petek, 23. julij 2021

Capu d'Orto z nule

Capu d'Orto je s svojimi 1294 metri med korziškimi vrhovi palček – oziroma bi bil, če se ne bi tako pompozno postavljal nad Portom na zahodni obali, da na pogled ni niti malo palčkast. Pred desetimi leti sem v okviru potikanja po GR 20 obredla večino pomembnih vrhov na otoku, ker ta alpska transverzala do Porta ne seže, sem pa capudortovski primanjkljaj sklenila odpraviti letos. Normalni (in verjetno tudi najlepši) pristop na vrh, po katerem gre velika večina obiskovalcev, vodi od športnega igrišča pred vasjo Piana, jaz pa sem zavoljo družinske logistike morala naštudirati, kako priti na vrh iz Porta, torej z nadmorske višine skoraj nič metrov.

Capu d'Orto s severozahoda.

Pa še pogled na masiv iz Porta. Glavni vrh je čisto zadaj.
 
Iz mestnega kampa sem odtiholazila v trdi temi in odkrevsala štiri kilometre daleč po glavni cesti proti notranjosti. V kampu Funtana a l'Ora je nekoliko tečno treba iti skozenj, po glavni cesti do njegovega konca, kjer se začne označena pot. Sledi dobri dve uri nezanimivega vzpona skozi makijo – če ne bi bila tako zgodnja, bi bila vesela, da je večino časa vsaj senca, tako mi je bilo pa glede tega precej vseeno – do prelaza Foce d'Orto (998 m), kjer se začne ta lepši del ture. Desno v poplezovanju za možici skoraj do predvrha, pa levo dol v nekakšno dolinico in po lahkotnih, seveda fantastično oblikovanih skalah desno do vrha, s katerega sem ujela vrtoglav pogled na svojo spečo familijo v kampu daaaaleč spodaj.

Tabla za začetek poti. Šele na koncu kampa, skozi katerega moraš pot izvohati sam.

Če bi bilo vmes kaj zanimivega, bi bila tudi kakšna slika.
Ker ni, je pa to že sedlo Foce d'Orto.

Luštna, lahka plezarija. Možici zanesljivo vodijo.

Korziške skulpture.

Kotanja med predvrhom in glavnim vrhom.

Vrh. Daleč spodaj Porto!

Nezgrešljiva. Paglia Orba.

Za razliko od priostrenega videza je Capu d'Orto na otip prostrano razdrapan. Takšno je tudi njegovo zahodno sleme, ki je v resnici precej široko, pot pa je speljana na trenutke nelogično, tako da sem bila hvaležna za table na vseh križiščih. Pri tem sem obredla kup slikovitih skalnatih skulptur in v naraščajoči vročini dosegla razcep na Bocci di Piazza (956 m). Če bi tam vedela to, kar vem zdaj, bi nadaljevala na zahod vse do znamenitih Calanch in od njih, bohpomagej, imela nekaj kilometrov sestopa več po prometni cesti. Jaz pa sem si pot želela skrajšati in se na tem razcepu usmerila na severno varianto. Tako sem cesto dosegla nekaj kilometrov nižje, a spust do tja po nekakšni mulatjeri je bil neprijeten in čisto neestetski. Škoda.

Predzadnja etapa moje skoraj 23-kilometrske poti je bilo torej nekaj kilometrčkov po cesti iz Porta v Calanche. Po asfaltu, prometno in vedno bolj vroče. Čeprav se mi je zdelo, da imam oči na pecljih, mi je pri tem uspelo zgrešiti par bližnjic skozi makijo. K sreči sem nato lahko zavila na cestico v zalivček Porto di a Castagna, iz katerega vodi markirana pot še dobre pol ure ob obali in mimo plezališča doseže plažo v Portu. Še preden sem res zakorakala po razbeljenih kamnih, mi je nasproti že pridirkala postavica mojega Malega. Kaj lepšega po takšnem polmaratonskem krogu kot ohladitev v ravno pravšnjem morju!? To je pa možno samo na Korziki!

Sestop vodi po tem slemenu. Zadaj se vidi Piana, za večino izhodišče vzpona (na ok. 400 m).



Četudi je podrt, pomaga.

Ni vse logično. Brez tabel bi človek hitro zabluzil.


Pa še malo smisla za humor. Pod oznako za izvir, ki je čista mizerija celo za vodne razmere v slovenskih hribih, je nekdo pipisal, da je "odličen" in "vreden obvoza".

Idealen zaključek - plaža v Portu.


četrtek, 22. julij 2021

Korzika, četrtič

Da sem bila na Korziki že trikrat, nekaj pove o mojem odnosu do tega francoskega otoka sredi Sredozemlja. Letos je nekaj cincanja sicer bilo, a končno sva z Najdražjim sklenila, da ne bomo še enega poletja preživeli v koronastrahu pred skorajšnjim zapiranjem mej in da si bomo pred vso štalo, ki jo prinaša jesen, raje privoščili kaj, kar nam bo baterije napolnilo malo bolj kot hrvaška obala. Torej Korzika!

Gorska in morska. Korzika!

Proti pričakovanjem sem se s svojega četrtega korziškega dopusta vrnila z mešanimi občutki. Otok je še vedno enako divje lep, morje toplo in čisto, plaže vseh barv in oblik, gore visoke, reke in potoki bistveno prijaznejši za čofotanje kot pri nas, ceste še vedno enako zavito neugodne, kot so bile, lokalno prebivalstvo pa še vedno renčeče negostoljubno, kot da samo čaka, da sezona mine in se turisti poberemo domov. Ampak tokrat sem potovala v malo drugačni vlogi kot pred desetimi leti, ko sem še ledig in frej uživaško prehodila famozno pot GR 20 čez glavne korziške vrhove. Zdaj sta mladiča krepko dala občutiti, da moramo računati tudi nanju! Od naraščaja sta bila večino časa samo nekakšen ravs in kreg, razen seveda v trgovinah, kjer sta – prava otroka potrošniške družbe – neumorno sitnarila, kaj vse bi rada, da sva morala odrasla lajati vse tiste ne-je kot dva zoprna psa. Res zoprno težačkanje pa se je razbohotilo, čim smo se namenili kam peš. »Zdaj smo na počitnicah, počitnice so za počitek, na počitnicah ne moremo hoditi,« je pogruntala Tastarejša in Mali je vestno povzemal za njo, in še »Vroče je, po vročini ne morem hoditi«, in sta cvilila in piskala, dokler me ni po parih dneh napadla togota in sta se po mojem – namenoma nekoliko pretiranem – izpadu malce skulirala. Pa saj ne, da bi ju gnali ne vem kako daleč. Zgodnji pač ne znamo biti, masakra pri dobri tridesetici, ki se je razbelila vsak dan, jima pa tudi nisva privoščila.

Drugi razlog za mešane postkorziške občutke se bere kot velika prednost, a v resnici to ni – potovanje z avtodomom. Že res, da je grozno praktično in udobno, ampak eno se je iti avtodomovanje v Italiji, kjer lahko spiš skoraj kjer koli. Na Korziki pa avtodomi niso prav zaželeni. Prenočevati se sme samo v kampih, marsikatero parkirišče ima z zapornico omejeno višino vozil, že omenjene korziške ceste pa so mestoma tako ozke, da preprosto ne prideš (ali ne smeš) skozi. Ena od baje top lahkih tur na otoku nam je denimo odpadla, ker nas je zaustavila tabla za največjo dovoljeno širino skozi slikovito mestece. Najdražji je šel peš v izvidnico, a ker se res nismo želeli s kombijem zatakniti v ožini med hišami, smo se lahko samo vrnili na glavno obalno cesto, ves poskus pa nas je stal slabi dve urici ovinkarjenja po podeželju. Kar je čisto slikovito, če sediš na prednjem sedežu, a precej nebodigatreba, če od zadaj uletavajo pripombe tipa »Glava me boli« in »Slabo mi je« in »Koliko še?«.

Ob slabih plateh ne smem pozabiti še na cene, ki so sem in tja prav smešno visoke. Kila katerega koli sadja, recimo lokalno pridelanega, stane vsaj šest evrov, kepica sladoleda pa tja do tri evre, ampak to v dimenzijah, kakršne smo pri nas nazadnje dobivali v rajnki Jugoslaviji! Vsako prehranjevanje zunaj smo raje kar odmislili, tako da sem morala pokazati kar nekaj kulinarične iznajdljivosti, da sem na štedilničku v avtodomu zadovoljila prehranjevalne potrebe svoje familije. Razen v tistem fantastičnem, supergostoljubnem kampu v notranjosti otoka, kjer je iz kuhinje za recepcijo omamno dišalo, tabla pa nas je vabila na »večerjo presenečenja« - in to celo po znosni ceni. Tastarejši so žarele oči, ko je menda prvič v življenju doživela sosledje predjedi, glavne jedi in sladice. Zdaj so ji pohane bučke z motovilcem sinonim za božaaaansko predjed – čeprav jih ni jedla, motovilec je pa prepustila Najdražjemu (ker je sama pol ure pred tem zmazala celo skledo motovilčeve solate).

Nepozaben dogodek za Tastarejšo:
večerja v kampu.
 
In seveda je tu še gneča. Na severnem in zahodnem delu Korzike, kamor smo se odpravili najprej, je bilo prijetno, vse ostalo pa nesimpatično zafolkano. Do jezera Lac di Melo v dolini Restonica smo hodili tako rekoč v koloni. Res ne vem, zakaj tja rinejo vse tiste lepotice in frajerji »in small shoes«, kot se je ne čisto terminološko ustrezno, a dovolj nazorno izrazila neka Francozinja, ker pot še zdaleč ni enostavna, v primerjavi z ostalimi vrhovi pa niti ni tako blazno lepo. Pred slavnim skalnim obokom Trou de la Bombe sva bila z Najdražjim kar klavstrofobična, toliko prepotentnih nemških mladcev se je brez občutka za sočloveka ali naravo prerivalo na nagneteni poti. A glej čudo, čim smo zavili stran z markacij, je postalo čisto znosno! 

V Val Restonico pripelje dolga asfaltna cesta, ampak z avtodomom je bila cela (pollegalna) panika.


Pot do jezera Lac di Melo je celo zavarovana. Ta mlada dva sta kar odskakljala čez.

Lac di Melo.

Trou de la Bombe pri prelazu Bavella.

Mi smo jo raje ubrali na manj uhojene poti.

Punta Velaco ni čisto enostavna ...

... je pa zato toliko lepša!

Povratek nam je (psihično) olajšala zabava s postavljanjem možicev. Kot da jih ne bi bilo že zadosti ...

Najhuje pa je bilo, ko smo si privoščili izlet z ladjico iz mondenega Bonifacia na otoček Lavezzi. Pred desetimi leti so me peščene plažice med granitnimi bloki čisto očarale, toda tokrat je bil drobni otoček preplavljen z ljudmi, ki so jih dovažale ladjice, v vsakem zalivčku pa je bilo parkiranih še nekaj deset jadrnic. Že na granitnih skalah, ki so sila fotogenične, resnici na ljubo pa za kopanje z mladiči ne najprimernejše, je bilo težko najti prostorček, na belih plažah pa še toliko bolj.

Klifi Bonifacia so vedno uau!

Pogled v marino pa tudi. Toliko ogromnih jaht še v življenju nisem videla.

Na otoček Lavezzi smo šli s tole barko.

Lepo je, nič ne rečem ...


... samo malo preveč zafolkano za naš okus.

Po goli sreči nam je uspelo najti par metrov plaže. Morje je bilo itak preplitko - pa tudi pretoplo - za kar koli drugega kot namakanje.

Glavna plaža na otoku. Kar imejte jo, hvala.

Valovi in vročina so terjali svoje. Mali je omagal.

Če se tole bere, kot da smo se imeli grozno, je to seveda daleč od resnice. Kajti če odmislim vse neprijetnosti – brez katerih itak ni nobenega potovanja – smo se vsak dan kopali na čudovitih plažah. Z valovi, morsko travo, meduzami. V toplih rekah, fletnih tolmunih ali granitnih jacuzzijih. V bazenih v kampih, kjer se je Mali naučil potapljati (ne pa še plavati, kar je res hecna kombinacija). Bosi smo skakali po zaobljenih skalah in občudovali granitne skulpture, ki jih je oblikovala narava. Srečevali koze in osle ter obžalovali, da se nismo mogli ustaviti ob znamenitih poldivjih pujsih. Splezali smo na nekaj sploh ne lahkih vrhov in švicali po najbolj vroči makiji. Bili začudeni nad tem, koliko znoja nam lahko steče iz kanalov ob nosu. Občudovali hitre gliserje in gromozanske jahte, ki stanejo več od slovenskega proračuna. Pojedli kup sladoledov, ki niso bili posebej dobri, a vseeno osrečujoči. Se gugali v viseči mreži. Ugotavljali, kako svetle so lahko zvezde, in nič koliko večerov čakali, da se sonce potopi v morje na naši privatni predstavi.

Štiri ure nabito polnega trajekta. Res neudobno!

Cap Corse.

Na črni plaži v Ogliastru se je Malemu zmešalo.

Sipine ob plaži Ostriconi. Zadaj 200-metraš Punta Liatoghju,
kamor sem švignila namesto kopanja.

Cirque de Bonifatu. Vzhičenje ob zaobljenih granitnih skalah.

Malo manj vzhičenja, ko je bilo treba odšvicati v klanček.

Krasna plaža pri delti reke Fango. In zraven prepoved ...

Matranje otrok na Punto Castellacciu. Pogled na zaliv Girolata.

Pristanišče v Portu. Večina gliserjev je že zunaj, na izletih.

Calanche, skalne skulpture pri Portu.

Soteska Spelunce.


Drevesni orjaki pod planino Radulle.

Gremo do potoka Golo.


Mladiča sta si v ponvici nad slapom Radulle našla svoj privatni jacuzzi.


Razsuta obalna pot južno od Ajaccia. V vodi so meduze (preizkušeno!).

Sprehod do genovskega obrambnega stolpa.
Napovedano je bilo oblačno, potem pa ... čisti masohizem!

Bazen v kampu pri Bonifaciu.

Oh, koliko sitnarjenja je bilo na račun vrtiljaka v Bonifaciu ...

Kamp pod Bavello ima svoj privatni "bazen" kar v bližnji reki.

Naša zadnja reka, Tavignano. 

Kamp Ernella je bil čisto po našem okusu.

Še zadnje kopanje pri Bastii.

Dežela sončnih zahodov!

Enih stvari ne bom nikoli razumela. Recimo, zakaj sta se
po povratku domov takole uštimala?

Ko pregledujem slike za nazaj, kar težko verjamem, koliko se je dogajalo, pa se mi takrat sploh ni zdelo. Ampak čudna reč, vsak dan imam tudi kakšno fotko, na kateri Tastarejša vsa izmozgana leži. Nekaj bo torej že na tem!

Utrujenost moje Tastarejše - na različnih podlagah.


Mrzla runda

Kadar si zadnja leta izborim prost dan za ta prave hribe, slej ko prej končam na označenih poteh – za kaj resnejšega so pač časovne zmožnost...