petek, 23. julij 2021

Capu d'Orto z nule

Capu d'Orto je s svojimi 1294 metri med korziškimi vrhovi palček – oziroma bi bil, če se ne bi tako pompozno postavljal nad Portom na zahodni obali, da na pogled ni niti malo palčkast. Pred desetimi leti sem v okviru potikanja po GR 20 obredla večino pomembnih vrhov na otoku, ker ta alpska transverzala do Porta ne seže, sem pa capudortovski primanjkljaj sklenila odpraviti letos. Normalni (in verjetno tudi najlepši) pristop na vrh, po katerem gre velika večina obiskovalcev, vodi od športnega igrišča pred vasjo Piana, jaz pa sem zavoljo družinske logistike morala naštudirati, kako priti na vrh iz Porta, torej z nadmorske višine skoraj nič metrov.

Capu d'Orto s severozahoda.

Pa še pogled na masiv iz Porta. Glavni vrh je čisto zadaj.
 
Iz mestnega kampa sem odtiholazila v trdi temi in odkrevsala štiri kilometre daleč po glavni cesti proti notranjosti. V kampu Funtana a l'Ora je nekoliko tečno treba iti skozenj, po glavni cesti do njegovega konca, kjer se začne označena pot. Sledi dobri dve uri nezanimivega vzpona skozi makijo – če ne bi bila tako zgodnja, bi bila vesela, da je večino časa vsaj senca, tako mi je bilo pa glede tega precej vseeno – do prelaza Foce d'Orto (998 m), kjer se začne ta lepši del ture. Desno v poplezovanju za možici skoraj do predvrha, pa levo dol v nekakšno dolinico in po lahkotnih, seveda fantastično oblikovanih skalah desno do vrha, s katerega sem ujela vrtoglav pogled na svojo spečo familijo v kampu daaaaleč spodaj.

Tabla za začetek poti. Šele na koncu kampa, skozi katerega moraš pot izvohati sam.

Če bi bilo vmes kaj zanimivega, bi bila tudi kakšna slika.
Ker ni, je pa to že sedlo Foce d'Orto.

Luštna, lahka plezarija. Možici zanesljivo vodijo.

Korziške skulpture.

Kotanja med predvrhom in glavnim vrhom.

Vrh. Daleč spodaj Porto!

Nezgrešljiva. Paglia Orba.

Za razliko od priostrenega videza je Capu d'Orto na otip prostrano razdrapan. Takšno je tudi njegovo zahodno sleme, ki je v resnici precej široko, pot pa je speljana na trenutke nelogično, tako da sem bila hvaležna za table na vseh križiščih. Pri tem sem obredla kup slikovitih skalnatih skulptur in v naraščajoči vročini dosegla razcep na Bocci di Piazza (956 m). Če bi tam vedela to, kar vem zdaj, bi nadaljevala na zahod vse do znamenitih Calanch in od njih, bohpomagej, imela nekaj kilometrov sestopa več po prometni cesti. Jaz pa sem si pot želela skrajšati in se na tem razcepu usmerila na severno varianto. Tako sem cesto dosegla nekaj kilometrov nižje, a spust do tja po nekakšni mulatjeri je bil neprijeten in čisto neestetski. Škoda.

Predzadnja etapa moje skoraj 23-kilometrske poti je bilo torej nekaj kilometrčkov po cesti iz Porta v Calanche. Po asfaltu, prometno in vedno bolj vroče. Čeprav se mi je zdelo, da imam oči na pecljih, mi je pri tem uspelo zgrešiti par bližnjic skozi makijo. K sreči sem nato lahko zavila na cestico v zalivček Porto di a Castagna, iz katerega vodi markirana pot še dobre pol ure ob obali in mimo plezališča doseže plažo v Portu. Še preden sem res zakorakala po razbeljenih kamnih, mi je nasproti že pridirkala postavica mojega Malega. Kaj lepšega po takšnem polmaratonskem krogu kot ohladitev v ravno pravšnjem morju!? To je pa možno samo na Korziki!

Sestop vodi po tem slemenu. Zadaj se vidi Piana, za večino izhodišče vzpona (na ok. 400 m).



Četudi je podrt, pomaga.

Ni vse logično. Brez tabel bi človek hitro zabluzil.


Pa še malo smisla za humor. Pod oznako za izvir, ki je čista mizerija celo za vodne razmere v slovenskih hribih, je nekdo pipisal, da je "odličen" in "vreden obvoza".

Idealen zaključek - plaža v Portu.


Ni komentarjev:

Objavite komentar

Mrzla runda

Kadar si zadnja leta izborim prost dan za ta prave hribe, slej ko prej končam na označenih poteh – za kaj resnejšega so pač časovne zmožnost...