljivih Gamsjih polic, ki obkrožijo Nabojs. Tu sva se poslovila od Vie Nord, ki s polic hitro zavije naravnost proti vrhu, in začela čudovitejši del vzpona. Policam sva sledila proti vzhodu po travicah, med rušjem in prijetnimi skalami na vzhodni greben, vrh v lepem popoldnevu in sestop skozi Žabniško krnico pa sta bila samo še estetska pika na i.

Razgiban, zahteven in pester pristop na Nabojs - če bi bila skala v spodnjem delu stene boljša, bi ga prikovala v nebesa, tako pa se zame ustavi čisto majčkeno pod njimi.

Fotke so tule.